Voditelja osrednjih držav EU spet na potezi
Merklova in Macron v Marseillu: Napeti časi za Evropo in svet.
Odpri galerijo
Nemška prvakinja se danes s predsednikom Emmanuelom Macronom srečuje v Marseillu. Foto Reuters
Berlin – Begunska kriza še vedno globoko razdvaja Nemčijo, a si je kanclerka Angela Merkel po dolgotrajnih težavah vendarle vsaj malo utrdila oblast. Zato je ob številnih evropskih in zunanjepolitičnih izzivih čas za posvetovanja z najbližjo evropsko zaveznico Francijo. Nemška prvakinja se danes s predsednikom Emmanuelom Macronom srečuje v Marseillu.
Na kanclerkinem spletnem koledarju je za petkovo popoldansko srečanje s francoskim predsednikom Macronom zapisano le, da bodo v središču aktualna evropska, zunanjepolitična in bilateralna vprašanja. Takšna programska nejasnost pa nikakor ne pomeni pomanjkanja vročih tem, kvečjemu nasprotno. Zapletena dogajanja v Evropi in svetu Merklovo in Macrona silijo k širokim razpravam in nujnim odločitvam, pri čemer bo morda pomagalo, da se je v zadnjem času malo uravnovesil tudi zunanji videz obeh osrednjih članic EU. Če kanclerka ni več tako zelo šibka, francoski prvak zaradi vrste domačih afer ni več videti evropski mesija s superiornimi moralnimi zahtevami.
Nemčija tudi že pristaja na nekatere od Macronovih evropskih sanj. Evropski monetarni sklad in finančno zelo omejeni »investicijski« proračun evrskega območja sta sicer veliko manj od prave pravcate evrske vlade, ki jo je Macron zarisal v svojem znamenitem govoru na Sorbonni, pod določenimi pogoji pa bi lahko evrsko območje v prihodnosti videlo bančno unijo, modrece za razvoj evropske finančne arhitekture, tesnejše gospodarsko, davčno in drugo sodelovanje obeh osrednjih članic vse do podpore evropski komisiji pri pogajanjih z Washingtonom o razelektritvi trgovinske vojne. Pomembne teme so tudi reforme nekaterih institucij EU, razvoj digitalne tehnologije in še marsikaj.
Evropsko sodelovanje lahko spodbudijo tudi zunanjepolitični izzivi. Skrajna desnica zaradi begunske krize ogroža tudi kanclerkine konservativce, tesno sodelovanje med Nemčijo in Francijo tam, kjer je veliko manj domačega nasprotovanja, pa lahko okrepi evropsko idejo. Že obisk nemškega zunanjega ministra Heika Maasa v Turčiji ta teden je ponovno poudaril zaskrbljujoča dogajanja v evropski soseščini. Vse bolj avtoritativni predsednik Recep Tayyip Erdoğan si je v veliki meri sam kriv za velike valutne in gospodarske težave ter v svojih zaporih zadržuje tudi številne nemške državljane, a bi lahko nestabilna Turčija resno ogrozila evropsko varnost. EU in Ankaro skrbijo tudi grožnje sirskega predsednika Bašarja Asada upornikom na severozahodu države ob gigantski pomoči Rusije in Irana.
Ob vsem tem se Nemčija, Francija in druge države EU ne morejo več popolnoma zanesti na prej tradicionalno zaveznico ZDA, ki je svoj vpliv na Bližnjem vzhodu zmanjševala že pod prejšnjim predsednikom Barackom Obamo in ga zmanjšuje tudi pod Donaldom Trumpom. Ta je Sirijo, Rusijo in Iran sicer posvaril pred novo človekoljubno katastrofo v Siriji, a Evropa po letu 2015 dobro ve, kdo čuti največje posledice takšnih dejanj. Nemčija in Francija sta že v julijski deklaraciji iz Meseberga sklenili preučiti možnosti za bolj učinkovito zunanjo in varnostno politiko EU in predlagali razpravo o varnostnem svetu EU ter večinskem odločanju pri zunanjepolitičnih in varnostnih vprašanjih. Voditelja obeh držav sta tedaj govorila tudi o skupnih prizadevanjih za povečanje vojaških sposobnosti ter o učinkovitejši migracijski politiki s pomočjo partnerstev z območnimi državami, boljšim zavarovanjem meja EU, preprečevanjem sekundarnih migracij in vseevropskim sistemom podeljevanja azila.
Sedanje krize odpirajo čisto konkretne možnosti za tesnejše evropsko združevanje, a le, če evropskih prestolnic ne bodo sprli posamezni problemi od kadrovskih zasedb najpomembnejših evropskih teles do obravnavanja Velike Britanije po brexitu. Kanclerka je za prihodnjega predsednika Evropske komisije pravkar podprla bavarskega konservativca in voditelja frakcije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Manfreda Webra, zato pa je njena podpora Frankfurtu kot tekmecu londonskega Cityja videti bolj mlačna, medtem ko francoski predsednik za to vlogo zagnano ponuja prestolnico Pariz. Seveda pa voditelja osrrednjih držav EU ne bosta mogla prezreti tudi drugih. Macrona zaradi migracij napadata madžarski premier Viktor Orban in italijanski notranji minister Matteo Salvini, kanclerka pa bo iz Marseilla odpotovala v Makedonijo, ki je del zaradi predlogov spreminjanja meja spet vse bolj zaskrbljujočih dogajanj na Zahodnem Balkanu. Če so bili tako v Berlinu kot v Parizu pred marsejskim srečanjem bolj redkobesedni, bi morali imeti po njem za povedati veliko več.
Na kanclerkinem spletnem koledarju je za petkovo popoldansko srečanje s francoskim predsednikom Macronom zapisano le, da bodo v središču aktualna evropska, zunanjepolitična in bilateralna vprašanja. Takšna programska nejasnost pa nikakor ne pomeni pomanjkanja vročih tem, kvečjemu nasprotno. Zapletena dogajanja v Evropi in svetu Merklovo in Macrona silijo k širokim razpravam in nujnim odločitvam, pri čemer bo morda pomagalo, da se je v zadnjem času malo uravnovesil tudi zunanji videz obeh osrednjih članic EU. Če kanclerka ni več tako zelo šibka, francoski prvak zaradi vrste domačih afer ni več videti evropski mesija s superiornimi moralnimi zahtevami.
Nemčija tudi že pristaja na nekatere od Macronovih evropskih sanj. Evropski monetarni sklad in finančno zelo omejeni »investicijski« proračun evrskega območja sta sicer veliko manj od prave pravcate evrske vlade, ki jo je Macron zarisal v svojem znamenitem govoru na Sorbonni, pod določenimi pogoji pa bi lahko evrsko območje v prihodnosti videlo bančno unijo, modrece za razvoj evropske finančne arhitekture, tesnejše gospodarsko, davčno in drugo sodelovanje obeh osrednjih članic vse do podpore evropski komisiji pri pogajanjih z Washingtonom o razelektritvi trgovinske vojne. Pomembne teme so tudi reforme nekaterih institucij EU, razvoj digitalne tehnologije in še marsikaj.
Nestabilna Turčija bi lahko ogrozila evropsko varnost
Evropsko sodelovanje lahko spodbudijo tudi zunanjepolitični izzivi. Skrajna desnica zaradi begunske krize ogroža tudi kanclerkine konservativce, tesno sodelovanje med Nemčijo in Francijo tam, kjer je veliko manj domačega nasprotovanja, pa lahko okrepi evropsko idejo. Že obisk nemškega zunanjega ministra Heika Maasa v Turčiji ta teden je ponovno poudaril zaskrbljujoča dogajanja v evropski soseščini. Vse bolj avtoritativni predsednik Recep Tayyip Erdoğan si je v veliki meri sam kriv za velike valutne in gospodarske težave ter v svojih zaporih zadržuje tudi številne nemške državljane, a bi lahko nestabilna Turčija resno ogrozila evropsko varnost. EU in Ankaro skrbijo tudi grožnje sirskega predsednika Bašarja Asada upornikom na severozahodu države ob gigantski pomoči Rusije in Irana.
Ob vsem tem se Nemčija, Francija in druge države EU ne morejo več popolnoma zanesti na prej tradicionalno zaveznico ZDA, ki je svoj vpliv na Bližnjem vzhodu zmanjševala že pod prejšnjim predsednikom Barackom Obamo in ga zmanjšuje tudi pod Donaldom Trumpom. Ta je Sirijo, Rusijo in Iran sicer posvaril pred novo človekoljubno katastrofo v Siriji, a Evropa po letu 2015 dobro ve, kdo čuti največje posledice takšnih dejanj. Nemčija in Francija sta že v julijski deklaraciji iz Meseberga sklenili preučiti možnosti za bolj učinkovito zunanjo in varnostno politiko EU in predlagali razpravo o varnostnem svetu EU ter večinskem odločanju pri zunanjepolitičnih in varnostnih vprašanjih. Voditelja obeh držav sta tedaj govorila tudi o skupnih prizadevanjih za povečanje vojaških sposobnosti ter o učinkovitejši migracijski politiki s pomočjo partnerstev z območnimi državami, boljšim zavarovanjem meja EU, preprečevanjem sekundarnih migracij in vseevropskim sistemom podeljevanja azila.
Poveljnik francoske vojske François Lecointre pravi, da so v primeru uporabe kemičnega orožja v Siriji pripravljeni ukrepati – celo sami, pa čeprav predvideva koordinacijo z Američani, »saj gre za solidarnost v sodelovanju s strateškim zaveznikom«, kot iz Pariza poroča tiskovna agencija Reuters. O rdečih črtah je že spomladi govoril predsednik Emmanuel Macron, francosko zunanje ministrstvo pa zdaj novinarjem priporoča, naj se ne odpravljajo v Sirijo.
Sedanje krize odpirajo čisto konkretne možnosti za tesnejše evropsko združevanje, a le, če evropskih prestolnic ne bodo sprli posamezni problemi od kadrovskih zasedb najpomembnejših evropskih teles do obravnavanja Velike Britanije po brexitu. Kanclerka je za prihodnjega predsednika Evropske komisije pravkar podprla bavarskega konservativca in voditelja frakcije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Manfreda Webra, zato pa je njena podpora Frankfurtu kot tekmecu londonskega Cityja videti bolj mlačna, medtem ko francoski predsednik za to vlogo zagnano ponuja prestolnico Pariz. Seveda pa voditelja osrrednjih držav EU ne bosta mogla prezreti tudi drugih. Macrona zaradi migracij napadata madžarski premier Viktor Orban in italijanski notranji minister Matteo Salvini, kanclerka pa bo iz Marseilla odpotovala v Makedonijo, ki je del zaradi predlogov spreminjanja meja spet vse bolj zaskrbljujočih dogajanj na Zahodnem Balkanu. Če so bili tako v Berlinu kot v Parizu pred marsejskim srečanjem bolj redkobesedni, bi morali imeti po njem za povedati veliko več.
