Vojni zločinec Glavaš veleposlanik v Sloveniji

Zagreb – »V nekaj mesecih bi lahko šel za veleposlanika v Slovenijo,« je pokojni hrvaški državni poglavar Franjo Tuđman na Pantovčaku 2. oktobra 1997 predlagal predsedniku Osiješko-baranjske županije Branimirju Glavašu. Tuđman je takrat iskal novo funkcijo za tega politika, čigar takojšnji umik z vseh položajev v Osijeku in Slavoniji je zahtevala mednarodna skupnost – od OZN do ZDA in Evropske unije. Glavaša so namreč vsi, tudi haaški tribunal, povezovali z vojnimi zločini v Osijeku in njegovi okolici, hkrati pa je postal največja ovira za mirno reintegracijo hrvaškega Podonavja v Republiko Hrvaško, ki se je zgodila leta 1998.

Da je Tuđman hotel problematičnega politika in od letos tudi uradno vojnega zločinca Glavaša poslati za veleposlanika v Slovenijo, doslej ni bilo znano. Ta podatek oziroma magnetogram pogovora Tuđman-Glavaš je v svoji najnovejši knjigi Glavaš – kronika neke destrukcije razkril njen avtor, znani hrvaški novinar Drago Hedl. Novinar je leta spremljal in popisoval Glavašev vzpon, zločine in poznejšo politično pot, ki se je končala s pravnomočno obsodbo vrhovnega sodišča in škandalozno kratkimi osmimi leti zapora (za vojne zločine nad osiješkimi civilisti srbske narodnosti), ki jih prestaja v Bosni in Hercegovini, kamor je pobegnil pred roko pravice.

Kakor razkriva magnetogram pogovora na Pantovčaku, mu je Tuđman ponujal položaj ministra za vrnitev in priseljevanje, mesto v saboru ali vodilni položaj v pošti in telekomunikacijah. »Ali pa v diplomacijo. Kako si z jeziki?« ga je vprašal Tuđman. Po odgovoru, da zna angleško in nemško, a ne dovolj za diplomacijo, mu je Tuđman dejal, da bi se lahko v nekaj mesecih naučil, potem pa bi ga morda poslal za veleposlanika v Slovenijo, kjer bo imel manj težav z jeziki kakor drugod.

Tuđman je v naslednjih urah razmišljal, da bi ga poslal v urad za nacionalno varnost ali za vodjo vojnega muzeja, ki je bil takrat še na papirju. Ker so Glavašev odstop s položaja predsednika Osiješko-baranjske županije mediji povezovali z novicami iz Haaga, da se proti njemu pripravlja obtožnica, ga je Tuđman po hitrem postopku imenoval za inšpektorja na inšpektoratu oboroženih sil. V pogovoru s sodelavci Tuđman takrat ni več omenjal Slovenije kot možnosti za ureditev »problema Glavaš«.

Da se je sploh lahko porodila ideja, da bi bil Glavaš morda celo veleposlanik v naši državi, je najbolj zaslužen ameriški general Jacques Paul Klein, prehodni upravitelj Untaesa (prehodna uprava OZN za vzhodno Slavonijo), ki je v Glavašu videl eno največjih ovir za mirno reintegracijo tega dela Hrvaške k matični domovini. Klein je od Tuđmana odločno zahteval, da odstrani Glavaša z vseh položajev v Slavoniji in ga tudi prestavi čim dlje od Osijeka. »Tuđman je bil nacionalist, a je razumel, kaj je treba storiti in da na lokalni ravni ne morejo obstajati ljudje, ki obstruirajo državno politiko,« je avtorju knjige pred dvema letoma dejal Klein, ki ga ni presenetilo sojenje Glavašu za vojne zločine. »Ne, niti najmanj me ni presenetilo. Ko smo prišli, smo o njem vedeli vse.«