Začenja se velika bitka za bruseljske stolčke

Francoski predsednik Macron želi imeti ključno vlogo pri glavnih kadrovskih odločitvah v EU.

Objavljeno
28. maj 2019 06.00
Posodobljeno
28. maj 2019 10.10
Francoski predsednik Emmanuel Macron odločno zavrača sistem vodilnih kandidatov. FOTO: Ludovic Marin/ Reuters
Bruselj – Današnja neuradna večerja voditeljev držav članic bo začetek testiranja prihodnjih kadrovskih rešitev na vrhu EU in v manjši meri strateških programskih načrtov za prihodnjo petletko.

Zaradi volilnega razpleta, izgube velikega števila mandatov v Evropski ljudski stranki (EPP) in Zavezništvu socialistov in demokratov (S&D) kot dveh jedrnih skupinah EU, je politični prostor bolj razdrobljen in sestavljanje koalicij bolj zapleteno.

»Zeleni val v več državah članicah bo vplival na prihodnji program evropske komisije,« je na okrogli mizi v organizaciji bruseljskega občila Politico povedal Martin Selmayr. Generalni sekretar evropske komisije, ki velja za enega najvplivnejših bruseljskih akterjev, je še vedno zagovornik sistema vodilnih kandidatov. »Če hočemo proces končati konstruktivno, moramo spoštovati demokracijo,« je ocenil. Ali bo vodilni kandidat EPP Manfred Weber res postal predsednik evropske komisije, ni gotovo. Bavarec ima znotraj EPP trdno zaslombo. Tudi konferenca vodij političnih skupin evropskega parlamenta bo danes po napovedih iz EPP predvidoma podprla sistem »vodilnih kandidatov«. To ne pomeni, da se bo na koncu res obdržal, saj je med voditelji držav članic veliko nasprotnikov tega sistema.


Obrisi štiričlanskega zavezništva


Francoski predsednik Emmanuel Macron ga odločno zavrača. V EPP zato ne morejo izključevati načrta B. Po njem bi, ne glede na usodo vodilnih kandidatov, položaj predsednika evropske komisije dobil eden njihovih predstavnikov. Pri sestavljanju prihodnje večine v evropskem parlamentu utegne nastati širša »proevropska zveza«, ki bi vključevala tako EPP in S&D kot tudi zelene in liberalce. Ti so – okrepljeni z Macronovo Renesanso – dobili več kot sto poslancev. Njihova kandidatka za predsednico evropske komisije je komisarka za konkurenco Margrethe Vestager.

image
Koliko možnosti je ostalo Manfredu Webru, da na koncu postane predsednik evropske komisije? FOTO: AFP


Vodilni analitik Evropskega političnega centra (EPC) Janis A. Emmanouilidis vidi štiričlansko zavezništvo kot najverjetnejši scenarij. »Ključna bo kakovost koalicijskega sporazuma. Koliko časa bo zdržal? V evropskem parlamentu je veliko nezaupanja,« je ocenil. Emmanouilidis je prepričan, da vodenja evropske komisije na koncu ne bo prevzel nihče od »vodilnih kandidatov«. Tudi kandidatu S&D – socialdemokrati so izgubili še več sedežev kot EPP – Fransu Timmermansu ne kaže dobro, saj »progresivna koalicija«, ki si jo želi, ne bi imela večine niti z glasovi ortodoksnejše Združene levice.


Večja vloga parlamenta?


Ena od neznank je ravnanje Zelenih, ki v prve pogovore vstopajo z več samozavesti. Jasno poudarjajo, da vztrajajo pri sistemu vodilnih kandidatov. Poleg klasičnih »zelenih« vprašanj, kot so podnebne spremembe, okoljska politika ali energetika, pričakujejo jasne institucionalne spremembe na čelu z večjo vlogo evropskega parlamenta. V stranki Zeleni je močna evropska federalistična usmeritev, zato z nezadovoljstvom opozarjajo, da v Macronovih reformnih načrtih za EU ni niti črke o krepitvi pristojnosti evropskega parlamenta.

V vseh preračunavanjih je treba upoštevati še druge funkcije – vodenje evropskega sveta, visoki zunanjepolitični predstavnik EU, predsednik evropskega parlamenta. Četudi naj vodenje ECB ne bi bilo del takega merjenja politične moči, bo iskanje naslednika Maria Draghija težko izvzeti iz kadrovskega svežnja.

Eno od skupnih ugotovitev v analizah je, da je nacionalistom, populistom in evroskeptikom uspel le omejen vzpon. Delež poslancev so nekoliko zvišali in skupaj nimajo niti četrtine poslancev. »Populističnega cunamija, ki nas je skrbel, ni bilo,« je ocenila Corina Stratulat iz EPC.