Zakaj je Pedro Sánchez postal glavni evropski kritik Donalda Trumpa

Vlada španskega socialističnega premiera Pedra Sáncheza je po ameriškem napadu na Iran zavrnila uporabo ameriških vojaških oporišč na jugu Iberskega polotoka za operacije proti Teheranu. »Ne bomo sokrivci za nekaj, kar je slabo za svet in je v nasprotju z našimi vrednotami in interesi zgolj zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi,« je dejal premier. S tem se je še utrdil kot najostrejši kritik politike Donalda Trumpa med evropskimi voditelji. Ozadje takšne drže je za Delo analiziral politolog z madridske univerze Carlos III. Pablo Simón.

Kateri vidik je pomembnejši za razumevanje Sánchezovega položaja: notranjepolitični ali mednarodni?

 Težko je določiti, kateri ima večjo težo, saj obstajajo dobri razlogi, zakaj je Sánchez stavil na oba. Z notranjepolitičnega vidika je njegovo stališče zmagovalno: gre za prevladujoče stališče v španskem javnem mnenju in tudi med njegovimi volivci na levici. To še posebej velja v trenutku, ko je Sánchez, kot vemo, v položaju precejšnje parlamentarne šibkosti in se hkrati sooča z notranjimi težavami, povezanimi s korupcijskimi aferami.

Z mednarodnega vidika je slika nekoliko manj enopomenska, vendar ima takšna drža prav tako določeno logiko, vsaj iz dveh razlogov. Prvi je, da je to stališče konsistentno: enako je tako v primeru Ukrajine, Palestine kot Irana; torej tu ni sprememb. Poleg tega se Sánchezova stališča precej dobro ujemajo s pozicijami večine nezahodnih vlad, verjetno tudi z velikim delom mednarodnega javnega mnenja, vključno s tistim v ZDA. Kjer pa je slika res bolj razdeljena, so evropske vlade, in Sánchezovo stališče po mojem predvsem še poglablja razhajanja med njimi.

Koliko vojna v Iraku leta 2003, v kateri je sodelovala tudi Španija in ki je pomenila začetek konca vlade konservativne Ljudske stranke (PP) Joséja Maríe Aznarja, še vedno vpliva na špansko javno mnenje, ko gre za oborožene konflikte?

Gre za močan spomin, ki ga je Sánchez očitno poskušal ponovno obuditi in ki se zelo dobro ujema z večinskim razpoloženjem v španski javnosti. Zato je poskušal priklicati prav ta okvir v, lahko bi rekli, simetričnih okoliščinah: tudi tokrat gre za posredovanje proti diktatorskemu režimu in za poseg, ki je po mednarodnem pravu nezakonit.

Toda to se dogaja v še bolj polariziranem kontekstu kot leta 2003, saj je v Beli hiši Donald Trump, ki je v primerjavi z Georgeem Bushem kvalitativno nekaj povsem drugega. Trump namreč med Španci vzbuja še več odpora, kot ga je takrat povzročala sama vojna. Ta spomin je zato še vedno zelo živ, zlasti med volivci na levici, in po mojem je tudi to del politične igre, ki jo igra Sánchez. Prav zato pravim, da je težko ločiti, kateri dejavnik ima večjo težo: ali gre za prepričanje ali za interes. Verjetno za oboje. Enako je ravnal v primeru Palestine; tudi tam je šlo za nekaj podobnega.

Lahko Sánchezu, ki je zavrnil tudi dvig obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP, dejstvo, da se je med evropskimi voditelji uveljavil kot najostrejši kritik Trumpa in tehnološke oligarhije, pomaga mobilizirati levo volilno telo po zelo slabih rezultatih na zadnjih regionalnih volitvah?

Menim, da mu to lahko nekoliko pomaga. Struktura glasov se po mojem ne bo bistveno spremenila. V nekaterih državah, ki jim je Trump neposredno zagrozil, je to volilno okrepilo vladajočo stranko. To smo videli v Kanadi, v Avstraliji in tudi na Danskem, kjer je premierka pravkar razpisala volitve, ker je njen blok po Trumpovih grožnjah politično močnejši.

Španija ni v tako skrajnem položaju, saj Trump ni grozil z invazijo na Kanarske otoke. Res pa je, da se je ob vprašanju Palestine, ko je ta tema septembra prišla v ospredje politične razprave v Španiji, socialistična stranka v anketah nekoliko pobrala – pridobila je kakšno točko ali dve, ne veliko več. A to ji je pomagalo, da je nekoliko zadihala, saj se je spremenila tema javne razprave.

Mislim, da je tudi to del Sánchezove strategije: v zahtevnih razmerah si kupiti nekaj političnega predaha, da bi lahko podaljšal mandat vlade ali – če bi se razmere obrnile v njegovo korist – razpisal predčasne volitve. Tega drugega sicer ne pričakujem, vendar mu lahko že takšen predah koristi. Skratka, določen učinek ima, vendar ne odločilnega, kakršnega smo videli v Kanadi ali na Danskem, saj razmere v Španiji niso tako kritične.

Vox, ki je v vzponu, goji tesne odnose z Donaldom Trumpom. Bi lahko ta bližina z republikansko administracijo v kontekstu napada na Iran škodovala španski skrajni desnici?

Ne verjamem, saj je del volilne baze Voxa tudi antisistemski. Veliko ljudi glasuje za Vox iz nezadovoljstva nad celotnim političnim sistemom v Španiji, ne toliko iz ideoloških razlogov. Zato glede na profil njegovih volivcev, med katerimi jih veliko prihaja iz vrst Ljudske stranke, ne pričakujem, da bi to imelo posebej pomemben vpliv.

Podobno smo razmišljali tudi takrat, ko je Trump uvedel carine. Menili smo, da bi lahko te negativno vplivale na Vox, tudi zato, ker prizadenejo, denimo, španske kmete. Vendar se to ni zgodilo, zato tudi v tem primeru ne pričakujem posebej močnega učinka.

Ali lahko Španija zaradi Sánchezovega kljubovanja Trumpu plača visoko ceno? 

Seveda ima takšna drža lahko določene politične posledice za Španijo. Trgovinskega embarga, denimo, ni mogoče uvesti, saj je to v pristojnosti evropske komisije – trgovinska politika v EU je namreč skupna. Lahko pa pride do drugih, bolj ciljanih ukrepov, na primer do zavračanja vizumov ali prekinitve posameznih pogodb z ameriško administracijo.

Ne verjamem pa, da bi se Španija znašla v mednarodni izolaciji. Zagotovo ne v širšem mednarodnem prostoru. Odnosi z Mercosurjem, s Kitajsko ali z Indijo se namreč nadaljujejo. Tudi znotraj EU Sánchezovo stališče po mojem ne vodi v izolacijo, temveč predvsem poglablja že obstoječe razlike med državami članicami. Nekatere države se bodo verjetno postopoma, in bolj zadržano kot Španija, približale podobnemu stališču. Težava Španije je v tem primeru predvsem v načinu, ne toliko v vsebini. V vsebinskem smislu ima namreč objektivno prav: gre za poseg, ki krši mednarodno pravo in ki bo po vsej verjetnosti škodoval Evropi.

Zato se bodo druge države najbrž postavile nekam na sredino med brezpogojno podporo Trumpu in bolj odločno pozicijo, ki jo je zavzela Španija. Verjetno bomo videli vrsto različnih odtenkov, podobno kot se je zgodilo tudi pri vprašanju Palestine. Španija je bila prva, ki je priznala palestinsko državo, nato pa so ji sledile tudi Slovenija, Združeno kraljestvo in Francija.

Za dokončne ocene je zato še prezgodaj. Še ne vidimo vseh posledic tega konflikta in ne vemo, kako daleč bo šel. Treba je biti previden. Ne verjamem, da bo privedlo do izolacije. Ključno vprašanje pa je notranja polarizacija v Španiji: opozicija vse prikazuje kot katastrofo, vlada pa svojo držo predstavlja kot izraz dostojanstva in patriotizma. V takšnih razmerah je skoraj nemogoče oblikovati enotno državno politiko na področju mednarodnih vprašanj.

Torej je Sánchezova košarica Trumpu tudi sporočilo EU in njenim članicam kot kritika servilnosti do Washingtona?

Nedvomno in to vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je Sánchez na čelu ene redkih socialdemokratskih vlad v Evropi, zato izhaja iz drugačnega ideološkega položaja in EU pošilja nekoliko drugačno sporočilo. Drugič pa zato, ker je prav Donald Trump označil EU za sovražnico. Sánchez zato želi jasno pokazati, da je težko razumeti, kako je Trump še pred kratkim govoril o tem, da bi po potrebi tudi s silo zavzel Grenlandijo, zdaj pa naj bi se Evropa postavila na njegovo stran v primeru Irana.

S tem v bistvu sporoča, da morajo biti evropska obramba, varnost in politična drža bolj neodvisne od ZDA. V tem pogledu je njegova pozicija nekoliko bliže Franciji kot Nemčiji.
____________________________

  Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.