Vse bolj politično motivirana oboroževalna industrija

V svetovni trgovini z orožjem se je po podatkih stockholmskega inštituta Sipri lani zgodil opazen premik težišča. Največji­ svetovni proizvajalci orožja­ iz ZDA in Zahodne Evrope so že tretje leto zapored prodali manj, koncerni iz drugih delov sveta in Rusije pa so povečali proizvodnjo.

Sto največjih svetovnih orožarskih koncernov je po podatkih Siprija lani skupaj prodalo za 402 milijardi dolarjev (322 milijard evrov) orožja, kar je za približno 2 odstotka manj kot leto pred tem. Prodaja orožja tako na svetovni ravni pada že tretje leto zapored, razlog pa je predvsem zmanjšana prodaja vodilnih ameriških koncernov, ki še vedno absolutno vodijo in s svojim ogromnim deležem obvladujejo svetovno trgovino z orožjem. Na zmanjšano proizvodnjo in prodajo je v ZDA po oceni strokovnjakov stockholmskega inštituta vplival predvsem umik vojakov iz Iraka in Afganistana, drugi ključni element pa je bila finančna kriza, zaradi katere je prodaja padla tudi v večini zahodnoevropskih držav.

Primerjava podatkov za dve zaporedni obdobji 2004–2008 in 2009–2013 namreč kaže, da je med evropskimi izvoznicami orožja približno enak delež v svetovnem merilu ohranila samo Velika Britanija (4 odstotke svetovne trgovine), medtem ko je v Nemčiji ta delež padel z 10 odstotkov na 7 in v Franciji z 9 na 5. So pa medtem, kar je še posebej zanimivo, svoj delež v svetovni trgovini z orožjem kljub hudi finančni krizi, v kateri so se znašle, povečale države, kot so Španija, Italija in Ukrajina.

Zanimivi so tudi podatki o največjih uvoznicah orožja. Indija, Pakistan, Saudska Arabija in Avstralija, med afriškimi državami pa Alžirija, so svoj uvoz orožja praktično podvojile. Ruska orožarska industrija je samo lani, predvsem zaradi posodabljanja zastarelih sistemov, prodala kar za 20 odstotkov več orožja, Kitajska pa naj bi svoj izvoz v zadnjih petih letih celo potrojila. V kitajskem primeru gre zgolj za ocene, kajti podatki za azijsko velikanko so tudi zaradi prepletanja (zamegljevanja?) kitajske civilne in vojaške industrije tako nezanesljivi, da jih stockholmski inštitut v svoja poročila niti ne uvršča.

Prodaje orožja in politika

Vse te spremembe, ki jih kažejo statistike, na svetovni orožarski trg prinašajo določene novosti, ki jih po oceni Siprijevih raziskovalcev ni več mogoče spregledati. Na splošno še vedno velja, da največji orožarski koncerni večino svojih izdelkov prodajo doma, zaradi česar se je prodaja v zahodni orožarski industriji s krizo zmanjšala, v Rusiji pa se je zaradi političnih potreb povečala. Zadnjo besedo pri orožarskih poslih ima namreč vedno politika. Druga generalna ugotovitev je, da zahodni del sveta na čelu z ZDA in najmočnejšimi evropskimi članicami Nata še vedno obvladuje več kot 80 odstotkov svetovne trgovine z orožjem in da se ta razmerja kljub večji agresivnosti Rusije in Kitajske zelo počasi spreminjajo. Vseeno pa so spremembe opazne.

Na svetovnem orožarskem trgu se namreč zadnje čase pojavljajo tudi države, ki jih prej ni bilo. Na lestvici stotih največjih tako nastopajo proizvajalci orožja iz Turčije, Indije, Brazilije, Singapurja ali Južne Koreje, zaradi česar se povečuje delež »tretjih držav« v svetovni trgovini z orožjem, ki po podatkih Siprija že dosega 15 odstotkov. Prva resna posledica tega dejstva je, da se orožarski trg multipolarizira in da dominantni zahodni proizvajalci orožja (ZDA in članice Nata), ki so do zdaj s svojimi selektivnimi političnimi odločitvami, komu prodati orožje, komu pa ne, lahko vodili svojo »varnostno« politiko, nimajo več absolutnega vpliva na oboroževanje.

Ne premika se torej le težišče, kot opozarja raziskava stockholmskega inštituta, ampak tudi sam način oboroževanja. Ko ima namreč določena država pomisleke prodajati orožje, bodisi zaradi nespoštovanja človekovih pravic ali nevarne soseščine, lahko hitro vskoči neka tretja ponudnica. Na primer Kitajska, ki sicer še nima povsem zahodni primerljive oborožitve, se ji pa hitro približuje. Nadzor nad tem, kako in zakaj se določena država oborožuje (na primer Saudska Arabija, ki sodi ta čas med največje uvoznike), tako postaja vse težji, orožje pa v takih razmerah zlahka dobivajo tudi take države (na primer Egipt), v katerih ga vojska proti vsem pravilom potem uporablja tudi proti demonstrantom.

Nova »varnostna arhitektura«

Druga in še nevarnejša posledica te polarizacija orožarskega trga, na katerem četrt stoletja po koncu hladne vojne s svojimi izdelki in spremljajočo politično podporo vse bolj agresivno nastopata tudi Rusija in Kitajska, je večja konkurenčnost in z njo povezani nakupi orožja tudi v državah, ki si ga še včeraj niso mogle privoščiti. Zlasti Kitajci so v zadnjih petih letih na ta način praktično potrojili svoj izvoz, četudi prodajajo predvsem cenejše orožje (na primer v Afriko). Tako Kitajska kot Rusija na svetovni lestvici sicer še vedno krepko zaostajata za ZDA, vendar jih (tudi zaradi upadanja proizvodnje na Zahodu) počasi dohitevata. S tem po oceni Siprija postajata tudi politično pomembnejši, kar je prvi znak, da se začenja odločneje spreminjati tudi »globalna varnostna arhitektura« sveta.