V zadnji minuti do Juana Guaidója

Novinarski kolega, ki je dobil ekskluzivni intervju z venezuelskim prehodnim predsednikom.

Objavljeno
18. februar 2019 19.00
Posodobljeno
19. februar 2019 13.54
Juan Guaidó med intervjujem za Delo v avtomobilu. FOTO: Gašper Završnik
Urednik Delove redakcije za zunanjo politiko se je pred dnevi vrnil iz Venezuele, kjer sta z novinarskim kolegom Aljažem Vrabcem poročala o političnih razmerah v tej državi. Poleg poročanja o ekonomski in humanitarni krizi je Završniku uspelo dobiti pred mikrofon enega od trenutno najbolj iskanih svetovnih politikov.
 

S Juanom Guaidójem so imele intervju velike medijske hiše. CNN, BBC, Guardian, Spiegel in ... Delo. Kako ti je uspelo priti do njega?


Po običajni novinarski poti. Od 23. januarja sem prek svojih virov, sprva predvsem venezuelskih nevladnikov, intelektualcev, ki opozarjajo na demokratični deficit, kršenje človekovih pravic in manjšanje pravne države, poizvedoval, ali obstaja ta možnost. Z vsakim člankom in pogovorom sem bil bliže Guaidójevemu krogu. Pravzaprav se je zgodil nekakšen učinek snežene kepe, zastavili so besedo zame. Sredi prejšnjega tedna sem dobil tudi neposredni stik s prehodnim predsednikom in potem samo še vztrajno argumentiral, zakaj bi slovenski medij to zanimalo. Do njega sem poskusil priti po več kot desetih kanalih. Seveda z njihove strani obstaja interes za intervju, a prav veliko jih ni dal.
 

In vendar sta se srečala tako rekoč v zadnjih urah pred tvojim odhodom.


Več dni sem dobival potrditve, da Guaidója intervju zanima, a tudi sporočila, da agenda najinega srečanja ne dopušča. Do zadnjega so me prestavljali. Vedel sem, da sem zelo blizu. Medtem sva se s sodelavcem Aljažem Vrabcem ukvarjala z zgodbami posameznikov, prav njim je treba dati besedo, humanitarno krizo, poročala sva z množičnega opozicijskega shoda, na katerem je bila večina prepričana, da so Maduru šteti dnevi, upanje, da je sprememba režima blizu, pa zanje še nikoli ni bilo tako otipljivo.

Guaidója mnogi dojemajo kot nekakšnega mesijo. Do nedavnega je bil precej neznan poslanec državnega zbora, danes pa večina v njem vidi pot do razpisa predčasnih volitev in restavracije demokracije. Ozračje na shodu na dan mladosti je, kot sva zapisala v Delu, mejilo na evforijo. Venezuelci so skozi zgodovino velikokrat iskali nekoga, ki bi rešil njihove težave. Od Simona Bolivarja dalje. Nekateri pravijo, da ozračje danes zelo spominja na manifestacije v podporo Chávezu pred petnajstimi leti. Treba je poudariti, da je Guaidó začasni, prehodni predsednik. Njegov mandat, kot pravi, je jasen. Razpisati predčasne volitve, ublažiti humanitarno krizo in vzpostaviti vzvode za demokratične volitve. Pri tem se sklicuje na ustavo, ki v času pravne praznine oblasti omogoča, da mesto začasnega predsednika prevzame predsednik parlamenta.

image
Delova novinarja Aljaž Vrabec in Gašper Završnik (desno) sta se odpravila v Caracas na začetku prejšnjega tedna. FOTO: Cristina González

 

Kako je bilo videti vajino srečanje?


V petek sem dobil obvestilo vodje kabineta Roberta Marrera, da naj ob pol dvanajstih počakam v neki restavraciji v mestnem predelu El Rosal. Ker vem, kako potekajo taki intervjuji, sem pričakoval, da bo prišel eden od vidnejših članov stranke ali celo vodja kabineta. Toda pome so poslali varnostnika na motorju.


Ki te je odpeljal na skrivnostno lokacijo?


Lokacije niso razkrili, a to ni bil skrivni naslov. Se je pa zgodil komunikacijski šum med kabinetom in varnostnikom. Tako me je najprej pomotoma peljal v državni zbor. Tam se je pokazalo, da Guaidója ni, zato sva približno 45 minut drvela po mestu in iskala pravo lokacijo. Vsaka minuta je bila pomembna. Odložil me je pred običajno pisarniško stolpnico, domnevno pisarno enega izmed članov ekipe, kjer je bila takrat zbrana njegova ožja ekipa. Intervju z njim sem nato imel v avtomobilu, ko je bila ekipa na poti na sestanek iz enega predela Caracasa v drugega.


Kakšna je njegova ekipa?


Guaidójeva ožja ekipa asistentov me je po mladosti in entuziazmu bolj spominjala na kako zagonsko podjetje kot na predsedniški tim. Ekipa je mlada, sestavljajo jo skoraj samo milenijci, odnosi so zaradi tega precej neformalni. Iz naše korespondence je ves čas vela profesionalnost.


In Guaidó?


Rekel bi, da je politik, ki je vešč obrti, kot da se v tej vlogi ni znašel nenadoma, po spletu naključij, pred slabim mesecem. Pozna se, da je že dlje poslanec in da je bil prej član pomembnega študentskega gibanja, ki je leta 2007 na referendumu Chávezu zadalo edini volilni poraz.
 

Venezuelo ti je predstavil kot državo z največjimi zalogami nafte na svetu, a 85 odstotkov prebivalcev živi v revščini. Kako si jo sam doživel?


Absolutno sta humanitarna in socialna kriza hudi. Bežen sprehod skozi Caracas daje občutek presenetljive normalnosti, ko pa se pogovarjaš z ljudmi, obiščeš bolnišnico, pogledaš za prvo zaveso, ugotoviš, da so razmere grozne. Minimalna mesečna plača znaša pet dolarjev, paket otroških plenic pa, na primer, stane trikrat toliko. Najhujša kriza je pri dostopu do zdravstvene oskrbe in zdravil. Tu ni socialne države. Niti blizu tega niso. Denimo v osrednji pediatrični kliniki v Caracasu v času mojega obiska ni bilo anestezije, zaradi česar so odpovedali vse operacije, tudi najnujnejše. Rentgena nimajo že štiri leta. Zdravniki pravijo, da diagnostika spominja na tisto iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Za preglede je treba iti v drage zasebne klinike. Še huje naj bi bilo zunaj Caracasa.

Razsežnosti humanitarne krize razkriva tudi dejstvo, da je v zadnjih dveh letih umrlo 15 odstotkov oziroma več kot 2200 od 15.000 ledvičnih bolnikov, ki so odvisni od dialize. To je posledica nedelujoče opreme, pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov, zdravil, eksodusa zdravnikov pa tudi kolapsa javnih storitev, kot je na primer oskrba z vodo.

image
Prehodni venezuelski predsednik Juan Guaidó. FOTO: Gašper Završnik

 

In kaj pravijo venezuelski Slovenci?


Slovenski skupnosti je pred krizo šlo zelo dobro. To so nadarjeni posamezniki, ki so dosegli visoka mesta ... A kriza ne izpušča nikogar.


V eni od reportaž sta z Aljažem zapisala, da so glavni promotorji sprememb mladi.


Zdi se, da so mladi, ki so življenje v celoti ali v večini preživeli v chavizmu, glavni nosilci upora. Tudi Guaidó je star 35 let in prihaja iz študentskega gibanja. Študentje so bili vedno v prvi vrsti protestov. Tudi med političnimi zaporniki, ki so jih zajeli v času januarskih protestov, je ogromno mladih.
 

Kaj se bo zgodilo zdaj? Kaj čakamo?


Kot kaže, bo do nadaljnjega v Venezueli nekakšno dvovladje. Opozicija poskuša z dostopom do humanitarne pomoči, ki jo Maduro zavrača na meji, razbiti vojaško zvestobo vojske. Njen vrh za zdaj ostaja zvest Maduru in brez vojske bo Guaidó težko izpeljal napovedan tranzicijski načrt, katerega cilj je razpis demokratičnih in svobodnih volitev. Videli bomo, kaj se bo zgodilo v soboto, ko naj bi po Guaidójevi napovedi v državo dostavili humanitarno pomoč.