Volivci so pozabljivi, vlagatelji ne bodo

Teden dni po smrti 43 ljudi se čedalje bolj zdi, da italijanska vlada tragedijo izkorišča tudi v politične namene. 
Objavljeno
22. avgust 2018 07.00
Posodobljeno
22. avgust 2018 11.57
Ostanki Morandijevega viadukta teden dni po smrti 43 ljudi kot senca visijo nad Genovo in Italijo. FOTO: AFP
Tragedija v Genovi je Contejevo vlado postavila pred veliko preizkušnjo, a ji tudi ponudila priložnost, da pokaže, kako zelo drugačna je od prejšnjih političnih garnitur. Večina odločitev, ki jih je sprejela v zadnjem tednu, je v javnosti naletela na pozitiven odziv. Bistveno manj je z njimi prepričala strokovnjake.

Italijanska vlada je po zrušenju Morandijevega viadukta, v katerem je pred tednom dni umrlo 43 ljudi, odločno nastopila proti njegovemu upravljavki, družbi Autostrade per l'Italia, in napovedala odvzem njegove koncesije ter celo podržavljanje avtocestnega omrežja. Svojo prvo veliko preizkušnjo je, sodeč po odzivih javnosti, uspešno opravila. »S stališča vlade so se stvari odvile dobro. Odziv je bil načeloma pozitivno sprejet. Gre za nekakšen prelom s preteklostjo, od prejšnjih vlad namreč ne bi pričakovali takšnega odziva,« je v pogovoru za Delo pojasnil Wolfango Piccoli, italijanski analitik in strokovnjak na področju političnih tveganj. »Zelo hitro so tudi določili krivca, in to je javnost pozdravila.«

Bolj skrb vzbujajoče je, da so to storili tako rekoč mimo vseh pravnih standardov, še preden je stekla kakršna koli preiskava tragedije. »Vse skupaj je zelo problematično, sploh za zmožnost Italije, da privlači tuje investicije v tako ključnem sektorju, kot je infrastruktura,« je opozoril Piccoli. Država namreč nima kapacitete, da bi v cestno omrežje vnesla toliko denarja, kolikor ga ta potrebuje, način spopadanja s tragedijo v Genovi pa utegne v prihodnosti ta problem še povečati. Da je vlada prehitro našla krivca, meni tudi Andrea Colli, profesor zgodovine ekonomije na milanski univerzi Bocconi. »Družba Autostrade per l'Italia je do neke mere seveda odgovorna za tragedijo. Težava pa je, ker ne vemo, kaj jo je dejansko povzročilo. Nad odzivom vlade kljub temu ne moremo biti presenečeni, saj je precej jasno, da je čim prej želela okriviti nekoga in s tem pomiriti državljane.«


Oportunizem na pohodu


Nekaj mesecev stara vlada, sestavljena iz desničarske Lige in populističnega Gibanja petih zvezd, se z morebitnimi dolgoročnimi posledicami svojih dejanj kaj bistveno ne obremenjuje. Obe stranki sta uspešno zrelativizirali tudi svojo posredno vlogo pri ustvarjanju razmer, ki so prispevale k zrušenju viadukta. Notranji minister in vodja Lige Matteo Salvini je, denimo, pred leti kot poslanec glasoval za podaljšanje koncesije za upravljanje avtocest družbi Autostrade per l'Italia, njegova stranka je bila celo na oblasti v pokrajini Ligurija. Gibanje je bilo medtem znano predvsem po nasprotovanju kakršnemu koli večanju javnih izdatkov za infrastrukturo. Pomenljivo je, da aktualni minister za promet Danilo Toninelli prihaja ravno iz vrst G5Z.

Sodeč po njenih dosedanjih potezah, italijanska vlada vidi Genovo kot vzvod za uresničenje svojih načrtov. »Tragedija je vsekakor velik test za Contejevo vlado, tako kot bi bila za vsako drugo,« je v odgovorih na naša vprašanja povedal Bill Emmott, nekdanji urednik tednika Economist in pronicljiv opazovalec italijanske politike. »Toda po drugi strani ji daje možnost, da poveča gospodarsko rast, s tem da potroši več za infrastrukturo in za promoviranje nekaterih reform, kot je strožja protikorupcijska zakonodaja.« Predvsem ji odpira pot za povečanje javne porabe, morda tudi preko dovoljenih proračunskih omejitev, ne da bi s tem izzvala večje nasprotovanje EU.

Čeprav je Salvinijev poskus preusmerjanja krivde za zrušenje viadukta na EU prejšnji teden naletel na oster odpor Bruslja, se lahko ministrovo poigravanje z dejstvi v tem pogledu še vedno politično obrestuje. Po Emmottovih besedah utegne tragedija »nekoliko omiliti odnose Italije z Unijo. Noben evropski sekretar ali evropska vlada ne bo želela nasprotovati  spopadanju s problemi, ki jih je zrušenje mostu razkrilo. To bo Italiji najverjetneje dalo nekaj dodatnega manevrskega prostora pri pripravi proračuna,« je pojasnil sogovornik.


Koncesija pod drobnogledom


Način, kako predstavniki italijanske vlade tudi teden dni po zrušenju viadukta govorijo o odvzemu koncesije družbi Autostrade per l'Italia, je po mnenju Wolfanga Piccola nenavaden, saj še vedno namreč ni jasno, ali nameravajo podjetju odvzeti koncesijo samo za opravljanje ceste A10, katere del je bil Morandijev viadukt, ali za celotno avtocestno omrežje. »Ne vemo niti, pod kakšnimi pogoji je podpisana koncesija. Vlada je dan po zrušenju napovedala, da bo objavila pogodbo, ki je tajna, toda za zdaj nismo videli nič.«

Vlada je prejšnji petek sprožila postopek za razdrtje pogodbe, Autostrade per l'Italia imajo 15 dni časa, da nanj odgovorijo. Zavrnila je tudi ponudbo podjetja, da to samo financira obnovo mostu. Kako se bo vse skupaj končalo, nihče ne upa ugibati, tudi zato, ker se pogodba med družbo in italijansko vlado uradno izteče šele leta 2038. Po nekaterih ocenah bi morale Autostrade ob njeni razveljavitvi dobiti kompenzacijo v višini 20 milijard evrov. Kje bo italijanska vlada dobila ta denar, ni jasno.

Še večja uganka so napovedi podržavljanja celotnega avtocestnega omrežja. Čeprav to ne bi avtomatično vodilo v večjo varnost cestne infrastrukture, bi v javnosti takšna poteza verjetno naletela na pozitiven odziv, je povedal Piccoli. »Toda ljudje pri tem pozabljajo na stanje drugih državnih podjetij, denimo letalskega prevoznika Alitalia, in da so ta, gledano v povprečju, velik strošek za davkoplačevalce. Kakovost storitev je po navadi pod kritiko. A ljudje na to pozabljajo, tako kot pozabljalo, koliko bi vse skupaj stalo. Realnost je, da država nima denarja, da bi to vse financirala.«


Privilegiji v trku z interesi


Tudi zato se je v preteklosti obračala k zasebnemu sektorju in sklepala pogodbe, s katerimi je odgovornost prenesla na nekoga drugega, v tem primeru na Autostrade per l'Italia, podjetje, ki ga prek holdinga Atlantia obvladuje znana družina Benetton.

Koncesijo, kot jo ima država sklenjeno s podjetjem, Contejeva vlada v nasprotju s prejšnjimi vidi kot privilegij, ki ga je vsekakor treba odpraviti, je pojasnil profesor Andrea Colli. »Prepričani so, da podjetje pobere le zaslužek, pri tem pa pozabi na svoje obveznosti, kar vsekakor ni res. Po drugi strani je Gibanje pet zvezd vedno vztrajalo, da je država boljši upravljavec od zasebnikov.«

Način, kako sta se vodstvo avtocestne družbe in družina Benetton odzvala na težave, je po mnenju sogovornikov jezo javnosti še dodatno poglobil, politikom pa dal priložnost, da zgodbo zapeljejo v njim najljubšo smer. Ob začetku privatizacije v 90. letih prejšnjega stoletja so imeli Italijani zelo pozitivno mnenje o Benettonovih, saj so predstavljali »dobro plat« italijanskega kapitalizma in podjetništva. Kako zelo so se stvari spremenile.