V čudežni deželi Giorgie Meloni

Z govorom Giorgie Meloni bo jutri­ v Rimu padel zastor več kot teden dni trajajočega festivala Bratov Italije Atreju. Dogodek, ki ga je pred dobrega četrt stoletja oblikoval podmladek stranke, ki je izšla iz gibanja fašističnih veteranov, je v tem času podobno kot premierka prešel z obrobja v središče italijanskega političnega življenja. Ambiciozno zastavljen forum ponuja vpogled v komunikacijske strategije, s katerimi vladajoča stranka utrjuje svojo podobo normalizirane konservativne sile, mobilizira privržence in dojema svoje ideološke korenine.

Oktobra je desnosredinska vlada Giorgie Meloni postala tretja najdaljša izvršna oblast v zgodovini italijanske republike. Prva premierka na čelu države, ki je – ob odsotnosti ambicioznejših reform – v zahodno sosedo vrnila politično stabilnost, zaostaja le še za dvema vladama pokojnega Silvia Berlusconija. Tri leta po prevzemu oblasti je na dobri poti, da v nasprotju z italijansko tradicijo petletni mandat tudi konča. Med koalicijskimi partnerji za zdaj ni zaznati nepremostljivih razhajanj, ki bi napovedovala notranjo krizo, vladajoča stranka Bratje Italije ostaja prva izbira volivcev. Podpira jo okoli 30 odstotkov volilnih upravičencev.

Samozavest največje italijanske politične formacije, ki jo krepijo aktualne silnice v državi, je očit­na tudi na strankarskem festivalu Atreju. Tokratna izdaja z naslovom Postala si močna – Italija z dvignjeno glavo ni zgolj priložnost za razprave in druženje somišljenikov, temveč je predvsem manifestacija političnega primata Giorgie Meloni in njenih Bratov Italije. Prav tako je dogodek platforma za krepitev podobe stranke s postfašističnimi koreninami kot popolnoma normalizirane mainstreamovske politične sile, trdno umeščene v širši konservativni tabor.

»Italija ima ponovno glavno vlogo v mednarodni politiki, prav tako naša premierka. Predvsem je največji dosežek te vlade stabilnost,« je za Delo ponosno povedal Pietrosilvio Cipolla. Za 22-letnega študenta je Atreju prostor politične socializacije, pa tudi način, da člani strankarskega podmladka postavijo na laž podobo, ki jo ima o njih del javnosti. »Pogosto nas opisujejo z oznakami, v katerih se sploh ne prepoznamo. Zgolj reči 'nismo taki' ni dovolj. Pomembni so prostori, kot je ta, v katerih lahko srečajo povsem običajne mlade, ki niso mračni in grozeči, ampak verjamejo v ideal – naj se z njim strinjajo ali ne.«

Pragmatična ambivalentnost

Po besedah organizatorjev naj bi Atreju predstavljal ideološko profiliran, a hkrati nadstrankarski prostor za razpravo, ki presega okvire Bratov Italije. Geneza festivala sega v konec devetdesetih let, ko je podmladek takrat največje postfašistične stranke Nacionalno zavezništvo (AN), predhodnice Bratov Italije, pripravil prvo ­izdajo.

Od začetkov je Atreju, podobno kot Angelski grad ob Tiberi, pod katerega so tokrat umestili dogajanje, doživel precej sprememb. Sprva je veljal predvsem za mladinski festival z razpravami voditeljev stranke in kulturnim programom, na katerem se najbolj zagrizeni udeleženci svojih ideoloških nazorov niso sramovali izražati z rimskim pozdravom. Sčasoma se je razširil in profesionaliziral ter v svojo orbito pritegnil vidne tuje osebnosti, predstavnike nasprotnega političnega pola ter vplivne ideologe desnice.

Atreju se, kakor je za Delo povedal politolog Piero Ignazi, zgleduje po nekdanjem festivalu italijanske komunistične stranke Festa de l'Unità, ki ga danes v veliko bolj okrnjeni obliki prireja levosredinska Demokratska stranka (PD). »Gre za model, ki vključuje odprte razprave, tudi s predstavniki opozicije, prostore za druženje in zabavo,« je poudaril sogovornik z Univerze v Bologni. »Podobne prireditve pripravljajo tudi druge stranke, toda Atreju je bistveno bolj ambiciozen, saj traja dalj časa in predstavlja največjo italijansko stranko, ki je obenem na oblasti, kar mu daje večji pomen in vidnost.«

In vendar Atreju kljub jasni definiciji in zgledovanju po sorodnih dogodkih ostaja izmuzljiv in pragmatično ambivalenten – kot politika Giorgie Meloni. Kulisa spominja na klasičen božični sejem s patriotskim pečatom. Velika jelka ob Angelskem gradu je odeta v barve trobojnice, na prazničnih stojnicah se širi vonj po porchetti (svinjska pečenka) in drugih jedeh italijanske kuhinje, ki je prav v teh dneh, kakor ni manjkalo ponosa med navzočimi, dobila status Unescove nesnovne dediščine. Toda za adventno podobo in ljudskim značajem stoji politični forum, ki velja za esenco dogodka, in tudi tu – vsaj ko gre za odprtost in pluralnost – forma lahko zavaja.

Širok nabor gostov

  V devetih dneh naj bi se v parku pod Angelskim gradom zvrstilo okoli 450 govorcev. Na več kot 80 panelih sodelujejo najvidnejši predstavniki vladajoče koalicije – od ministrov iz vrst Bratov Italije in predsednika stranke Naprej, Italija Antonia Tajanija do prvega obraza skrajno desne Lige Mattea Salvinija. Prav tako so zastopana vidna imena evropske skrajne desnice, kot sta Marion Maréchal in George Simion. Ob konservativni politični eliti, med katero ne manjka radikalnih glasov, sodelujejo še osebnosti iz sveta šovbiznisa in športa, denimo televizijski voditelj Carlo Conti ter nekdanji nogometni vratar Gianluigi Buffon. Prisotni so tudi izbrani predstavniki opozicije, na čelu z Giuseppejem Contejem (Gibanje 5 zvezd) in Matteom Renzijem (Živa Italija). Vodja Demokratske stranke Elly Schlein, ki je svoj prihod pogojevala s soočenjem z Giorgio Meloni, je povabilo zavrnila.

Ideološko in družbeno razgiban seznam gostov festivala je ena od glavnih komunikacijskih strategij Bratov Italije. »S tem sporočajo, da so stranka kot vse druge, ki nima več nobene stigme in do katere deli levice ne čutijo več distance,« je poudaril Ignazi. Na to dinamiko je opozoril tudi zgodovinar in avtor knjige Mussolinijevi vnuki: fašizem v sodobni Italiji David Broder. »Bratje Italije brez zadržkov gostijo lahkotne razprave z osebami, ki jih ne bodo neposredno soočile z notranjimi protislovji,« je za Delo povedal v intervjuju. V medijskih zapisih se pojavljajo komentarji, da med gosti ni najti zgolj somišljenikov, temveč tudi posameznike z drugačnimi pogledi ali znane osebnosti. »Tako se obnavlja že več desetletij stara pripoved o tem, kako so se odrešili preteklih grehov. Prepričujejo nas, da naj bi bili nekdanji ideološki radikalci danes odprti demokrati,« je bil jasen.

K utrjevanju te naracije prispeva tudi postavitev festivala. Eden od njegovih osrednjih elementov je nezgrešljiv pano, poimenovan Bullometero, na katerem so zbrane ostre, spodletele ali sovražne izjave predstavnikov progresivnih krogov – od poročevalke Združenih narodov za Palestino Francesce Albanese do filozofa Umberta Galimbertija. Namen te instalacije je, kot je poudaril Broder, preprost: »Namigniti, da so njihove kritike pretirane in neutemeljene ter da so pravi avtoritarci v resnici oni sami.«

Del tega mehanizma je prav tako skrbna izbira mednarodnih gostov. V zadnjih letih so se na Atreju pojavili libertarni argentinski predsednik Javier Milei, najbogatejši zemljan Elon Musk in nekdanji britanski premier Rishi Sunak. »Dejstvo, da ima stranka elitne sogovornike iz pomembnih evropskih držav in pogosto tudi iz ZDA, ima v italijanski politiki svojo težo. Družbena omrežja Bratov Italije redno prevajajo in širijo zapise iz medijev, kot je Times, Economist ali CNN, ki laskajo Giorgii Meloni, da bi poslali sporočilo: medtem ko nas italijanski progresivci demonizirajo, si resni gospodarski in vladni krogi v Veliki Britaniji in drugod želijo dobrih odnosov z nami, torej očitno delamo nekaj prav,« je pojasnil Broder.

Pasolini, Kirk in D'Annunzio

Osrednji strankarski dogodek Bratov Italije je poimenovan po junaku iz romana Neskončna zgodba nemškega pisatelja Michaela Endeja. A že simbolni izvor imena je po mnenju avtorja uspešnice Gomora Roberta Saviana v popolnem nasprotju z nazori stranke. Atreju namreč živi v Fantáziji, svetu, v katerem različne civilizacije iščejo in najdejo ravnovesje z močjo domišljije, svetu, v katerem ni tujcev in meja, ali bolje, meje obstajajo, vendar so vedno prehodne iz razlogov, ki jih je mogoče začutiti, sprejeti ali slišati. »Ali vam to zveni kot politični program – ali ideal, če smemo uporabiti to plemenito besedo – italijanske skrajne desnice?« se je pred časom v videu na youtubu retorično vprašal Saviano.

Podobno logiko simbolnega redefiniranja je opaziti tudi pri izboru intelektualnih referenc, s katerimi stranka gradi pluralistični videz in si utrjuje mesto v širšem konservativnem polju. Bratje Italije si pri tem prisvajajo figure, tradicionalno povezane z levico, kot sta Antonio Gramsci in Pier Paolo Pasolini. Marksističnemu pesniku, pisatelju in režiserju je bilo ob 50. obletnici nasilne smrti na Atreju namenjeno nemalo prostora in časa; med drugim tudi poseben panel, ki je znova razkril težnjo desničarskih krogov, da bi ločili Pasolinija od njegovega ideološkega in družbenega konteksta ter ga interpretirali v okviru konservativnih interpretacij sodobnosti.

V selektivni apropriaciji ostrega kritika buržoazije in kapitalizma so šli organizatorji še korak dlje. Na panoju Hegemonije, ki so nam všeč so Pasolinija postavili ob fašističnega pesnika Gabrieleja D'Annunzia in Charlieja Kirka, vplivnega ameriškega konservativnega aktivista ter enega od najvidnejših obrazov gibanja Naredimo Ameriko spet veliko (Maga) Donalda Trumpa.

Po Broderjevem mnenju takšne vizualne postavitve poleg kulturnega nosijo tudi izrazit zgodovinsko-revizionistični naboj, ki razkriva, kako Bratje Italije razumejo svoje ideološke korenine. Zgovoren primer je D'Annunzio, paravojaški voditelj, ki je zavzel Reko in ga del desnice danes predstavlja kot neproblematičnega »konservativca«. »Ti dogodki potrjujejo trenutno analizo stranke [Bratje Italije] kot postfašistične. Izvira iz fašizma, ni postala protifašistična in se nenehno predstavlja v retoriki 'premika naprej' od te preteklosti, ne da bi se z njo dejansko neposredno soočila,« je poudaril Broder. »Stranke ne zanima obsedanje z [Benitom] Mussolinijem, temveč predvsem ločevanje svoje povojne tradicije in današnjih etnonacionalističnih idej od najbolj kompromitiranih delov Mussolinijevega režima.«

Vpliv in domet festivala

Najdaljša in najambicioznejša različica festivala bo zaprla praznična vrata jutri, ko bo pred zbrane stopila Giorgia Meloni. Kakšen bo poleg mobilizacije aktivistov, ustvarjanja občutka pripadnosti, solidarnosti in notranje povezanosti izplen več kot teden dni trajajočega božično-političnega foruma za vladajočo stranko, je težko napovedati. »Dogodek, kakršen je Atreju, večine ljudi ne bo pritegnil. Služi predvsem legitimiranju stranke v meščanskih krogih ter v osrednjih liberalnih in desnosredinskih medijih kot sile z lastnim civilnodružbenim angažmajem,« je ocenil Broder.

Pa vendar, kakor je dodal zgodovinar, razprava o legitimnosti ne more zasenčiti resničnega položaja stranke v italijanskem in evropskem političnem prostoru. Spomniti je treba, da so Bratje Italije in njihove predhodnice v zadnjih treh desetletjih večkrat vstopili v vlado in iz nje izstopili, zato njihove napadalne in diskriminatorne politike ter potvarjanje zgodovine ne bi smeli zamenjati z vprašanjem, ali jih drugi vplivni akterji priznavajo kot »spoštovanja vredno« osrednjo silo. »Stranka je že premočna in pregloboko zasidrana v EU in sorodnih strukturah, da bi jo lahko preprosto odpravili kot nelegitimno,« je dejal poznavalec skrajne desnice.

__________________

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.