Vsi za dostojanstveno staranje

V vsakem zakonu bi morali upoštevati, kako bo vplival na starejše, meni francoska poslanka Sarah El Haïry.
Objavljeno
10. maj 2018 10.00
Posodobljeno
10. maj 2018 09.33
Sarah El Haïry se ukvarja z vprašanjem, kako pomagati ljudem, ki so odvisni od pomoči drugih. FOTO: Milan Simčič/fotoučilnica/
Mimi Podkrižnik Tukarić
Mimi Podkrižnik Tukarić
Staranje prebivalstva je pereča­ evropska tema, na katero se velikokrat opozarja, v praksi pa premalo stori, kakor v Evropi­ nasploh primanjkuje medgeneracijskega povezovanja in širjenja zavedanja, da nam je skupaj lahko samo lepše. Pred kratkim je obiskala Slovenijo­ mlada francoska poslanka Sarah­ El Haïry, da bi se v organizaciji Evropske demokratske stranke udeležila konference Staranje prebivalstva – izziv za Evropsko unijo.

Francoska poslanka Sarah El Haïry, ki je predstavnica za odnose z javnostjo stranke Demokratično gibanje (MoDem), se ukvarja z vprašanji starosti in kako pomagati ljudem, ki so odvisni od pomoči drugih. »V Franciji imamo ta čas 1,5 milijona starejših od 85 let, a do leta 2050 jih bo že pet milijonov. Demografska tranzicija ni samo nacionalna tema, ampak zadeva vso Evropo.« Tudi zato je pred kratkim prišla v Slovenijo, »kajti ni mogoče, da bi se vsaka država sama lotila problematike«.     

Kako delati skupaj na evropski­ ravni? Prihajate iz stranke Demokratično gibanje, ki je del macronistične večine. Poslanka niste niti leto dni in ste zelo mladi, dopolnili ste komaj 29 let.

Sem med najmlajšimi v francoski narodni skupščini in najmlajša v svoji politični skupini MoDem, ki zagovarja vrednote, kot so humanizem, družina, pomoč starejšim. Sodelovati pomeni povezovati se na različnih področjih, naj je to davčna politika ali socialna Evropa. Solidarnost je nujna, ne pa da se generacije še vedno postav­ljajo druga proti drugi. Zavedati se moramo, da se vsi borimo za isti cilj: v interesu vseh mora biti dostojanstveno staranje. V Franciji zato razmišljamo, da bi uvedli še drugi dan solidarnosti. Enega že imamo – takrat so vsi delovno aktivni v službi brezplačno, izkupiček dneva pa je namenjen ljudem, ki potrebujejo pomoč.

Treba je tudi jasno opredeliti status tistega, ki pomaga: kdo je [družinski] pomočnik. Marsikdo preneha delati ali si skrajša delovnik, da bi skrbel za koga od staršev ali starih staršev, in ker zato manj vplačuje v pokojninsko blagajno, se mu pozneje to pozna pri pokojnini. Kako torej danes poskrbeti za medgeneracijsko solidarnost in je ne več prelagati na jutri? Kako poskrbeti, da starostniki ne bodo osamljeni po ustanovah zunaj mestnih središč, naselij in vasi? Kako doseči, da v digitalni dobi ne bo še več občutij odrinjenosti?

Kaj to pomeni v praksi? Ob prehodnih domovih oziroma varovanih stanovanjih. 

Treba je razmisliti, kako čim bolje poskrbeti za starejše, preden morajo v medicinsko oskrbo. Nujno je najti vmesne rešitve, ki danes ne obstajajo ali jih je malo: tudi v mestih je treba odpirati domove, v katerih se bodo lahko starejši premikali peš, ne pa da jih odrežemo od socialnega tkiva ali pustimo same v njihovih praznih in neredko odmaknjenih hišah, prevelikih in zatorej lahko tudi nevarnih. Inkluzivna družba mora vključevati vse, nikogar ne sme pozabiti.

V Franciji ste, kot pravite, šele na začetku.

V vsakem zakonu, ki ga izglasujemo, bi morali upoštevati, kako bo vplival na starejše. Naj navedem primer: veliko govorimo o zaščiti osebnih podatkov. Tematika dviga prah na evropski ravni, in vendar smo doslej razpravljali o njej le v povezavi z mladimi, ki uporabljajo­ informacijska orodja. A tudi starejši, ki tega niso vešči in morda niti nimajo dostopa do tovrstnih orodij, posredujejo svoje bančne podatke tretjim osebam. Kako jih zavarovati? Upam tudi, da bomo v Franciji odprli domove za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo. Za zdaj še ne vemo, kako poskrbeti zanje, strah nas je. Toda strahu se je treba znebiti in investirati v bolj povezovalno družbo. Starost je še vedno tabu, čeprav bi jo morali sprejemati kot obogatitev ... Srednji razred v Franciji je prisiljen pomagati staršem, saj domovi za starejše veliko stanejo, hkrati morajo zaradi prekarnosti v številnih poklicih pomagati otrokom. Resda spet govorimo o gospodarski rasti, a preden jo bomo začutili vsi, bo minilo še precej časa. Zato se je do srednje generacije treba vesti odgovorno in ji pomagati.

Veliko je povezano s socialno in solidarnostno ekonomijo, s čimer se dosti ukvarjate, kajne?      

Nisem utraliberalka, čeprav sem za kapitalizem, a zavzemam se za gospodarstvo, ki temelji na vrednotah. Prihodnost je v socialni in solidarnostni ekonomiji, saj ne pozablja, kako pomembne so povezave med nami vsemi in kako soodgovorni smo. Solidarnost je del uspeha: denar pride, če se potrudimo vsi. Plačne lestvice so nekaj dobrega in pravičnega, nerazumljivo pa je, kako je lahko najnižja plača stokrat ali kar tisočkrat nižja od najvišje. Koliko je vredno delo? Ko ni več temeljnih vrednot, solidarnosti, ni več pravih družbenih oprijemališč.

Koliko je že tovrstne ­ozaveščenosti?

Zavedanja je vedno več.

V družbi gotovo, kaj pa v politiki?                        

Politiki to šele začenjajo dojemati. Izvolitev Emmanuela Macrona je bila v Franciji pravcati pretres, prav tako izvolitev ljudi moje generacije. Še pred slabim letom se kaj takega ni moglo pripetiti, sploh ne ženski. A te spremembe je zahtevala družba.

Je Macrona mogoče označiti za modernega predsednika? Ni malo očitkov, kritik in polemik.

Da, ni jih malo in tudi socialna gibanja so se razmahnila. Prav zato sem pomirjena. Ker to pomeni, da temeljito preobražamo Francijo. Vsi odzivi [stavka železničarjev, upiranje študentov ...] so dokaz, da je spreminjanje globoko. Sočasno reformiramo veliko stvari, ritem je pospešen, a tako je zato, ker se je Francija znašla na točki, ko po starem ni bilo mogoče naprej.

Prihajate iz Demokratičnega gibanja, ki ga vodi François Bayrou? Pod Macronom je bil pravosodni minister samo kratek mesec. Kakšno mesto ima MoDem v macronizmu?

S predsednikom republike smo pred parlamentarnimi volitvami sklenili sporazum, napisali smo del programa in imamo svoj DNK sredinske stranke, saj smo, bi rekla, mlada stara stranka: ustanov­ljeni smo bili pred desetimi leti. Naš pogled je humanističen, socialen in navezani smo na ozemlje, na lokalne skupnosti. Smo majhna skupina – v narodni skupščini nas je 47 poslancev –, in vendar na neki način skrbimo za ravnovesje, saj postavljamo v ospredje teme, kot so družinska politika in evropske vrednote.

Koliko se pod Macronom bijeta stara in moderna Francija ter Evropa? Je predsednik vseh ­Francozov?    

Je predsednik vseh Francozov, čeprav smo doslej res videli, kakor da deluje bolj na mednarodni sceni kot v domači politiki. A v resnici sledi viziji pete republike, po kateri imamo predsednika, ki predseduje državi, in predsednika vlade, ki vodi vlado s svojimi ministri. Zato je doma bolj izpostavljen premier Édouard Philippe. Toda v zadnjih tednih nas je Macron nagovoril v dveh televizijskih oddajah in razložil, zakaj so reforme nujne. Kaže smer ... Nekateri mu morda očitajo avtoriteto. A tak je le vtis, kajti ni mogoče oponašati, da tistega, kar govorimo, ne delamo.

Prvič v peti republiki po Charlesu de Gaullu se dogaja, da politiki naredimo, kar smo obljubili. To ni avtoritarnost, ampak jasna linija, s katero zdaj spreminjamo Francijo. Čeprav je na levici veliko negodovanja, pri Nepokorni Franciji Jean-Luca Mélenchona, ni bil Emmanuel Macron, kot kažejo zadnje javnomnenjske raziskave, še nikoli tako priljubljen, kot je zdaj. Del skrajne levice trdi, da ne delamo prav in da nismo socialni, hkrati pa nam Francozi prikimavajo, naj nadaljujemo reforme in poskrbimo, da bo naša država bolje delovala, in bomo poskrbeli tudi za novo dinamiko v Evropi. Prihodnje leto bodo evropske volitve, ne smemo dovoliti, da bi zmagali populisti.

Ko govorimo o staranju prebivalstva v Evropi in Franciji, ni mogoče mimo migracij, sploh populistom gredo v nos. Vi ste po starših maroških korenin, rojeni v Franciji.

Upam, da bodo migracije kmalu prava evropska tema, kajti šele takrat jih bomo nehali gledati skozi populistična očala. Problema se ne smemo bati, nujno ga je urediti. Vemo, da nas pestijo demografske težave, saj je rodnost nizka. Tudi pravico do azila je treba evropsko pregledati.