Umrl je ruski nobelovec za fiziko Žores Alfjorov
Leta 2000 je s Herbertom Kroemerjem in Jackom Kilbyjem prejel Nobelovo nagrado za odkritja polprevodniških heterostruktur, laserskih diod in superhitrih tranzistorjev.
Odpri galerijo
Žores Alfjorov je poskrbel za okrog 50 izumov s področja polprevodnikov. FOTO: Sergei Karpukhin/Reuters
V starosti 88 let se je izteklo življenje ruskega znanstvenika Žoresa Alfjorova, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziko, poroča mednarodni tisk. Novico o smrti sta danes ruskim medijem posredovala njegova žena in nova komunistična stranka Ruske federacije, katere poslanec je bil.
Nobelovo nagrado za fiziko si je leta 2000 razdelil s kolegoma, Herbertom Krömerjem iz Nemčije in Jackom Kilbyjem iz ZDA, in sicer za revolucionarno odkritje, s katerim so postavili temelj tehnologiji prenosa informacij.
Rojen je bil v Vitebsku v današnji Belorusiji 15. marca 1930, a je glavnino življenja prebil v Sankt Peterburgu, na fizikalno-tehničnem inštitutu, ki nosi ime velikega ruskega fizika Abrama Fjodoroviča Joffeja, je v uvodu v intervju z njim zapisal Delov novinar Branko Soban.
Alfjorov je leta 2000, ko je prejel Nobelovo nagrado, ta inštitut vodil že trinajst let. Bil je član ruske akademije znanosti in častni član številnih tujih znanstvenih ustanov in akademij. Objavil je več kot petsto znanstvenih del. V svoji dolgi znanstveni karieri je poskrbel za okrog 50 izumov s področja polprevodnikov, ki so mu potem tudi prinesli Nobelovo nagrado. Dva mandata je bil tudi poslanec dume in član parlamentarnega odbora za znanost in izobraževanje.
»Brez polprevodniških heterostruktur danes ne bi bilo informacijske in komunikacijske revolucije, o kateri zdaj tako pogosto govorijo,« je povedal v pogovoru s Sobanom. »Na njihovi osnovi namreč delujejo mobilni telefoni, satelitska televizija, z njihovo pomočjo je mogoče brati zapise s cedejev, uporabljajo pa jih kajpak tudi v vesoljski tehnologiji, denimo pri sončnih celicah, ki z energijo oskrbujejo vesoljsko postajo Mir in novo mednarodno postajo Alfa.
S preprostimi besedami je vse to seveda težko opisati. Pri tem namreč še zdaleč ne gre za kakšne starogrške Hetere, ki bi jih bilo mogoče otipati in se malce poveseliti z njimi, kot smo se šalili v Stockholmu, ampak za povsem nov tip polprevodniških materialov. Ti nam zdaj na široko odpirajo vrata v novo tisočletje, kjer bo imela tako imenovana hitra elektronika eno ključnih vlog.«
Nobelovo nagrado za fiziko si je leta 2000 razdelil s kolegoma, Herbertom Krömerjem iz Nemčije in Jackom Kilbyjem iz ZDA, in sicer za revolucionarno odkritje, s katerim so postavili temelj tehnologiji prenosa informacij.
Rojen je bil v Vitebsku v današnji Belorusiji 15. marca 1930, a je glavnino življenja prebil v Sankt Peterburgu, na fizikalno-tehničnem inštitutu, ki nosi ime velikega ruskega fizika Abrama Fjodoroviča Joffeja, je v uvodu v intervju z njim zapisal Delov novinar Branko Soban.
Okrog 50 izumov s področja polprevodnikov
Alfjorov je leta 2000, ko je prejel Nobelovo nagrado, ta inštitut vodil že trinajst let. Bil je član ruske akademije znanosti in častni član številnih tujih znanstvenih ustanov in akademij. Objavil je več kot petsto znanstvenih del. V svoji dolgi znanstveni karieri je poskrbel za okrog 50 izumov s področja polprevodnikov, ki so mu potem tudi prinesli Nobelovo nagrado. Dva mandata je bil tudi poslanec dume in član parlamentarnega odbora za znanost in izobraževanje.
»Brez polprevodniških heterostruktur danes ne bi bilo informacijske in komunikacijske revolucije, o kateri zdaj tako pogosto govorijo,« je povedal v pogovoru s Sobanom. »Na njihovi osnovi namreč delujejo mobilni telefoni, satelitska televizija, z njihovo pomočjo je mogoče brati zapise s cedejev, uporabljajo pa jih kajpak tudi v vesoljski tehnologiji, denimo pri sončnih celicah, ki z energijo oskrbujejo vesoljsko postajo Mir in novo mednarodno postajo Alfa.
S preprostimi besedami je vse to seveda težko opisati. Pri tem namreč še zdaleč ne gre za kakšne starogrške Hetere, ki bi jih bilo mogoče otipati in se malce poveseliti z njimi, kot smo se šalili v Stockholmu, ampak za povsem nov tip polprevodniških materialov. Ti nam zdaj na široko odpirajo vrata v novo tisočletje, kjer bo imela tako imenovana hitra elektronika eno ključnih vlog.«
