Ujetniki libijskega pekla in evropske politike
Epidemija bo najhuje prizadela begunce pred mejami trdnjave Evrope.
Odpri galerijo
Brodolomec na poti iz Libije, ki ga je na krov rešila nemška organizaicja Seawatch. Libijska obalna straža je po besedah Seawatcha med reševanjem z nasiljem zakrivila smrt petih brodolomcev. FOTO: Alessio Paduano/AFP
Globalna epidemija koronavirusa bo najhuje prizadela begunce, ujete pred dobro varovanimi zidovi trdnjave Evrope. Grčija je že v začetku leta koronavirus zlorabila kot izgovor za dodatno varovanje in neprepustnost svojih meja ter začasno ukinila pravico do azila, s čimer si je prislužila celo pohvalo predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, češ da je »ščit, ki varuje Evropo«.
Medtem ko število okužb in smrti zaradi novega virusa po vsem svetu vse bolj narašča, so begunci pred mejami Evrope, zlasti v Turčiji in Libiji, še bolj kakor kdaj prej prepuščeni samim sebi. Ne le da so prenatrpana begunska taborišča z izjemno slabimi higienskimi razmerami, kjer je samoosama popolnoma nemogoča, idealna za širjenje nalezljivih bolezni, ker so se osamili prebivalci okoliških mest, številne nevladne organizacije in celo Agencija za begunce Združenih narodov pa prenehali izvajati ali vsaj močno okrnili svoje humanitarne programe, je lakota za številne begunce najhujša in najbolj neposredna nevarnost.
Eritrejski begunec iz pripora za begunce Souq al-Khamis v libijskem pristaniškem mestu Homs nedaleč od Tripolija, ki ga že skoraj leto dni oblegajo sile generala Kalife Haftarja, je za Guardian pojasnil, da so begunci čez dan odhajali iz pripora in iskali delo v zameno za hrano, vendar zaradi strahu pred virusom tega ne morejo več početi. »Nihče nam ne da hrane, trpimo, ne vemo kaj storiti in kam iti, mislim, da se bo naša zgodba končala tu,« je dejal nesrečni Eritrejec.
Podobno je stanje v priporu Zintan, nekoliko južneje od Tripolija, poroča Guardian, kjer so v zadnjem času ducati beguncev, ujetih v prenatrpanih prostorih, umrli zaradi tuberkuloze in drugih nalezljivih bolezni.
Situacija je še slabša za tiste, ki so bili begunske centre primorani zapustiti. Združeni narodi so iz svojih centrov v Libiji na ulice od vojne opustošenih mest letos pognali že stotine afriških beguncev.
Prejšnji teden je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) napovedal prenehanje nekaterih svojih dejavnosti v Libiji, vključno z delom registracijskega centra, kjer se morajo prišleki registrirati, da lahko zaprosijo za pomoč. Med drugim bo UNHCR prenehal obiskovati priporne centre za begunce, tako UNHCR kot Mednarodna organizacija za migracije pa sta začasno ustavila preseljevanje beguncev po vsem svetu.
Združeni narodi v Libiji so bili sicer tarča številnih kritik, ker se uklanjajo evropski begunski politiki, ki vključuje urjenje in financiranje libijske obalne straže, zadolžene za prestrezanje begunskih čolnov, namenjenih na Malto ali v Italijo. Po vrnitvi v Libijo vlada v Tripoliju, ki uživa podporo Združenih narodov, begunce za nedoločen čas zapira v priporne centre, ki jih obvladujejo provladne paravojaške skupine.
Te begunce silijo v prisilno delo in sodelovanje v vojni proti silam generala Haftarja, begunske centre uporabljajo kot skladišča orožja in prostore za urjenje, begunce pa za človeški ščit. Vendar pa ta ščit ne ustavlja bojujočih se v Libiji. V bombardiranju begunskega centra Tajoura v bližini Tripolija, ki so ga najverjetneje izvedli Združeni arabski emirati, je lani umrlo 53 beguncev.
V tem mesecu izdano poročilo Zdravnikov brez meja ugotavlja, da je bilo kar 85 odstotkov beguncev, ki so prečkali Libijo, tam deležnih mučenja, kar devetdeset odstotkov jih je bilo priča uboju ali mučenju drugih. Polovica jih je bila ugrabljenih, prav toliko jih trdi, da so skoraj umrli.
UNHCR se je na obtožbe odzval rekoč, da poročil o zlorabah ne more potrditi, saj je za varnost beguncev odgovorna vlada v Tripoliju in da o skladiščenju orožja provladnih milic v begunskih priporih ne ve nič. Je pa z januarjem zaprla svoj begunski center v Tripoliju, rekoč, da bo ta kmalu »postal vojaška tarča«.
Za begunce, ujete v libijskem peklu, je edina rešitev pot čez Sredozemsko morje, ki pa je postala še nevarnejša, saj zaradi koronavirusa od konca februarja nihče več ne išče in rešuje na morju izgubljenih begunskih čolnov in brodolomcev.
Medtem ko število okužb in smrti zaradi novega virusa po vsem svetu vse bolj narašča, so begunci pred mejami Evrope, zlasti v Turčiji in Libiji, še bolj kakor kdaj prej prepuščeni samim sebi. Ne le da so prenatrpana begunska taborišča z izjemno slabimi higienskimi razmerami, kjer je samoosama popolnoma nemogoča, idealna za širjenje nalezljivih bolezni, ker so se osamili prebivalci okoliških mest, številne nevladne organizacije in celo Agencija za begunce Združenih narodov pa prenehali izvajati ali vsaj močno okrnili svoje humanitarne programe, je lakota za številne begunce najhujša in najbolj neposredna nevarnost.
Eritrejski begunec iz pripora za begunce Souq al-Khamis v libijskem pristaniškem mestu Homs nedaleč od Tripolija, ki ga že skoraj leto dni oblegajo sile generala Kalife Haftarja, je za Guardian pojasnil, da so begunci čez dan odhajali iz pripora in iskali delo v zameno za hrano, vendar zaradi strahu pred virusom tega ne morejo več početi. »Nihče nam ne da hrane, trpimo, ne vemo kaj storiti in kam iti, mislim, da se bo naša zgodba končala tu,« je dejal nesrečni Eritrejec.
Razmere v vladnem pripornem centru za begunce v Tripoliju so nehumane. FOTO: Hani Amara/Reuters
Podobno je stanje v priporu Zintan, nekoliko južneje od Tripolija, poroča Guardian, kjer so v zadnjem času ducati beguncev, ujetih v prenatrpanih prostorih, umrli zaradi tuberkuloze in drugih nalezljivih bolezni.
Združeni narodi so jih pustili na cedilu
Situacija je še slabša za tiste, ki so bili begunske centre primorani zapustiti. Združeni narodi so iz svojih centrov v Libiji na ulice od vojne opustošenih mest letos pognali že stotine afriških beguncev.
Prejšnji teden je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) napovedal prenehanje nekaterih svojih dejavnosti v Libiji, vključno z delom registracijskega centra, kjer se morajo prišleki registrirati, da lahko zaprosijo za pomoč. Med drugim bo UNHCR prenehal obiskovati priporne centre za begunce, tako UNHCR kot Mednarodna organizacija za migracije pa sta začasno ustavila preseljevanje beguncev po vsem svetu.
Združeni narodi v Libiji so bili sicer tarča številnih kritik, ker se uklanjajo evropski begunski politiki, ki vključuje urjenje in financiranje libijske obalne straže, zadolžene za prestrezanje begunskih čolnov, namenjenih na Malto ali v Italijo. Po vrnitvi v Libijo vlada v Tripoliju, ki uživa podporo Združenih narodov, begunce za nedoločen čas zapira v priporne centre, ki jih obvladujejo provladne paravojaške skupine.
Brodolomci, ki jih je lani na obalo Homsa pripeljala Libijska obalna straža, so dejali, da je 150 beguncev ostalih izgubljenih v morju. FOTO: AFP
Te begunce silijo v prisilno delo in sodelovanje v vojni proti silam generala Haftarja, begunske centre uporabljajo kot skladišča orožja in prostore za urjenje, begunce pa za človeški ščit. Vendar pa ta ščit ne ustavlja bojujočih se v Libiji. V bombardiranju begunskega centra Tajoura v bližini Tripolija, ki so ga najverjetneje izvedli Združeni arabski emirati, je lani umrlo 53 beguncev.
V tem mesecu izdano poročilo Zdravnikov brez meja ugotavlja, da je bilo kar 85 odstotkov beguncev, ki so prečkali Libijo, tam deležnih mučenja, kar devetdeset odstotkov jih je bilo priča uboju ali mučenju drugih. Polovica jih je bila ugrabljenih, prav toliko jih trdi, da so skoraj umrli.
UNHCR se je na obtožbe odzval rekoč, da poročil o zlorabah ne more potrditi, saj je za varnost beguncev odgovorna vlada v Tripoliju in da o skladiščenju orožja provladnih milic v begunskih priporih ne ve nič. Je pa z januarjem zaprla svoj begunski center v Tripoliju, rekoč, da bo ta kmalu »postal vojaška tarča«.
Za begunce, ujete v libijskem peklu, je edina rešitev pot čez Sredozemsko morje, ki pa je postala še nevarnejša, saj zaradi koronavirusa od konca februarja nihče več ne išče in rešuje na morju izgubljenih begunskih čolnov in brodolomcev.
