Zadnji boj premetene poslanke

Najvplivnejša ženska v ameriški politiki kroji Trumpovo usodo.

Objavljeno
07. januar 2019 08.30
Posodobljeno
07. januar 2019 09.36
Nancy Pelosi je vodstvo spodnjega doma prevzela obdana z otroki in v razigrani slovesnosti, ki je za nekaj ur zastrla turobnost ameriškega političnega vsakdana. FOTO: Reuters
New York – »Nihče ti ne da moči. Moraš jim jo iztrgati,« je vodilo Nancy Pelosi, s katerim je v treh desetletjih politične kariere svojim moškim kolegom dokazala ne samo, da jim je enakovredna, pač pa da je mojstrica politične igre. Pri 78 je znova na čelu ameriških poslancev kot najvplivnejša ženska v zgodovini ameriške politike.

V četrtek je še drugič v karieri udarila s kladivcem kot govorka poslanskega doma, kar v zadnjega pol stoletja ni uspelo nikomur drugemu, in opravila največji povratek na politični vrh po predsedniški izvolitvi Richarda Nixona. Republikanci so leta njeno ime načrtno spreminjali v psovko ameriške desnice, podobno kot so sistematično načenjali ugled Hillary Clinton. Samo 2010. so za napade nanjo porabili 65 milijonov dolarjev in njeno priljubljenost zbili izjemno nizko. Agencija Gallup ji je še poleti namerila le pičlih 29 odstotkov podpore v javnosti, kljub temu da v vseh 31 letih v politiki ni bila niti enkrat vpletena v škandale. Celo znotraj demokratske stranke je postala simbol za zastalo, preživeto politiko preteklosti.

Na desnici jo označujejo za klasičen primer »limuzinskega liberalizma« oziroma »salonske levičarke«, saj s soprogom, finančnim vlagateljem Paulom Pelosijem, spadata med milijonarje in velja za trideseto najbogatejšo poslanko. Kot demokratka iz liberalnega San Francisca je deležna očitkov o zagovarjanju »socialističnih zamisli«. Ker izhaja iz vplivne politične družine iz Baltimora, kjer sta županovala njen oče in brat, so jo zmerjali za del demokratske politične mašinerije. Ko se je preselila v Kalifornijo in bila sprva le mati svojim petim otrokom, so številni kolegi v stranki podcenjevali mlado prostovoljko, ki je zbirala denar za stranko z organiziranjem prireditev kot »dekle z zabav«, kar je marsikoga drago stalo.
 

Točke ravnotežja


»Odrezala ti bo glavo, pa sploh ne boš vedel, da krvaviš,« je Alexandra Pelosi slikovito opisala, kako ostra je lahko njena mati. Ima slonji spomin, kdor se ji zameri, je še leta deležen polen pod noge. Debelo kožo je dobila ob nezadržnem vzpenjanju skozi vrste demokratov v časih, ko so bile ženske še vedno bolj razstavno blago kot pa enakopravne sogovornice, spolno nadlegovanje pa del politične kulture. 1987. je pri 46 poslala poslanka, 2001. nepričakovano prevzela poslanski bič, zahteven položaj poslanca, ki skrbi za enotnost kolegov pri glasovanjih. Njeno orožje je izjemna spretnost pri zbiranju denarja in še večja pri njegovi delitvi, s čimer ji je vedno uspelo dobiti potrebno podporo. Po besedah poslanske kolegice Rose DeLauro ji pri doseganju enotnosti v stranki pomaga tudi izkušnja matere v veliki družini, saj »ima oči tudi na zatilju«.

Izjemno dobra je pri grajenju koalicij, saj velja za praktično političarko, ki premošča rasne, geografske in ideološke razlike znotraj stranke, hkrati izvrstno meri utrip stranke ter želje in potrebe kolegov. To je dokazala, ko je skozi kongresne procedure pripeljala zdravstveno reformo v zakon o dostopni oskrbi. Reforme se je prijelo ime Obamacare, a mnogi vedo, da bi ji zaradi njenega delovanja v ozadju prav lahko rekli Pelosicare. Tudi ko so demokrati izgubili poslansko večino, je strnila njihove vrste in v opoziciji vztrajno in uspešno odvračala napade na reformo. »Je najboljša predsednica poslancev, kar sem jih kdaj videl,« trdi David Obey, nekdanji demokratski poslanec, ki je v štirih desetletjih deloval pod osmimi različnimi voditelji spodnjega doma. »Išče točko ravnotežja, dela bolj trdo kot kdorkoli, hkrati bolj odločno zagovarja svoja stališča, kot kdorkoli, s katerim sem imel opraviti.« Njeno nasprotovanje vojni v Iraku ji še danes daje kredibilnost med novo generacijo demokratov.

image
Protesti proti zidu na meji z Mehiko. FOTO: José Luis Gonzalez/Reuters

 

Spoštljivost »neandertalca«


Zdi se, da jo spoštuje ali pa se je morda boji celo Donald Trump, saj je med redkimi političnimi nasprotniki, ki jim ni nadel žaljivega vzdevka. Ljubezen ni vzajemna. Če o Georgeu Busha mlajšem, ki mu je od leta 2007 grenila življenje kot prva ženska na čelu poslanskega doma, pravi, da sta imela kot konservativec in liberalka različne poglede, a je bil džentlemen, za Trumpa uporablja oznako »grotesken«. Vidi ga kot grožnjo institucijam demokraciji, kot nekoga, ki z napadi na medije »poskuša uničiti skupinsko vest države« ter kot »zelo nevarnega človeka«.

Njeno novo obdobje na vrhu spodnjega doma se je nemudoma začelo z vladno krizo, ko predsednik noče podpisati zakona o financiranju dela vlade, dokler ne dobi petih milijard dolarjev za začetek gradnje svojega razvpitega zidu. Na južni meji. »Zid je nemoralnost. In najmanj učinkovit ter najdražji način za varovanje meje,« ga je zavrnila s kombinacijo idealizma in pragmatizma.

Takšen pristop se zdi dobra popotnica v časih, ko bo morala iskati ravnotežje med izdihujočim zmernim krilom stranke, Novimi demokrati, in progresivnim krilom, ki si za vsako ceno želi zrušiti Trumpa. Izkušena Pelosijeva je na svojo stran pridobila novo zvezdo stranke, komaj 29-letno Alexandrio Ocasio-Cortez, da se bosta skupaj lotili »neandertalca v Beli hiši«, kot je zapisala Mauren Dowd iz New York Timesa.