Nekdanji ameriški vojak je po 75 letih našel mladostno ljubezen

Nekaterim prvim, morda celo pravim ljubeznim se nikdar ne uspe izkrcati v življenje. Tudi Američan K. T. Robbins, ki je prelomnega junija 1944 kot mlad vojak pristal v Normandiji, in Francozinja Jeannine Ganaye nista imela sreče, da bi njuna mladostniška ljubezen zaživela. Izkrcanje zavezniških sil ju je po naključju zbližalo za nekaj tednov, a kmalu zatem ju je vojna razbila, dokler ju ni na različnih celinah dokončno ločil mir. Zdaj, po 75 letih, so novinarji France 2 odkrili, da sta se nekoč lepo gledala, in ju, oba še živa, ovdovela in postarano živahna, povezali. Ganjena sta se prepoznala v eni od temeljnih resnic: če je zares ljubezen, čas ne obstaja.

S solzami ni nič narobe, kaj šele z jokom, povezanim z ljubeznijo. Ob nedavnem vnovičnem srečanju po skoraj celot­nem življenju ločenosti sta jokala K. T. Robbins in Jeannine, pozneje poročena Pierson, kakor so njuni nikoli zbledeli mladostni sentimenti presunljivi: iz človeka vlečejo nežnost. Zato ob njuni lepi zgodbi zdaj mnogi točijo solze.

Po sledeh fotografije

Začelo se je s televizijsko reportažo o veteranih druge svetovne vojne, v okviru katere se je dopisnica France 2 v ZDA med drugim srečala z 98-letnim K. T. Robbinsom. Besede so hitro stekle, oživeli so spomini na leto 1944, med vojnimi fotografijami nekdanjega vojaka je prelomno stopila v ospredje tista, na kateri je ljubka Francozinja, takrat 18-letna Jeannine. Ameriški mladenič se je zaljubil vanjo v vasici Briey, kjer je bil nedaleč od Metza stacioniran njegov regiment. Zagledanost je bila obojestranska, a vojna sila močnejša, zato je po dveh mesecih moral naglo naprej na vzhodno fronto. Kot so Američana zdaj povzemali francoski mediji, je pred odhodom dejal mladenki, da se bo morda vrnil in jo odpeljal s seboj, a se to ni zgodilo.



Po 75 letih si je tega spet zaželel, čeprav v dvomih, da je francosko dekle iz njegove mladosti še živo. Pa je še kako na tem svetu, novinarji so jo, 92-letno, odkrili v domu za upokojence v Montigny-lès-Metzu, kamor so med nedavnim slavjem ob obletnici izkrcanja peljali K. T. Robbinsa. Ko sta se spet zagledala, je bilo, kakor da se nikdar nista razšla, kakor da se nikoli nista nehala poznati: iz obeh so simpatično privrela lepa mladostniška čustva, kajti vsa ta leta sta menda mislila drug na drugega, čeprav vsak v svojem zakonu in svojem jeziku, sploh ona je menda upala, da se bo enkrat vendarle vrnil.

Malo v velikem

Njuna enkratna zgodba je nežna in simpatično človeška, brati jo je kot malo (ljubezensko) poglavje v veliki (vojni) knjigi. Niso bile vse zgodbe tako čudovite, kajti ni več tabu, da so manj čedni obrazi domala vsake vojne posilstva in prostitucija. Ameriška zgodovinarka Mary Louise Roberts, denimo, je izkrcanje v Normandijo osvetlila tudi kot erotično avanturo, ki jo je ameriško poveljstvo vnaprej propagandno napovedovalo mladim fantom v »deželi lahkih deklet«. Ob obljubi omame je smrt morda manj preteče blizu.



Avtorji France 2 se zavedajo, zakaj je toliko navduševanja nad njihovo reportažo o K. T. Robbinsu in Jeannine Pierson: zato, ker govori o ljubezni, ljubezen pa je sladka univerzalnost. Vedno najde pot, v vojni in miru, mladosti in starosti ... Jeannine je medtem obljubila svojemu Američanu, da bo kmalu odšla čez lužo, k njemu na obisk.