Z »radikalno ljubeznijo« proti avtoritarnosti
Opozicijski kandidat İmamoğlu je prvi politik, ki bi lahko ogrozil Erdoğanovo vladavino.
Odpri galerijo
Opozicijski kandidat Ekrem İmamoğlu (levo) je na razveljavljenih volitvah »presenetljivo« porazil vladnega kandidata Binalija Yıldırıma. FOTO: Reuters
Istanbul – V največjem turškem mestu bodo jutri v razgretem ozračju ponovno izbirali župana. Potem ko je 31. marca na volitvah v Istanbulu z minimalno razliko zmagal opozicijski kandidat Ekrem İmamoğlu in »presenetljivo« porazil vladnega kandidata in nekdanjega predsednika vlade ter vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) Binalija Yıldırıma, je volilna komisija po navodilu oblasti zaradi domnevnih kršitev na voliščih razveljavila rezultate in določila nov datum. To potezo bi predsednik Recep Tayyip Erdoğan s svojim ozkim krogom lahko že nocoj pošteno obžaloval.
Zadnje raziskave bolje kažejo İmamoğluju, kandidatu opozicijske republikanske stranke (CHP), ki se je pred marčevskimi lokalnimi volitvami povezala z vsemi izstopajočimi opozicijskimi strankami, tudi pretežno kurdsko HDP, ki je bila zadnjih nekaj let na udaru oblasti.
Marca je 48-letni İmamoğlu, umirjeni politik, ki je še pred kratkim vodil eno izmed istanbulskih mestnih četrti, slavil z nekaj več kot 13.000 glasovi prednosti (0,2 odstotka glasov), kar je za petnajstmilijonski Istanbul neverjetno majhna, a nikakor ne zanemarljiva razlika. Vladajoča AKP je na čelu z Erdoğanom, ki se je začel politično vzpenjati kot zelo uspešen župan Istanbula, naredila vse, da bi njihov kandidat zmagal v mestu, ki vsako leto »priskrbi« skoraj tretjino turškega BDP ter je dejansko in simbolno jedro Turčije – politično, družbeno, ekonomsko in čustveno. Toda AKP in Erdoğan, ki je s predlansko tesno referendumsko zmago tudi uradno vzpostavil avtoritarni režim, nista bila uspešna v nobenem izmed treh največjih mest. Ne v ključnem Istanbulu, ne v etatistični Ankari, ne, pričakovano, v liberalnem Izmirju.
Volitve bodo ponovljene »le« v Istanbulu, kjer je İmamoglu dejansko prevzel županovanje. V županski pisarni je namreč sedel 18 dni – dokler volilna komisija ni privolila v zahteve vladajočih struktur. Vzrok za ponovitev županskih volitev – 31. marca so v Istanbulu potekale tudi volitve za mestne in lokalne svete, a volilna komisija teh rezultatov ni razveljavila – je bila »napačna« sestava nekaterih volilnih odborov, v katerih morajo po pravilu sedeti le javni uslužbenci. Toda tega pravila v Turčiji do zdaj nikjer niso upoštevali. Se je pa pozabljeno pravilo tokrat pokazalo za priročno.
Čeprav so mnogi pričakovali, da bo razveljavitev rezultatov izzvala nemire in v času velike gospodarske krize zaostrila družbeni konflikt, se to ni zgodilo. İmamoglu je odločitev oblasti sprejel precej stoično in začel novo kampanjo. Podobno kot prva je tudi ta temeljila na taktiki »od vrat do vrat« in praktično vsakodnevnih javnih zborovanjih po četrtih raznolikega mesta. İmamoglu, še pred nekaj meseci neznani politik, se je odločil, da ne bo sprejel »igre konflikta«. S svetovalci in prostovoljci je šel še dlje od umirjanja žoge – pred ponovnim glasovanjem se je v mestu pojavil županski pamflet, ki govori o konceptu »radikalne ljubezni«.
Erdoğanov kandidat, 63-letni Binali Yıldırım, izkušeni politik in duhoviti (so)govornik, je, na drugi strani, vstopil v ponovno bitko z »moralnim hendikepom« in manj neposredne predsednikove podpore. Če je Erdoğan pred marčevskimi volitvami sam vodil osem predvolilnih shodov in govoril, da Turčija brez Istanbula v rokah AKP ne obstaja, se je tokrat taktično umaknil v senco, obenem pa večino pozornosti namenil gospodarskim temam in odprtim zunanjepolitičnim vprašanjem (križarjenje med Natom in Rusijo, nakupi orožja, ofenziva na Idlib, kriza v Perzijskem zalivu, plinske napetosti v vzhodnem Sredozemlju …). Yıldırım, ki je pred vodenjem vlade in predsedovanjem parlamentu v Ankari dolgo vodil turško ministrstvo za promet, je v ponovljeno kampanjo vstopil s precej spremenjeno, veliko bolj ljudsko taktiko, ki močno spominja na pristop njegovega tekmeca, s katerim sta se pred 14 dnevi pomirila tudi v televizijskem soočenju – prvem takšnem v Turčiji po letu 2002.
Podobno kot İmamoglu, ki so ga po propadlem poskusu vojaškega državnega udara pred tremi leti vladni mediji prikazovali celo kot grškega agenta, se je tudi sicer grobi in glasni Yıldırım odločil za mirnejšo retoriko, izogibajoč se neposrednemu konfliktu. Tudi tokrat se bo podal na volitve s podporo skrajnih nacionalistov. Oba se bosta borila predvsem za 1,7 milijona glasov volivcev in volivk, ki marca niso odšli na volišča. Upati je, da bo tako tudi po razglasitvi rezultatov jutri pozno zvečer.
Zadnje raziskave bolje kažejo İmamoğluju, kandidatu opozicijske republikanske stranke (CHP), ki se je pred marčevskimi lokalnimi volitvami povezala z vsemi izstopajočimi opozicijskimi strankami, tudi pretežno kurdsko HDP, ki je bila zadnjih nekaj let na udaru oblasti.
Marca je 48-letni İmamoğlu, umirjeni politik, ki je še pred kratkim vodil eno izmed istanbulskih mestnih četrti, slavil z nekaj več kot 13.000 glasovi prednosti (0,2 odstotka glasov), kar je za petnajstmilijonski Istanbul neverjetno majhna, a nikakor ne zanemarljiva razlika. Vladajoča AKP je na čelu z Erdoğanom, ki se je začel politično vzpenjati kot zelo uspešen župan Istanbula, naredila vse, da bi njihov kandidat zmagal v mestu, ki vsako leto »priskrbi« skoraj tretjino turškega BDP ter je dejansko in simbolno jedro Turčije – politično, družbeno, ekonomsko in čustveno. Toda AKP in Erdoğan, ki je s predlansko tesno referendumsko zmago tudi uradno vzpostavil avtoritarni režim, nista bila uspešna v nobenem izmed treh največjih mest. Ne v ključnem Istanbulu, ne v etatistični Ankari, ne, pričakovano, v liberalnem Izmirju.
Arbitrarna razveljavitev rezultatov
Volitve bodo ponovljene »le« v Istanbulu, kjer je İmamoglu dejansko prevzel županovanje. V županski pisarni je namreč sedel 18 dni – dokler volilna komisija ni privolila v zahteve vladajočih struktur. Vzrok za ponovitev županskih volitev – 31. marca so v Istanbulu potekale tudi volitve za mestne in lokalne svete, a volilna komisija teh rezultatov ni razveljavila – je bila »napačna« sestava nekaterih volilnih odborov, v katerih morajo po pravilu sedeti le javni uslužbenci. Toda tega pravila v Turčiji do zdaj nikjer niso upoštevali. Se je pa pozabljeno pravilo tokrat pokazalo za priročno.
Opozicijski kandidat İmamoğlu je prvi politik, ki bi lahko ogrozil Erdoğanovo (na fotografiji) vladavino. FOTO: Reuters
Čeprav so mnogi pričakovali, da bo razveljavitev rezultatov izzvala nemire in v času velike gospodarske krize zaostrila družbeni konflikt, se to ni zgodilo. İmamoglu je odločitev oblasti sprejel precej stoično in začel novo kampanjo. Podobno kot prva je tudi ta temeljila na taktiki »od vrat do vrat« in praktično vsakodnevnih javnih zborovanjih po četrtih raznolikega mesta. İmamoglu, še pred nekaj meseci neznani politik, se je odločil, da ne bo sprejel »igre konflikta«. S svetovalci in prostovoljci je šel še dlje od umirjanja žoge – pred ponovnim glasovanjem se je v mestu pojavil županski pamflet, ki govori o konceptu »radikalne ljubezni«.
Erdoğanov kandidat, 63-letni Binali Yıldırım, izkušeni politik in duhoviti (so)govornik, je, na drugi strani, vstopil v ponovno bitko z »moralnim hendikepom« in manj neposredne predsednikove podpore. Če je Erdoğan pred marčevskimi volitvami sam vodil osem predvolilnih shodov in govoril, da Turčija brez Istanbula v rokah AKP ne obstaja, se je tokrat taktično umaknil v senco, obenem pa večino pozornosti namenil gospodarskim temam in odprtim zunanjepolitičnim vprašanjem (križarjenje med Natom in Rusijo, nakupi orožja, ofenziva na Idlib, kriza v Perzijskem zalivu, plinske napetosti v vzhodnem Sredozemlju …). Yıldırım, ki je pred vodenjem vlade in predsedovanjem parlamentu v Ankari dolgo vodil turško ministrstvo za promet, je v ponovljeno kampanjo vstopil s precej spremenjeno, veliko bolj ljudsko taktiko, ki močno spominja na pristop njegovega tekmeca, s katerim sta se pred 14 dnevi pomirila tudi v televizijskem soočenju – prvem takšnem v Turčiji po letu 2002.
Umirjanje žoge
Podobno kot İmamoglu, ki so ga po propadlem poskusu vojaškega državnega udara pred tremi leti vladni mediji prikazovali celo kot grškega agenta, se je tudi sicer grobi in glasni Yıldırım odločil za mirnejšo retoriko, izogibajoč se neposrednemu konfliktu. Tudi tokrat se bo podal na volitve s podporo skrajnih nacionalistov. Oba se bosta borila predvsem za 1,7 milijona glasov volivcev in volivk, ki marca niso odšli na volišča. Upati je, da bo tako tudi po razglasitvi rezultatov jutri pozno zvečer.
