»Zakaj umirajo otroci? Kričim, a me nihče ne sliši«

Gaza − Današnjo peturno prekinitev ognja so utrujeni, travmatizirani in prestrašeni prebivalci in prebivalke območja Gaze po desetih dneh srditega izraelskega bombardiranja izkoristili za nujne nakupe, krajši sprehod ali obisk sorodnikov. Življenje se je, čeprav zelo na kratko, vrnilo na ulice opustošene palestinske enklave. Za kako dolgo?

»Zakaj nas ubijajo? Zakaj? To me vsak dan sprašujejo moji otroci in to se vsak dan sprašujem tudi sam. Odgovora na poznam. Nekdo šahira z našimi življenji. Človek je racionalno bitje in tudi ubija, seveda ne vedno, iz racionalnih razlogov,« mi je v Šifi, največji bolnišnici na območju Gaze dejal vodja urgentnega bloka dr. Ajman al Sahbani. Mož, ki opravlja eno najtežjih služb na svetu, zadnjih deset dni in noči v kosu ni spal več kot eno uro. Utrujen je in brez kakršnih koli iluzij. Na božjo pomoč se ne gre zanašati. Kljub molitvam in dobrim delom je življenje čedalje težje. Zanj. In za 1,7 milijona prebivalcev območja Gaze. Vsi naši tukajšnji sogovorniki upajo, da bo premirje zdržalo več kot le nekaj ur. Prav nihče − razen oboroženih milic − rešitve ne vidi v vojni. Preveč(krat) so jo izkusili.

»In kaj nam koristi, če smo proti vojni? Namesto nas odločajo drugi. Umirajo pa nedolžni ljudje. Včeraj sem na urgenci osebno sprejel osem trupel. Od tega je bilo pet otrok, ki so se zjutraj igrali na plaži, potem pa jih je nenadoma zadela izraelska raketa. Nikjer v bližini ni bilo vojaških ciljev. Raketa je padla sto metrov stran od hotela, kjer je nastanjena večina tujih novinarjev, ki so videli, kaj se je zgodilo in otrokom skušali pomagati. To je velika tragedija, a za nas ni to prav nič novega. Vseeno me je sesulo. Tako lahko čez dve minuti umrejo moji otroci. Zakaj umirajo otroci? Kričim, a me nihče ne sliši,« je v svoji pisarni, kamor so ves čas vstopali ostali zdravniki in do obisti zgarano medicinsko osebje nadaljeval doktor al Sabhani, ki tekoče govori rusko. »Zmanjkuje nam osnovnih medicinskih potrebščin. Oprema je zdelana. Če se bodo napadi obnovili v roku dveh, treh dni ne bomo več mogli reševati življenj. V zadnjih desetih dneh smo jih rešili ogromno. K nam so dnevno pripeljali povprečno sto huje ranjenih ljudi,« je vrelo iz palestinskega zdravnika, ki pravi, da je sedanja izraelska ofenziva hujša kot leta 2008 in 2012, saj je bombardiranje bolj intenzivno. Tako iz zraka kot z morja. »Umirajo večinoma civilisti. Nedolžni ljudje. Otroci. Danes naj bi v Gazo prišla pomoč. Nič ni prišlo. Nič! To je zločin,« je dr. Ajman al Sabhani povzdignil glas, medtem, ko je v eni najbolj obleganih bolnišnic na svetu vladal organizirani kaos in kamor so reševalci še naprej vozili žrtve nočnih in jutranjih letalskih napadov.

Ženske so kričale. Moški so preklinjali. Bolnišnično osebje, opremljeno z globokimi temnimi podočnjaki, je »norelo« na vse strani. Le redko kdo je verjel, da bo premirje zdržalo, zato so želeli pred iztekom peturnega roka opraviti čim več dela. Da bodo potem zopet nared za oskrbo težko ranjenih. Za reševanje življenj.

»Rada bi se vrnila domov, a mi moški ne pustijo. Pravijo, da nas bodo Izraelci ubili. Da vojne še ni konec,« je v eni izmed do skrajnega roba polnih učilnic, ki so jih humanitarni delavci spremenili v začasna begunska bivališča, v osnovni šoli, ki v središču Gaze deluje pod okriljem Združenih narodov, dejala gospa Davlat Zindan. Skupaj z družino je pred tednom dni − potem, ko je na pred njenim domom pristal letak s pozivom izraelske vojske k umiku − s severa Gaze zbežala pod okrilje ZN, ki skrbijo za skoraj 20.000 ljudi. Družina Zindan je tokrat s svojega doma morala zbežati že tretjič. Tokrat je med triindvajsetimi begunci kar trinajst otrok. V času mojega obiska so se stiskali drug drugemu ali ob stene zatohle učilnice. Eden izmed njihovih stricev, ki je tik pred začetkom izraelskega bombardiranja prišel na obisk iz Švedske, mi je dejal, da otroci ne morejo spati. Predrami jih vsak zvok. Večina izmed njih moči posteljo. »Potrebovali bi psihosocialni pomoč. A veliko bolj kot to bi nam prav prišlo mleko in pitna voda,« je dodal brkati možakar, ki pravi, da si želi, da bi prebivalci Gaze, če drugega ne, lahko vsaj sami odločali o življenju ali smrti.

»Naša hiša je, bogu hvala, ostala cela. Pobili pa so vso našo živino in psa. To so nam sporočili sosedje, ki so na hitro šli pogledat, kaj se je zgodilo v naši vasi. Živimo od kmetijstva. Vse je uničeno. Ne vem, kaj bo zdaj. Morda se nikoli več ne bomo mogli vrniti, saj se napoveduje kopenska ofenziva, s katero bi Izraelci mogoče radi ponovno zasedli Gazo. Skrbi me. Enega razloga nimam za upanje,« je pogovor strnila izčrpana Davlat Zindan.

Na šolskem igrišču so dečki vneto igrali nogomet. Deklice so prale perilo. Kljub temu, da nihče ni zares verjel, da se je »še ena« vojna dejansko končala, so marsikje na območju Gaze že stekla prva obnovitvena dela. Življenje je trmasta žival.