»Nisem posebej nadarjen. Sem samo strastno radoveden,« je o sebi dejal Albert Einstein, eden najbolj nadarjenih ljudi 20. stoletja. Kot da je s tem napovedal veliko medijsko obdobje, ki se opira na strastno radovednost in željo ljudi, da izvedo vse, kar se dogaja okoli njih. In da se nato vedno znova in znova zamislijo nad tem, ali so bili dovolj radovedni ali pa bi morali še veliko več vedeti, preden sprejmejo svojo sodbo. O čemer koli.
Vojna in evrovizija
Prav v času, ko so se začeli ljubitelji
Evrovizije pripravljati na odhod v Tel Avivi, kjer bodo prihodnji teden prepevali izbranci evropskih in nekaterih neevropskih držav, so med Gazo in Izraelom poletele rakete. Kar 690 jih je prejšnji konec tedna padlo na naselja v južnem Izraelu, kjer so bili v napadu ubiti štirje ljudje. Na Gazo je padlo 260 izstrelkov, in to, kot trdijo izraelski funkcionarji, na tarče, povezane s Hamasom in Islamskim džihadom. Ubitih je bilo 29 ljudi. »Mini vojna«, kot so napade poimenovali izraelski mediji, je trajala do ponedeljka zjutraj, ko so bili napadi ustavljeni – a z opozorilom ministra za javno varnost in strateške zadeve Gilada Erdana, da »se ne sme razmišljati o kulturnih dogodkih, ko se odloča o moči našega odziva.« Kljub temu obe strani upoštevata premirje. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je za Palestince v ponedeljek začel ramadan, Izraelci pa so se v sredo in četrtek pripravljali na dan neodvisnosti. A napetost na obeh straneh je še vedno ogromna.
Ergo ■ Za Izrael je bila zmaga na lanskoletnem tekmovanju Evrovizije izjemno pomembna, ker si je s tem pridobil pravico gostitelja letošnjega tekmovanja. Njegova »mehka sila« si je izbojevala eno od pomembnih zmag na mednarodnem prizorišču. In to prav v trenutku, ko je ta država tarča hudih obsojanj zaradi kršenja človekovih pravic Palestincev.
Seveda nastopov (majhnih, pogosteje kot velikih) talentov ni mogoče metati v isti koš z ubijanjem. A Izraelci so prepričani, da se tokrat za provokacijo skriva prav želja Hamasa in džihada, da preprečita miren potek festivala. Rakete, ki sejejo smrt, so pred nas znova vrgle vprašanje, ali namenjamo dovolj pozornosti vsemu tistemu, kar se dogaja v tem delu sveta. Mar zlahka sprejemamo ugotovitve o tem, zakaj tam ni miru? Smo dovolj »radovedni«, kot bi rekel Einstein, če že nismo dovolj nadarjeni, da bi predlagali kakšno kreativno rešitev, ki bi temeljila na globokem razumevanju tamkajšnjih odnosov?
Pred raketiranjem je bila napovedano, da bo v Tel Aviv prišlo samo pet tisoč ljubiteljev Evrovizije (kar je veliko manj, kot jih je prišlo v druga mesta, ki so gostila ta festival), organizatorji pa se zdaj sprašujejo, ali je prelivanje krvi že uničilo vsakršno možnost, da bi bile pesmi glasnejše od stokanja.
Vojna in trgovina
Dovolj je bilo, da Donald Trump v nedeljo čivkne o tem, da bo v petek z 10 na 25 odstotkov zvišal carine za 200 milijard dolarjev kitajskega blaga, da so se v ponedeljek na svetovnih borzah znižale vrednosti delnic. Ameriški predsednik se je očitno odločil ostati dosleden v svoji »strateški nepredvidljivosti«. Samo dan po tem, ko je trdil, da pogajanja s Kitajsko odlično potekajo, je praktično napovedal resno
zaostritev trgovinske vojne med dvema največjima svetovnima gospodarstvoma. Vodstvo v Pekingu je na to odgovorilo z grožnjo, da ne bo več nikakršnega popuščanja (čeprav je kitajska stran v mnogočem že popustila, in to do te mere, da je razgalila lastni živec, ki sicer zagotavlja obstoj režima, kakršnega ima), a je namestnik premiera Liu He kljub vsemu odpotoval v Washington, da bi v zadnjem trenutku rešil sporazum in ustavil carinski spopad. Trump je kljub vsemu v petek, in to točno opolnoči, uvedel carine.
Ergo ■ Dokler je trajala hladna vojna, je veljala teorija, da ne bo nikoli prišlo do vojne med državama, v katerih ljudje pijejo koka kolo in jedo v McDonaldsu. To sta bili dve značilnosti iste ideološke usmeritve, ki se je opirala na svobodni trg, in za katero je veljalo, da se vsaj nagiba k demokraciji. Zdaj se je pokazalo, da lahko kljub litrom sladke sode, ki jo popijejo, in kupu bigmacov, ki jih pojedo, med Kitajci in Američani izbruhne vojna – vsaj kot vojna med trgovinskimi tekmeci – saj imajo na čelu poveljnike oboroženih sil, ki so hkrati poslovneži, bančniki, vlagatelji in seveda – trgovci. Ki so, bolje rečeno, preprodajalci lažnih idealov, kot so »naredimo Ameriko znova veliko« ali »uresničimo veliki preporod Kitajske«.
Vznemirjenje globalnega trga kapitala kaže, da carinski spopad med dvema silama ne bo nikogar pustil nepoškodovanega. A največji poduk, ki bi ga morali dobiti iz vsega tega, se skriva v vprašanju, v kakšnem svetu si želimo živeti? »Chimerica« je bila nekaj časa distopija – naziv za globalno gospodarsko ureditev, v kateri sta se dopolnjevala kitajski razvoj, ki se opira na izvoz, in ameriška poraba na steroidih. Finančna kriza je pred desetletjem oznanila začetek konca tega popačenega sožitja, iz katerega so se rodili pojmi, kakršni je komunistični kapitalizem. In zdaj je vprašanje, kam bomo šli naprej od te točke. Brez velike nadarjenosti, ki bi pomagala, da se skroji nova ureditev, nam preostane le še strastna radovednost, da bi izvedeli, kaj nas čaka.
Mali Princ
Ko je Susseški vojvoda, torej princ Harry, 6. maja sporočil, da je njegova vojvodinja, torej Meghan, rodila sina, sem se zalotila, kako se sama s seboj borim v zvezi z odločitvijo, ali naj odprem to novico in preberem vse, kar piše o novem članu kraljeve družine, ki me pravzaprav, če sem iskrena, kdove kako ne zanima. Pa vendar je bila zgodba o malem princu podana tako vrhunsko, da je človek ne more preprosto preskočiti in ostati blaženo neradoveden. Sicer pa, če se že ne moremo upreti koncu serije Igre prestolov, zakaj ne bi podlegli radovednosti o tem, kako je potekal porod, kako se ob tem dogodku počuti oče, predvsem pa, kakšno bo ime novega člana kraljeve družine.
Archie Harrison Mountbatten-Windsor. In to me je že pritegnilo do te mere, da sem se morala poglobiti v poreklo nenavadnega imena. Vse do leta 1917 člani britanske kraljeve družine niso imeli priimka. Šele Jurij V., ded kraljice Elizabete II., je odločil, da bo njegovo dinastično ime Windsor, njegovi potomci pa so lahko nato to ime uporabljali kot priimek. Leta 1960 sta kraljica Elizabeta in princ Filip priimek razširila na Mountbatten-Windsor, pri čemer je Mountbatten priimek Filipovega deda in babice po materi. In potem ko mi je to postalo bolj jasno, je še vedno ostalo vprašanje, zakaj Archie in zakaj Harrison …
Ergo ■ Mali Archie ni predmet radovednosti zaradi modre krvi, temveč predvsem zaradi nečesa drugega: ne le, da je prvi član britanske kraljeve družine, ki je napol Američan, temveč je prvi mali princ velikega kraljestva, ki je tudi afriško-ameriškega rodu. Škoda, da Velika Britanija odhaja iz Evropske unije. Lahko bi nam bila odličen zgled rasne odprtosti. Pa vendar je dal radovednežem, kot sem jaz, največji poduk kar sam Archie. Medtem ko ga je očka držal v naročju, mamica pa nežno božala po glavici, je spal, tako kot spijo vsi dojenčki. In sploh mu ni bilo mar, da vse nas tako zelo zanima, kako mu je ime, kakšne barve je njegova koža in ali bo imel rdeče lase. V tem trenutku je bil Archie zame zakon. Zanimali sta ga samo dve pomembni stvari: od kod prihaja ljubezen in od kod mleko.
Čudež
Liverpool nas je spomnil, zakaj je nogomet »najpomembnejša postranska stvar« na svetu. FOTO: AFP
V torek nam je relativnost žoge znova priklicala v spomin Einsteina. »Čista matematika je po svoje poezija logičnih idej,« je dejal ob neki priložnosti, mi pa bi ga lahko parafrazirali ob spremljanju tekme med
Liverpoolom in Barcelono, saj je bil v tem primeru čisti nogomet poezija logičnih potez. A veliki znanstvenik je svoj čas opozoril tudi na to, da bo »logika vodila od točke A do točke B, domišljija pa bo človeka ponesla kamor koli«. Tako je Liverpool, ki sta ga vodila svobodna domišljija in neizmerni optimizem, sam sebe pripeljal do zmage 4 : 0, s tem pa tudi do finala v ligi prvakov. Odzivi ljubiteljev nogometa, pa tudi tistih, ki ta šport spremljajo zgolj občasno, so se spremenili v proslavljanje čudeža, ki se včasih zgodi, nato pa vsi po vrsti pojasnjujejo, zakaj se je ta čudež v resnici moral zgoditi oziroma – zakaj to sploh ni bil čudež.
Ergo ■ Liverpool nas je spomnil, zakaj je nogomet »najpomembnejša postranska stvar« in zakaj je uspeh skoraj vedno vprašanje pozitivnega odnosa do vseh izzivov, ki stojijo na poti k zmagi. Nikoli se bolj kot med velikimi športnimi obračuni ne pokaže, kako natančno je Einsteinovo opozorilo, da je »genij tisti, ki uporablja en odstotek talenta in 99 odstotkov mukotrpnega dela«. Vsak od teh mladih moških na terenu ima velikanski talent. In vsak od njih v svojo športno genialnost vnaša ogromno dela. A včasih se je pomembno spomniti, da je mogoče k življenju pristopiti na dva načina: kot da nič ni čudež ali kot da je vse čudež, ki nas poziva, naj vanj vnesemo resno dozo umetnosti, da bo igra postala čudežni vir energije.
V ritmu svobode
V Južni Afriki so v sredo
potekale volitve, hkrati pa je država zaznamovala tudi 25 let od konca apartheida. Tudi na šestih demokratičnih volitvah po letu 1994 je zmagal Afriški nacionalni kongres (ANC), ki se je svoj čas bojeval proti nekdanjemu režimu. A čeprav opozicijska Demokratična zveza in Borci za ekonomsko svobodo niso mogli resneje ogroziti vladajoče stranke, se je podpora ANC nekoliko zmanjšala zaradi gospodarskih in družbenih problemov, o katerih se zdi, da postajajo vse hujši. V državi vlada 27-odstotna brezposelnost, premoženjski prepad pa je globlji kot kdaj koli prej. Belci sestavljajo okoli 8,5 odstotka od skupno 57 milijonov prebivalcev. In čeprav je oblast v rokah črne večine, nosi ta na svojem hrbtu tudi breme revščine. Bogastvo se kopiči v žepih belcev. Predsednik Cyril Ramaphosa je lani na tem položaju zamenjal Jacoba Zumo, ki se je moral umakniti zaradi vpletenosti v korupcijske škandale, pri čemer je še kako dobro vedel, zakaj se mora ljudstvu opravičiti v imenu ANC. Južna Afrika je namreč znova v boju, tokrat v boju za delovna mesta, družbeno pravico in perspektivo mladih ljudi.
Ergo ■ Južna Afrika ni edini kraj, v katerem glasno odmeva Einsteinovo opozorilo: »Ne moremo reševati problemov z enakim načinom razmišljanja, ki smo ga uporabljali takrat, ko smo te probleme povzročili.« In tudi ni edina država, kjer postaja demokracija relativna. Ni dovolj plesati v ritmu svobode. Svobodo je treba zalivati z novimi idejami, jo hraniti z zaupanjem v njeno trajnost in jo braniti tudi pred nami samimi, ker imamo včasih radi (prave in imaginarne) zidove in ker nismo dovolj radovedni, da bi nas zanimalo, kako je v resnici velik svet, ki obstaja za temi zidovi.
