»Zakaj nas vaša država obravnava kot stekle pse? Kaj smo vam storili?«

Številne izpovedi beguncev in migrantov v Bosni in Hercegovini dokazujejo, da slovenska policija prosilce za azil sistematično vrača na Hrvaško.
Objavljeno
10. julij 2018 18.00
Posodobljeno
11. julij 2018 14.20
Pakistanski migranti kuhajo večerjo v improviziranem kampu na obrobju mesta. Velika Kladuša, Bosna in Hercegovina. FOTO: Jure Eržen/Delo
Velika Kladuša – 27-letni Irfan Ahmat Rana iz Pakistana je skupaj z 28-letnim prijateljem Alijem Ijazem pred dobrim mesecem dni prebrodil deročo Kolpo na hrvaško-slovenski meji. Tok ju je – skupaj s tovariši – skoraj odnesel, a se jim je nekako uspelo prebiti na slovensko stran. Nihče izmed njih ni poskušal prvič, toda tokrat se jim je po šestih dneh hoje skozi hrvaške gozdove vendarle uspelo prebiti do Slovenije. Države, ki je na begunsko-migrantskih zemljevid na nastavkih nove balkanske poti, ki iz Grčije preko Albanije in Črne gore vodi v Bosno in Hercegovino, zapisana kot izhodiščna točka za vstop v Avstrijo, Italijo in, seveda, Nemčijo.

Toda stvari na slovenski strani meje so se v zadnjem mesecu dni – oziroma po volitvah – drastično spremenile. Uradne slovenske statistike pravijo, da je bilo junija vloženih bistveno manj prošenj za azil – da je, prevedeno, v Slovenijo vstopilo bistveno manj beguncev in migrantov. Toda za »statistično spremembo« skoraj gotovo leži povsem drugačna zgodba, ki so jo dokazali že novinarski kolegi z Dnevnika, včeraj pa so jo s poročilom nadgradili tudi pri organizaciji Amnesty International. Slovenska policija je – očitno sledeč direktivam iz Bruslja in v nasprotju z mednarodnimi konvencijami o pravici do mednarodne zaščite – začela prosilce za azil praktično nemudoma vračati na Hrvaško. Ne da bi dejansko preverila upravičenost zahtev. Ne da bi ljudi na begu pred vojnami, revščino, terorizmom in posledicami klimatskih sprememb sploh poskušala obravnavati. Tu, v Veliki Kladuši, smo že v prvih urah srečali več ducatov ljudi, tako beguncev kot migrantov, ki so jih slovenski policisti – nekatere že večkrat – nemudoma poslali nazaj. Nekaterim je celo uspelo oddati prošnjo, a ta ni bila uradno zabeležena. Kot vse kaže, gre za sistematično vračanje ljudi, ne da jim sploh prisluhnili. Kar potem sledi na Hrvaškem – policijsko nasilje, zaplemba imovine, kraja denarja, lomljenje mobilnih telefonov, preganjanje – je le »logično« nadaljevanje tragične zgodbe, ki se začenja v Bruslju in Berlinu.

image
Skupina pakistanskih migrantov začasno živi v hiši na robu mesta, tik ob hrvaški meji. Velika Kladuša, Bosna in Hercegovina. FOTO: Jure Eržen/Delo


Prevara pred azilnim domom


»Potem ko smo nekaj časa hodili po cesti, smo se ustavili v restavraciji. Sedli smo za mizo. Nekdo je po telefonu poklical policijo. Prišli so in nas popisali. S kombijem so nas odpeljali na policijsko postajo v Črnomlju in od tam naprej v azilni dom v Ljubljani. Vložil sem prošnjo za azil, saj je moje življenje v Pakistanu ogroženo,« je v neopremljeni hiši, ki leži tik ob meji Bosne in Hercegovine in Hrvaške, dejal 27-letni Irfan Ahmat Rana. Skupaj s prijateljem Alijem Ijazem je v azilnem centru v Ljubljani preživel štiri dni. Čakal je, da bo prišel na vrsto za pogovor. Četrti dan – zvečer naj bi imel »intervju« – so jima dovolili, da se odpravita ven. Šla sta v bližnjo trgovino. Nujno sta potrebovala nove majice. A »zunaj« sta bila le nekaj minut. Zaustavili so ju policisti v civilu. Da sta prebivalca azilnega centra, ju ni zanimalo. Naložili so ju v policijski avtomobil in odpeljali nazaj proti Črnomlju. Eno noč sta preživela v celi na lokalni policijski postaji. Naslednje jutro so ju deportirali na Hrvaško in od tam naprej nazaj v Bosno in Hercegovino. »Slovenskim policistom sem povedal, da sem že zaprosil za azil. Da mi je izhod dovolilo osebje azilnega doma. Povedal sem jima, da sem bival v sobi Z70. Delala sta se, da me ne razumeta,« je v osamljeni hiši, kjer živi z osmimi sonarodnjaki – prav vsi so že bili v Sloveniji, nekateri večkrat – pripovedoval Irfan Ahmat Rana iz pakistanskega dela Pandžaba.

image
Skupina beguncev in migrantov v pogovoru s prostovoljci. Velika Kladuša, Bosna in Hercegovina. FOTO: Jure Eržen/Delo


Nima druge izbire, zato bo še poskušal, je (na)povedal. Kljub Frontexu, ki prihaja na slovensko-hrvaško mejo. Kljub zaostrovanju evropske (in slovenske) protibegunske in protimigrantske politike. Čeprav je – so – ostal brez denarja, mobilnega telefona in velikega dela dostojanstva. Predvsem pa brez vere v človečnost Evrope. To je skupaj s tovariši dokončno izgubil pred desetimi dnevi, ko jih je na poti proti Sloveniji sredi gozda zajela hrvaška policijska patrulja. »Obkrožili so nas. Izmenjaje so nas tepli s palicami. Mene so nabili v vrata policijskega kombija. Vsi smo bili podpluti. Že tako smo bili uničeni od večdnevne hoje in vročine, policijsko nasilje pa nas je skoraj uničilo. Vzeli so nam denar in nam zlomili mobilne telefone – da ne bi mogli uporabljati satelitske navigacije. Pred njihovimi očmi smo morali bežati nazaj v Bosno,« je dodal njegov pakistanski sotrpin Usman Išbak, 27, ki je šest let delal v klicnem centru kanadskega podjetja. Lastnik jih je »čez noč« nehal plačevati. Številni so ostali na cesti.
 

Brutalnost hrvaških policistov


Usman se je odločil za pot proti Evropi. To je bilo pred dvema letoma. Ves ta čas je preživel na poti. Iran. Turčija. Grčija. Srbija. Tepli so ga, oropali, poniževali, preganjali, goljufali. Če bi vedel, kaj ga čaka v Evropi, bi ostal doma. »Ne moremo nazaj domov. Ne smemo. Vsi smo se zadolžili. Družine računajo na nas. Sanja se jim ne, kako hudo nam je. Lažemo jim. Sram nas je. Če bi doma lahko živeli, ne bi šli nikamor, žal tega v Evropi ne razumete. Veste, tudi mi smo ljudje,« so besede polne tesnobe lile iz mladega Pakistanca. Skupaj s tovariši se je do Slovenije poskušal prebiti tudi po tem, ko ga je naša država tako grdo preigrala. »Zakaj se je odnos Slovenije do beguncev in migrantov tako spremenil? Zakaj nas vaša država obravnava kot stekle pse? Kaj smo vam storili? Radi bi šli le naprej in živeli človeku primerna življenja. Nikomur nič nočemo,« je začudeno nadaljeval Usman Išbak, ki podobno kot okoli 2000 beguncev in migrantov, ki so trenutno  v Veliki Kladuši in njeni neposredni okolici, živi od pomoči lokalne skupnosti in majhne skupine prostovoljcev, ki jo preko svoje poljske kuhinje vodi neutrudni vrhniški humanitarec Adis Imamović Pixi, superveteran balkanskih begunskih poti.

image
Otroci v improviziranem kampu na obrobju mesta. Velika Kladuša, Bosna in Hercegovina. FOTO: Jure Eržen/Delo