Jehuda Šaul je soustanovitelj organizacije nekdanjih izraelskih vojakov Breaking the Silence, ki že vrsto let opozarja na zlorabe izraelske vojske na okupiranem Zahodnem bregu in v Gazi.
Zadnja leta vodi izraelsko neodvisno mislišče Ofek (The Israeli Center for Public Affairs) s sedežem v Jeruzalemu, ki se je med genocidom v Gazi izkazal za enega najbolj kritičnih glasov v vse bolj avtoritarni državi. Poznava se že dvajset let. Je eden najbolj pronicljivih in obenem etičnih glasov, ki v strahotnih razmerah niti malo ne popušča.
Kako je danes biti Izraelec, ki aktivno nasprotuje genocidu, nadaljevanju vojne in okupacije ter dejanjem vlade Benjamina Netanjahuja?
Sedmi oktober je bil katastrofa. Čeprav smo leta in leta opozarjali, da nam bodo okupacija palestinskih ozemelj, množično razseljevanje in apartheid enkrat udarili naravnost v obraz ter da lastne varnosti in stabilnosti ne bomo dosegli s tem, da hodimo po vratovih Palestincev in zatiramo več milijonov ljudi, je bil šok neopisljiv. Tudi ko so bili podpisani Abrahamovi dogovori, ki so povsem izvzeli Palestince, smo opozarjali, da se to ne bo dobro končalo, saj je šlo za nadaljnjo marginalizacijo.
Nikoli nismo imeli težav z Združenimi arabskimi emirati in Bahrajnom, ampak v odnosu do Palestincev. In tega bi, če bi si želeli mir in stabilnost v regiji, morali reševati. Govorili so nam, naj utihnemo. Ko smo opozarjali, da se je pri reševanju konfliktov treba najprej lotiti temeljnih vzrokov zanje, torej skoraj 80 let razseljenosti Palestincev, skoraj 60 let vojaškega režima in zanikanja pravic ter podobno, so nam rekli, da se motimo – a sedeli so na ulicah Tel Aviva, kjer je svet videti drugače kot v Gazi ali na okupiranem Zahodnem bregu.
To, kar se je zgodilo 7. oktobra, je imelo uničujoče posledice. Dva moja nekdanja sodelavca iz organizacije Breaking the Silence sta bila ubita. To je bil izjemno travmatičen dogodek, ki ti zmelje drobovje. Kot človek – in kot družba – imaš na voljo dve možnosti, kako se odzvati. Z luknjo v srcu in željo po maščevanju, ki ti prevzema telo, ali pa s človečnostjo in sočutjem. Žal je velika večina naše družbe sprejela zelo človeško odločitev – prepustila se je besu in sli po maščevanju.
Vrata pekla so se na stežaj odprla. Po dveh letih in dveh mesecih strahotnega dogajanja v Gazi so še naprej odprta. Skoraj nečloveško bi bilo sicer od Izraela, ko je kri vrela, pričakovati, da bi ravnal racionalno. Toda zato imamo dobre prijatelje, ne? Da nas, ko smo hudo pijani, ne pustijo za volan. Da nas umirijo in odpeljejo domov. Tu pa so nam naši prijatelji v mednarodni skupnosti natočili še dva viskija in nas posadili za volan.
In sledili so 8. in 9. in 10. oktober in tako dalje. Izraelske oblasti so 7. oktobra dobile absolutno zeleno luč za svoje početje. Zavezniki, tu mislim predvsem na Združene države in Evropsko unijo, so jim dali vedeti, da jih ne bo nihče klical na odgovornost ali jih omejeval. Netanjahu je dobil absolutno podporo – brez preverjanja. To je pomemben vzrok, da smo danes tu, kjer smo.
V naši organizaciji smo bili na začetku eni redkih, ki smo – ne le v Izraelu, ampak tudi na mednarodni ravni – pozivali k odgovornemu ravnanju. Bili smo zelo osamljeni. Naši glasovi so se izgubljali v divjini. Nesporno je, da se ima Izrael pravico braniti, a v okviru moralnih in pravnih norm – te so bile nemudoma prestopljene in na to smo opozarjali od prvega dne.
| Svet
Komentarji