Vojna z narkokarteli: Mehičani jemljejo pravico v svoje roke

Gre za vodjo kartela La Familia, sicer znanega tudi pod vzdevkom »opica«, za katerim je bila razpisana nagrada v višini 2,5 milijona dolarjev.

Z mamili povezano nasilje v Mehiki se medtem stopnjuje. Karteli se spopadajo za prevlado in nadzor nad tihotapskimi potmi, vojska in policija sta nemočni ali ujeti v mrežo korupcije, v navzkrižnem ognju pa se pogosto znajdejo civilisti. Odkar je leta 2006 prevzel predsedniško funkcijo Felipe Calderón, ki je kartelom napovedal vojno, je v nasilju, povezanem s prepovedanimi drogami, po vsej državi izgubilo življenje več kot 30.000 ljudi. Zato se nenehno postavlja vprašanje, kako se izkopati iz vrtinca nasilja – kako premagati mehiške mamilarske kartele? Spričo neučinkovitosti vojske in odsotnosti policije se prebivalci nemalokrat organizirajo sami. Jeseni se je nekaj takega zgodilo v zaprašenem podeželskem mestecu Ascencion, približno uro vožnje od mehiško-ameriške meje. V mestu so v prvih devetih mesecih lanskega leta ugrabili več kot 40 ljudi, približno enega na teden. Tamkajšnji prebivalci, naveličani napadov kartelov ter korupcije in neučinkovitosti mehiške oblasti, so vzeli pravico v svoje roke – po starem običaju: oko za oko, zob za zob.

Septembra je v eno tamkajšnjih restavracij z morskimi dobrotami vdrla tolpa ugrabiteljev, oborožena s puškami kalašnikov, in poskušala odpeljati sedemnajstletno blagajničarko. Jezni domačini so dva pripadnika tolpe izsledili in ju na polju bombaža ob robu mesta linčali. Mehiška zvezna policija je hudo pretepena osumljenca rešila pred pobesnelo množico, ju vklenila in zaprla v policijsko vozilo, vendar ju ni mogla odpeljati. Pretepači so namreč ob vzklikih »Ubijte ju!« in »Hočemo pravico!« policistom zaprli pot; moška sta v razbeljenem vozilu umrla. Obtožili niso nikogar. V Washington Postu, kjer so razkrili zgodbo, so zapisali, da to ni presenetljivo, če upoštevamo veliko število vpletenih v pretep.

»Nismo ponosni na to, kar se je zgodilo,« je pojasnila Georgina Gonzalez, ki je po dogodku pomagala ustanoviti oboroženo skupino domačinov za boj proti kriminalu in preprečevanje ugrabitev. »Toda zdaj smo združeni – celotno mesto. In zahtevamo pravico,« je dodala. Domačini iz Ascenciona ne želijo izzivati mamilarskih kartelov ali se vmešavati v njihove tihotapske operacije, vendar ne morejo še naprej živeti z ugrabitvami, posilstvi in drugimi zločini.

Skupina je v mestu postavila stražni stolp s sireno, ki bo prebivalce opozorila na ugrabitev. Če se bo oglasila, se bodo člani oborožene mestne milice organizirali in zaprli ceste. Domačini upajo, da jim ugrabitelji ne bodo mogli pobegniti, saj so s podporo lokalne oblasti okoli mesta izkopali globok in širok jarek. Osumljence, ki bi jih s takšno operacijo ujeli, nameravajo izročiti oblastem, vendar so jim pripravljeni soditi tudi sami, če pristojni ne bi opravili svojega dela. »Celotna država trpi,« pravi 63-letni Fernando Saenz, ki ga je skupina izbrala za svojega voditelja. »Čas je, da zadeve vzamemo v svoje roke, saj vlada ne opravlja dela. Poskrbeti moramo zase.«

V Ascencionu je bila vstaja spontana, nekatera druga krvava dejanja pa so bila menda naročena. Nekdanji mehiški senator Ricardo Monreal trdi, da premožne mehiške družine za obrambo in maščevanje najemajo nekdanje policiste in vojake. Ti sestavljajo tako imenovane vode smrti, ki v slogu pogodbenih morilcev odstranjujejo člane mamilarskih kartelov in za seboj puščajo sled trupel. Nanje pripnejo oznaki izsiljevalec ali ugrabitelj, nato pa jih odvržejo ob cestah ali jih obesijo z mostov.

Mehičanom jemanje pravice v lastne roke ni tuje, a to se je običajno dogajalo v osamljenih vaseh. Danes maščevalci iščejo pravico tudi v velikih mestih. Konec leta 2009 so v mehiški prestolnici našli trupla domnevnega gangsterja iz Monterreyja Hectorja Saldane in njegovih dveh bratov. Vest o njihovi smrti je sporočil Mauricio Fernandez, župan občine San Pedro Garza Garcia, še preden je policija trupla identificirala. Fernandez je trdil, da z umori ni povezan, čeprav je pred tem predlagal ustanovitev čistilnih ekip, s katerimi bi mesto očistili kriminala »Včasih se v življenju zgodijo naključja. Zadevo je bolje gledati iz te perspektive,« je izjavil za lokalni časnik.

Slaba tolažba: 
v Kolumbiji je bilo še huje

Kot so pred časom zapisali pri časniku Foreign Affairs, spominja dogajanje, ki smo mu trenutno priča v Mehiki, na krvave dogodke, ki jih je pred dvema desetletjema preživljala Kolumbija. Na začetku devetdesetih let so bili številni Kolumbijci, med njimi tudi policisti, sodniki in predsedniški kandidati, žrtve najmočnejših mamilarskih organizacij, kar jih je kdaj bilo – kartelov iz Calija in Madellina. Sedanje nasilje v Mehiki se menda ne more primerjati s pokoli, kakršne so konec 80. in 90. let doživljali v Kolumbiji: v zadnjih letih Pabla Escobarja in njegovega kartela so v Madellinu namreč ubili več kot 430 ljudi na 100.000 prebivalcev.

A kolumbijske oblasti so s podporo Washingtona dokazale, da uničenje kartelov ni nemogoča naloga. Uničile so calijski in madellinski kartel. V državi še vedno pridelujejo kokain, ki ga ravno tako še vedno tihotapijo v druge države, vendar so tihotapske združbe zdaj manjše, bolj razdrobljene in veliko šibkejše; in, kar je najpomembneje, ne ogrožajo državne varnosti.

Vse več žrtev resnično znamenje napredka?

Mehiške oblasti trdijo, da je naraščajoče število z mamili povezanih umorov znamenje napredka. Nekdanji generalni državni tožilec Arturo Chavez pravi, da je število žrtev »vredno obžalovanja«, vendar dokazuje, da varnostne sile v boju s karteli dosegajo uspehe. Po njegovih besedah so vladne sile v zadnjem času zasegle rekordne količine orožja in prepovedanih substanc ter ubile deset od 24 najbolj iskanih preprodajalcev.

Kljub tem trditvam je Mehika še vedno trdno v primežu mamilarskih združb. Kateri protiukrep – ustanovitev civilnih milic, sistematično odstranjevanje kartelov, najemanje plačanih morilcev, kombinacija vseh ali nekaj popolnoma drugega – bo pravi, bo pokazal čas, dejstvo je le, da se Mehičani kartelov in nasilja ne bodo znebili še vrsto let. Vsaj ne dokler obstaja povpraševanje po prepovedanih substancah in dokler mehiške oblasti ne naredijo čistke v lastnih vrstah.