V Burkini Faso strmoglavili predsednika, zdaj hočejo človeka z integriteto

Sedemnajstmilijonski Burkina Faso je zadnje dni oktobra z množičnimi protesti po skoraj tridesetih letih naposled obrnil novo stran in začel pisati novo poglavje v zgodovini, v katerem ne bodo več prevladovale besede zdaj že strmoglavljenega predsednika Blaisa Compaoréja.

Po brbotanju zaradi nezadovoljstva s politiko dolgoletnega predsednika ene najrevnejših držav na svetu je začelo kipeti, ko je vlada 63-letnega voditelja napovedala ustavne spremembe, s katerimi bi mu omogočila potegovanje za nov mandat. A načrte oblasti je prekrižala jezna množica ljudi, med katerimi ni manjkalo ne študentov ne delavcev ne gospodinj. »To je bila ljudska vstaja. Ljudem je bilo dovolj ob misli, da bi Compaoré ostal na oblasti do smrti, zato so šli na ulice. Vendar pa nihče ni vedel, kdaj točno bo počilo,« je za Delo pojasnila socialna antropologinja Špela Kalčić, ki živi v drugem največjem mestu v državi Bobo Dioulasso.

Pot v pogubo

Ljudje so po njenih besedah že dolgo vedeli, da tako ne bo šlo več naprej, da jih Compaoré, ki se je na oblast povzpel po umoru prejšnjega predsednika Thomasa Sankare leta 1987, vodi v pogubo. »Že nekaj let jih ni bilo več strah omenjati njegovega imena, tako kot nekoč. Kritizirali so ga … Na demonstracije so bili psihično pripravljeni.«

Družbo v tej afriški državi dolga leta spremlja tudi Liza Debevec, doktorica socialne antropologije, ki pravi, da je kritike na račun predsednika poslušala vse od leta 1997, ko je prvič prišla v Burkina Faso, okrepile pa so se leto pozneje, ko je v “nepojasnjenih” okoliščinah umrl novinar Norbert Zongo, ki je odprto kritično pisal o oblasti. »Poznejše preiskave so pokazale na direktno vpletenost režima v njegovo tragično smrt. Študentje so vsako leto ob njeni obletnici, v mesecu decembru, protestirali in zahtevali razjasnitev umora.«

Burkinafaški volivci so imeli v zadnjih 27 letih štirikrat priložnost izbrati novega voditelja, a je vsakokrat, tudi ob poznejših očitkih o goljufiji, na oblasti ostal Compaoré. »V državi s tako visoko stopnjo nepismenosti, kot jo ima Burkina, velik delež ljudi ni politično osveščen in nima predstave o tem, kdo je dober predsednik in kdo ni. Revščina še dodatno pripomore k logiki, da ljudje volijo s trebuhom, torej, da bodo volili za tistega, ki bo pred volitvami v vas prinesel največje vreče riža ali bo na političnem mitingu delil najboljše sendviče in najlepše majice. Ker je imel kot predsednik Blaise Compaoré največ finančnih sredstev, si je na tak način lahko zagotovil ogromno podpornikov,« je pojasnila Liza Debevec. Kljub študentskim protestom so ob volitvah mladi, zaradi prepričanja, da njihov glas ne šteje, ostajali doma. »Manifestacije in dogodki zadnjega tedna so, upam da, močno pripomogli k spreminjanju resigniranosti v večjo proaktivnost.«

Kocka maggi

Praznino, ki je nastala po begu predsednika in njegove družine v sosednjo Slonokoščeno obalo, pri čemer mu je pomagala tudi nekdanja kolonialna oblastnica Francija, je nemudoma zapolnila vojska. Najvišji položaj v državi je prevzel podpolkovnik Isaac Zida, ki obljublja, da bo oblast predal v civilne roke, a dodaja, da ne bo klonil pod grožnjami s sankcijami. Dvotedenskega roka, ki mu ga je postavila Afriška unija, meni, da mu ni treba spoštovati, glavni cilj je, kot pravi, državo mirno popeljati do volitev, načrtovanih za november 2015.

Dokler bo imela glavno besedo v državi vojska, je pričakovati, da se bodo iz tujine vrstili pozivi k predaji oblasti v civilne roke. Kanada, ki je med letoma 2012 in 2013 državi namenila več kot 28 milijonov evrov pomoči, je sporočila, da bo do sestave nove, legitimne vlade začasno zamrznila finančna sredstva. O morebiti zamrznitvi »razvojne pomoči« premišljujejo tudi v ZDA. K čimprejšnjim volitvam je pozvala tudi Francija. Tako Washington kot Pariz sta s strmoglavljenjem Compaoréja izgubila tesnega zaveznika – Burkina Faso je glavno izhodišče v Afriki, od koder izvajajo vojaške napade na islamske skrajneže v Sahelu. Odstavljeni predsednik je imel tudi pomembno vlogo v regiji, veljal je za mediatorja, a je Liza Debevec do njegovih posredovanj kritična. »Kot je izjavil novinar Francis Kaptindé za francoski radio RFI, je bil Blaise Compaoré piromanski gasilec, ki je bil kot jušna kocka maggi v vseh omakah. Zanetil je ogromno konfliktov, potem pa prišel v vlogi ‘mediatorja’ in pomiril sprte strani, zraven pa se je finančno okoristil, tako v Sierri Leone in Liberiji kot tudi v Slonokoščeni obali.«

Možnost drugačne vladavine

S padcem Compaoréja je zdaj Burkina Faso tista, ki potrebuje mediacijo med različnimi predstavniki civilne družbe in vojsko. Prejšnji teden so tako v državo pripotovali predsedniki Nigerije, Gane in Senegala. Predstavniki vojske, opozicije, različnih verskih skupnosti in plemenski voditelji so se po žolčni razpravi, ki je sledila, strinjali, da mora tudi prehodno vlado voditi »ugleden predstavnik civilne družbe«. A odgovora na vprašanje, kdo naj bi to bil, prejšnji teden niso našli. Liza Debevec meni, da si večina Burkinafascev sicer ne želi vojaške oblasti, a je težava predvsem opozicija, ki se ne zna poenotiti.

Neenotnost opozicije bi lahko igrala pomembno vlogo tudi čez leto dni, ko bodo volivci izbirali novo vodstvo, a bo takrat, po besedah Lize Debevec, najpomembnejše dejstvo, da bodo ljudje lahko svobodno odločali o prihodnosti države. »Ali bodo izbrali nove vodje ali pa stare v novih preoblekah, bo pokazal čas. Mislim, da se ne da predvideti, kako se bodo stvari dejansko razvile. Pomembno je, da ljudje vidijo, da obstaja možnost drugačne vladavine. In tudi prevzamejo odgovornost za svoje politične odločitve.«

Špela Kalčić dodaja, da ljudje niti slučajno ne bodo pristali zgolj na zamenjavo obrazov. »Ponavljajo, da so prišli novi časi, da si želijo svobodnih, pravičnih, demokratičnih in transparentnih volitev, izvoliti pa želijo voditelja z neoporečno preteklostjo, takšnega, ki nima nikakršne zveze s prejšnjo oblastjo. Človeka z integriteto.«