Volitve na 17.000 otokih
Geografija te dežele spodbuja vprašanje, ali je v njej demokracija sploh mogoča.
Odpri galerijo
Po prvih rezultatih bi lahko Džoko Vidodo na teh volitvah zmagal še prepričljiveje kot na prejšnjih. FOTO: Reuters
Dosedanji indonezijski predsednik Džoko Vidodo je zadnji dan predvolilne kampanje začel z branjem dolgega seznama imen indonezijskih otokov. Nato je nagovoril volivce v različnih narečjih te dežele. S tem je hotel poudariti posebnosti družbe, katere pripadniki so razsuti po več kot 17.000 otokih in prek treh časovnih pasov združeni v 300 etničnih skupin ter govorijo več kot 700 jezikov.
To je bil slikovit uvod v volitve. Indonezijci so danes glasovali za predsednika, parlament, območne in lokalne funkcionarje, predvsem pa naj bi z volitvami potrdili, da država s skoraj 270 milijoni prebivalcev, od katerih je 87 odstotkov muslimanov, ostaja trdno na demokratičnih temeljih. Že ob misli na to, kako upravljati državo, kot je Indonezija, bi se marsikomu iz Evrope, ki prav tako omahuje med večkulturnostjo, medetnično strpnostjo in novimi opredelitvami nacionalne identitete, zvrtelo v glavi.
Kljub več kot očitni težavnosti volitev, na katerih je sodelovalo skoraj 250.000 kandidatov za skupno 20.000 mest v zakonodajnih telesih na različnih ravneh, 192 milijonov volivcev, ki so starejši od 17 let, več kot polovica pa je mlajših od 40 let, se je znova pokazalo, da je demokracija, kot je dejal Winston Churchill, morda kljub vsemu »najslabša oblika vladavine, razen tistih, ki smo jih preizkusili«. Indonezija je v burni zgodovini, v kateri je bila tako evropska kolonija kot leva avtokracija, nato vojaška diktatura, v zadnjih 20 letih pa se je oklepala nepopolnega, a za njeno raznolikost odrešilnega demokratičnega večstrankarstva, preizkusila skoraj vse.
Tudi tokrat sta se tako kot pred petimi leti pomerila ista kandidata. Džokovi, kot ljubkovalno imenujejo Vidoda, in Prabovo Subianto, bivši general in zet nekdanjega diktatorja Suharta. Medtem ko so se obljube dosedanjega predsednika, kar je logično, opirale na gospodarske uspehe v njegovem prvem mandatu, je njegov tekmec ponudil volivcem »red in disciplino«, pomešano z bolj konservativnim islamom. Kot se čedalje pogosteje dogaja v azijskih državah, je bil tudi to svojevrsten referendum o identiteti nacije v 21. stoletju.
Čeprav muslimani sestavljajo prepričljivo večino, Indonezija nima uradne veroizpovedi. Z ustavo je državljanom zajamčena pravica do sleherne vere. So pa v zadnjih nekaj letih dvignile glas konservativne verske skupine in celo Džokovi, ki je zmeren vernik, si je za partnerja na volitvah izbral klerikalca Ma'rufa Amina, enega od najvplivnejših muslimanov v državi, ki je svojčas vodil največjo islamsko organizacijo v Indoneziji.
Indonezijske volitve so pomembne za Azijo pa tudi za ves svet, saj se prav z njimi določa nadaljnja vloga islama v tej državi, kar bo opredelilo tudi široko socialno in politično ozračje na tej celini. Uradnih rezultatov ni pričakovati pred majem, so pa glasove na hitro prešteli nekaj ur po zaprtju več kot 805.000 volišč. Preliminarno se je pokazalo, da Džokovi vodi z več kot 10 odstotki, zaradi česar bi lahko bil izid teh volitev še prepričljivejši kot na prejšnjih, na katerih je istega tekmeca premagal s 53 odstotki glasov. Po prvem štetju je 55 odstotkov volivcev glasovalo za Džokovija, 44 odstotkov pa za Prabova. Indonezija bo tako verjetno ostala na dosedanjih tirih, na katerih je ustvarjala 5-odstotno letno gospodarsko rast in bila odprta za tuji kapital.
Džokovi je za svojo državo našel dober položaj tudi na sodobnem geopolitičnem prizorišču, na katerem v tem delu sveta prevladuje Kitajska. Indonezija dobro ohranja ravnovesje med azijsko velesilo, Japonsko, Indijo in ZDA. Prav zaradi tega, ker je bogata z nafto, plinom, premogom, bakrom, zlatom in boksitom, pa tudi zato, ker v njej ne vlada radikalni islamizem, je ostala dragocena partnerka Vzhoda in Zahoda.
Prabovo je po drugi strani obljubil, da bo uvedel preverjanje vseh kitajskih naložb v indonezijsko infrastrukturo, kar se ujema z njegovim nacionalističnim populizmom in trditvami, da so za večino domačih težav – od korupcije do družbenega razslojevanja – krivi tuji, predvsem kitajski vlagatelji.
Drugi mandat se kljub vsemu nasmiha dosedanjemu predsedniku. Indonezija bi lahko pod njegovo vladavino zrasla v novega »azijskega tigra«, saj se je že leta 2017 pridružila klubu gospodarstev, vrednih več kot bilijon dolarjev. Prav tako pomembno je, da bi lahko še naprej govorila v vseh jezikih in ostala tako pisana kot njenih 17.000 otokov. Tudi če je Džokovi žrtvoval nekaj zadev, povezanih s človekovimi in državljanskimi pravicami, je z njim demokracija v državi, katere geografija spodbuja vprašanje, ali je tukaj sploh možna, na boljšem.
To je bil slikovit uvod v volitve. Indonezijci so danes glasovali za predsednika, parlament, območne in lokalne funkcionarje, predvsem pa naj bi z volitvami potrdili, da država s skoraj 270 milijoni prebivalcev, od katerih je 87 odstotkov muslimanov, ostaja trdno na demokratičnih temeljih. Že ob misli na to, kako upravljati državo, kot je Indonezija, bi se marsikomu iz Evrope, ki prav tako omahuje med večkulturnostjo, medetnično strpnostjo in novimi opredelitvami nacionalne identitete, zvrtelo v glavi.
Kljub več kot očitni težavnosti volitev, na katerih je sodelovalo skoraj 250.000 kandidatov za skupno 20.000 mest v zakonodajnih telesih na različnih ravneh, 192 milijonov volivcev, ki so starejši od 17 let, več kot polovica pa je mlajših od 40 let, se je znova pokazalo, da je demokracija, kot je dejal Winston Churchill, morda kljub vsemu »najslabša oblika vladavine, razen tistih, ki smo jih preizkusili«. Indonezija je v burni zgodovini, v kateri je bila tako evropska kolonija kot leva avtokracija, nato vojaška diktatura, v zadnjih 20 letih pa se je oklepala nepopolnega, a za njeno raznolikost odrešilnega demokratičnega večstrankarstva, preizkusila skoraj vse.
Boj starih znancev
Tudi tokrat sta se tako kot pred petimi leti pomerila ista kandidata. Džokovi, kot ljubkovalno imenujejo Vidoda, in Prabovo Subianto, bivši general in zet nekdanjega diktatorja Suharta. Medtem ko so se obljube dosedanjega predsednika, kar je logično, opirale na gospodarske uspehe v njegovem prvem mandatu, je njegov tekmec ponudil volivcem »red in disciplino«, pomešano z bolj konservativnim islamom. Kot se čedalje pogosteje dogaja v azijskih državah, je bil tudi to svojevrsten referendum o identiteti nacije v 21. stoletju.
192 milijonov volivcev je izbiralo med 250.000 kandidati
Čeprav muslimani sestavljajo prepričljivo večino, Indonezija nima uradne veroizpovedi. Z ustavo je državljanom zajamčena pravica do sleherne vere. So pa v zadnjih nekaj letih dvignile glas konservativne verske skupine in celo Džokovi, ki je zmeren vernik, si je za partnerja na volitvah izbral klerikalca Ma'rufa Amina, enega od najvplivnejših muslimanov v državi, ki je svojčas vodil največjo islamsko organizacijo v Indoneziji.
Brez sprememb na vrhu?
Indonezijske volitve so pomembne za Azijo pa tudi za ves svet, saj se prav z njimi določa nadaljnja vloga islama v tej državi, kar bo opredelilo tudi široko socialno in politično ozračje na tej celini. Uradnih rezultatov ni pričakovati pred majem, so pa glasove na hitro prešteli nekaj ur po zaprtju več kot 805.000 volišč. Preliminarno se je pokazalo, da Džokovi vodi z več kot 10 odstotki, zaradi česar bi lahko bil izid teh volitev še prepričljivejši kot na prejšnjih, na katerih je istega tekmeca premagal s 53 odstotki glasov. Po prvem štetju je 55 odstotkov volivcev glasovalo za Džokovija, 44 odstotkov pa za Prabova. Indonezija bo tako verjetno ostala na dosedanjih tirih, na katerih je ustvarjala 5-odstotno letno gospodarsko rast in bila odprta za tuji kapital.
Džokovi je za svojo državo našel dober položaj tudi na sodobnem geopolitičnem prizorišču, na katerem v tem delu sveta prevladuje Kitajska. Indonezija dobro ohranja ravnovesje med azijsko velesilo, Japonsko, Indijo in ZDA. Prav zaradi tega, ker je bogata z nafto, plinom, premogom, bakrom, zlatom in boksitom, pa tudi zato, ker v njej ne vlada radikalni islamizem, je ostala dragocena partnerka Vzhoda in Zahoda.
- Indonezijci so glasovali za predsednika, parlament in lokalne funkcionarje.
- Čeprav muslimani predstavljajo prepričljivo večino, Indonezija nima uradne veroizpovedi.
- Drugi mandat se nasmiha dosedanjemu predsedniku.
Prabovo je po drugi strani obljubil, da bo uvedel preverjanje vseh kitajskih naložb v indonezijsko infrastrukturo, kar se ujema z njegovim nacionalističnim populizmom in trditvami, da so za večino domačih težav – od korupcije do družbenega razslojevanja – krivi tuji, predvsem kitajski vlagatelji.
Drugi mandat se kljub vsemu nasmiha dosedanjemu predsedniku. Indonezija bi lahko pod njegovo vladavino zrasla v novega »azijskega tigra«, saj se je že leta 2017 pridružila klubu gospodarstev, vrednih več kot bilijon dolarjev. Prav tako pomembno je, da bi lahko še naprej govorila v vseh jezikih in ostala tako pisana kot njenih 17.000 otokov. Tudi če je Džokovi žrtvoval nekaj zadev, povezanih s človekovimi in državljanskimi pravicami, je z njim demokracija v državi, katere geografija spodbuja vprašanje, ali je tukaj sploh možna, na boljšem.
