Več kot 500 beguncev izginilo na morju, usoda ostaja neznana

Dva čolna s približno 530 rohinškimi begunci sta 29. junija odplula iz burmanske zvezne države Rakhajn, nato pa se je za njima izgubila vsaka sled. Skoraj tri tedne pozneje njihove družine še vedno nimajo nobenih informacij, poroča BBC.

Obstaja resen sum, da sta se obe plovili prevrnili. Monsunsko obdobje je že prineslo razburkano morje, čolni, ki jih uporabljajo tihotapci ljudi, pa so pogosto stara ribiška plovila z nezanesljivimi motorji, prenapolnjena s potniki.

Med pogrešanimi je menda veliko žensk in otrok. Koliko ljudi je preživelo, morda ne bo nikoli znano.

O čolnih ni nobenih novic

Chris Lewa, vodja organizacije Arakan Project, ki spremlja položaj Rohingov, je za BBC povedala, da sta čolna iz vasi Sin Tet Maw odplula istega dne, eden zjutraj, drugi nekoliko pozneje.

Njuna predvidena pot je vodila proti jugu Burme. Tam naj bi potnike izkrcali in jih nato po kopnem, prek improviziranih taborišč in Tajske, prepeljali proti Maleziji.

Družine običajno dobijo prvo sporočilo v tednu ali desetih dneh. Tokrat se ni oglasil nihče.

Denar za hrano porabimo v desetih dneh. Preostalih dvajset stradamo

Bangladeške oblasti so medtem našle truplo ženske, ki ga je naplavilo morje. Več trupel so pozneje našli tudi ribiči med delto reke Iravadi in obalo zvezne države Mon. Po oceni Lewe to kaže, da se je eden od čolnov morda prevrnil že nekaj ur po odhodu, drugi pa po več dneh plovbe, navaja BBC.

Zanesljivih podatkov je sicer malo. Rakhajn je vojno območje, telekomunikacijske povezave pa so skoraj povsem prekinjene. Uporniška Arakanska vojska je burmanske sile izrinila iz večine zvezne države in oblega njihovo zadnje večje oporišče v mestu Sittwe.

Beg pred nasiljem in brezizhodnostjo

V Rakhajnu še vedno živi približno 600.000 Rohingov. Četrtina jih je nastanjenih v slabih taboriščih za notranje razseljene osebe, drugi pa živijo v skupnostih, ujetih med burmansko vojsko in Arakansko vojsko.

Vojaška hunta je obtožena prisilnega novačenja Rohingov, hude kršitve njihovih pravic pa očitajo tudi Arakanski vojski.

Več kot milijon Rohingov živi v prenatrpanih begunskih taboriščih v Bangladešu. Humanitarne pomoči je vse manj, možnosti za delo skoraj ni, prebivalci pa taborišč ne smejo prosto zapuščati.

Zaradi nevzdržnih razmer se mnogi odločajo za nevarno pot proti Maleziji, kjer že živi približno 200.000 pripadnikov njihove skupnosti, poroča BBC.

Begunsko taborišče Rohignov v Bangladešu. FOTO: Sam Jahan/Reuters

Donosen posel tihotapcev

Obup Rohingov izkoriščajo tihotapske mreže, ki delujejo v Burmi, Bangladešu, na Tajskem, v Maleziji in Indoneziji.

Potniki oziroma njihove družine morajo za pot plačati okoli 3000 dolarjev. Tiste, katerih svojci denarja ne zberejo, tihotapci pogosto zadržujejo, pretepajo in mučijo. Posnetke nasilja nato pošiljajo sorodnikom ter jih tako silijo k plačilu.

Poti so se v zadnjem desetletju večkrat spremenile. Tajska je po odkritju množičnih grobišč leta 2015 zaprla več tihotapskih taborišč in cestnih povezav. Del čolnov se je nato preusmeril proti indonezijski provinci Aceh, kjer so lokalne skupnosti Rohinge sprva sprejemale, v zadnjih letih pa se je odnos do njih zaostril.

Tudi neposreden prihod v Malezijo je težaven, saj malezijska mornarica čolne pogosto prestreže in jih potisne nazaj na odprto morje. Tihotapci zato znova uporabljajo predvsem Tajsko kot tranzitno državo.

Begunci najprej potujejo z večjimi ladjami, nato pa jih lokalni ribiči prepeljejo do tajskih ali indonezijskih obal. Od tam jih po plačilu celotnega zneska skrivaj odpeljejo proti Maleziji.

Število odhodov narašča

Chris Lewa ocenjuje, da je od septembra lani Burmo in Bangladeš po morju zapustilo najmanj 10.000 Rohingov, precej več kot v prejšnjih letih.

Povečanje je povezano z vse slabšimi razmerami v begunskih taboriščih in nadaljevanjem vojne v Rakhajnu. Ker so kopenske poti iz regije večinoma prekinjene, se skoraj vsak poskus pobega začne z nevarno plovbo.

Združeni narodi države v regiji pozivajo, naj vzpostavijo varne poti za Rohinge. Toda nobena od njih jih ne želi sprejeti, doslej pa prav tako ni bilo politične volje, da bi njihova potovanja postala manj nevarna.