Umrl nekdanji gruzijski predsednik Ševardnadze

Tbilisi − V 87. letu starosti je umrl Eduard Ševardnadze, zadnji zunanji minister nekdanje Sovjetske zveze in pozneje predsednik Gruzije. Njegova tiskovna predstavnica Marina Davitašvili je sporočila, da je umrl po dolgoletni bolezni.

Ševardnadze je položaj zunanjega ministra Sovjetske zveze zasedal med letoma 1985 in 1990. Bil je diplomatski obraz politik glasnosti in perestrojke sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova. Ugled v mednarodni skupnosti si je pridobil s potezam, s katerimi je pomagal zagotoviti umik sovjetskih sil iz Afganistana, končati hladno vojno in izpogajati združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije. Podpisal je tudi zgodovinske sporazume za nadzor nad orožjem, poročajo tuje agencije.

S položaja sovjetskega zunanjega ministra je v znamenje protesta proti predlogom, da bi nemire v Sovjetski zvezi zatrli s silo, odstopil decembra 1990. Tedaj je tudi posvaril, da predvidenim reformam slabo kaže, in opozoril na nevarnost diktature. Po padcu Sovjetske zveze se je Ševardnadze za kratek čas vrnil na zunanje ministrstvo.

V Gruzijo se je vrnil po tem, ko je bil januarja 1992 z vojaškim prevratom odstavljen prvi demokratično izvoljeni gruzijski predsednik Zvijad Gamsahurdija, simbolna figura gruzijskega nacionalizma. Ševardnadze je najprej marca prevzel predsedovanje tako imenovanemu državnemu svetu, novembra pa še gruzijskemu parlamentu, s čimer je de facto postal novi predsednik. Tri leta pozneje, potem ko je država sprejela novo ustavo, je bil na volitvah izvoljen za predsednika države s petletnim mandatom. Zatem je bil znova izvoljen tudi leta 2000.

Ko je zasedel predsedniški položaj, je prevzel vajeti v državi, ki jo je razjedal kaos. V Severni Osetiji so leta 1990, potem ko so nacionalistične gruzijske oblasti napovedale, da ji bodo odvzele avtonomijo, izbruhnili spopadi. Še resnejša vstaja je sledila v Abhaziji, od koder so separatisti med vojno leta 1992 in 1993 pregnali vladne sile. Strani sta leta 1994 sicer dosegli prekinitev ognja, a mirovna pogajanja so zastala. Kaos je vladal tudi v gruzijskem glavnem mestu Tbilisi, ki so ga vodili s tolpami povezni politiki − Ševardnadzeju je uspelo leta 1995 razorožiti najbolj zloglasno tolpo Mhedrioni, ki ga je poskušala ubiti (v času predsedovanja je sicer preživel dva poskusa atentata). Politični kaos je še zaostroval težak gospodarski položaj − Gruzija je namreč z razpadom skupne države izgubila sovjetska naročila za svoje tovarne, vsako zimo pa jo je pestilo pomanjkanje plina in elektrike.

Kot glavne uspehe mu pripisujejo, da mu je uspelo preprečiti razpad države, Gruzijo popeljati v Svet Evrope in ji pomagati oblikovati ustavo, spisano po vzoru demokratičnega Zahoda. V državo je privabil tudi tuje naložbe iz ZDA in Evrope ter napovedal, da bodo nekoč »potrkali na vrata Nata«.

Sčasoma so pohvale na njegov račun postajale vse tišje, kritike pa glasnejše. V Gruziji sta se namreč v njegovem času razcvetela kriminal in korupcija, država ni bila sposobna pobirati davkov in se je znašla tik pred bankrotom, javni sektor pa je razpadal. Ševardnadzejeva kariera postsovjetskega voditelja Gruzije se je sramotno zaključila, ko so ga prisilili k odstopu in upokojitvi. Novembra 2003 so zaradi obtožb o volilnih prevarah med parlamentarnimi volitvami namreč izbruhnile množične demonstracije, ki so postale znane kot revolucija vrtnic. Po treh tednih demonstracij pod vodstvom poznejšega gruzijskega predsednika Mihaila Sakašvilija so protestniki vdrli v parlament, v katerem je ravno tedaj govoril Ševardnadze, in ga prisilili, da je poslopje zapustil.

Ševardnadze je dobil amnestijo in majhno vladno pokojnino. Kljub vabilom, naj pride v Nemčijo, kjer je bil še vedno spoštovan, je svoja zadnja leta preživel v Gruziji, pa dodaja STA.