So se ZDA vmešavale v nezakonito pranje ruskega denarja?

Na ameriško-ruskem vrhunskem srečanju v Helsinkih je ruski predsednik Vladimir Putin ponudil sodelovanje pri preiskavi o ruskem “vmešavanju” v ameriške predsedniške volitve, a v zameno Moskva hoče, da tudi Washington sodeluje pri ruski preiskavi o tem, kako so pripadniki ameriških obveščevalnih služb pomagali pri nezakonitem »izvažanju« ruskega kapitala.



Prvo zaresno vrhunsko srečanje med predsednikoma največjih jedrskih držav na svetu je dvignilo ogromno prahu zlasti v Trumpovi domovini, kjer so ga politiki ne le iz konkurenčne stranke in pripadniki tistih, ki jih sam imenuje razširjevalci lažnih novic, obtožili celo izdaje, ker se ni hotel opredeliti, ali bolj verjame ameriškim obveščevalnim službam ali zagotovilom svojega ruskega kolega, da se uradna Moskva ni in se tudi nikoli ne bo vmešavala v notranje zadeve ZDA. Kakor je postal že običaj,  temu, kaj je na to temo povedal sam »obtoženi« Putin, niso posvečali veliko pozornosti, saj med njimi tako ali tako že vnaprej velja za »krivega«.
 
A ta jih je poučil, da ne gre nikomur verjeti na lepe oči, zlasti pa ne obveščevalnim službam. »Tudi sam sem delal v obveščevalni službi in vem, kako se pripravljajo poročila,« je povedal nekdanji polkovnik KGB. »So ZDA demokratična država? Če je temu tako, lahko končno razsodbo o podobnih zadevah izreče le sodišče, ne pa operativne službe,« je dodal ruski predsednik. Povedal je, da sta Rusija in ZDA že leta 1999 podpisali meddržavni sporazum o sodelovanju pri preganjanju kaznivih dejanj, v njegovi državi pa na podlagi podobnih dogovorov na prošnjo drugih držav vodijo od 100 do 150 kazenskih postopkov.

Ko je še enkrat zagotovil, da se Rusija ni vmešavala v ameriške volitve, je priznal, da so to lahko brez vednosti oblasti počeli kakšni posamezniki, ki so ruski državljani, a to še ne pomeni, da je za njimi stala država. »Tudi pri vas je veliko ljudi, med njimi takšni, ki imajo ogromno, milijardno premoženje, na primer gospod Soros, ki se povsod vmešava. In kaj je to? Je to stališče ameriške države? Ni. To je stališče zasebnika. Tako je tudi pri nas,« je Putin odgovoril na vprašanje ameriškega novinarja.


 
A tudi krivdo posameznikov je možno dokazati le prek instrumentov pravne države, je dodal ruski predsednik. Zato je posebni komisiji, ki jo v Washingtonu vodi nekdanji direktor zveznega preiskovalnega urada Robert Mueller, predlagal, naj po uradni poti zaprosi, da ruski pravosodni organi sprožijo preiskavo proti 12 domnevnim uslužbencem ruske vojaške obveščevalne službe, ki so jih prejšnji teden v ZDA obtožili, da so vdrli v računalniški sistem demokratske stranke. »Še več, lahko naredimo še korak naprej,« je dodal Putin. »Lahko celo dovolimo uradnim predstavnikom ZDA, v tem primeru komisiji gospoda Muellerja, da so navzoči na teh zaslišanjih. A v tem primeru bomo nedvomno zahtevali, da je ta postopek vzajemen.« Potem bo po njegovih besedah tudi Rusija od pravosodnih organov ZDA pričakovala, da bodo v navzočnosti ruskih preiskovalcev zaslišali tiste svoje uradne osebe, med njimi tudi predstavnike ameriških obveščevalnih služb, ki jih v Moskvi sumijo, da so zagrešili kazniva dejanja na ozemlju Ruske federacije.
 
Nato je Putin tudi pojasnil, v katerem kazenskem postopku, ki je nemara celo povezan z »vmešavanjem« v ameriške predsedniške volitve, bi si Moskva želela sodelovati z ZDA. »V mislih imam znani primer družbe Hermitage Capital gospoda (Billa) Browderja, ki si je po podatkih naših preiskovalcev v Rusiji na nezakoniti način prislužila več kot poldrugo milijardo dolarjev. Ni plačala davkov ne v Rusiji ne v ZDA, a denar je prenesla v ZDA in za predvolilno kampanjo gospe (Hillary) Clinton namenila 400 milijonov dolarjev. To so uradni podatki, ki so zapisani v njihovih poročilih,« je povedal ruski predsednik. Ta politični prispevek je stvar odločitve te družbe, je dodal, možno je, da je bil v skladu z ameriško zakonodajo, a denar so dobili po nezakoniti poti. »Imamo utemljene sume, da so nekateri sodelavci specialnih služb ZDA sodelovali pri teh nezakonitih poslih,« je dodal Putin.
 
Bill oziroma William Browder je že več kot desetletje trn v peti ruskih oblasti, ki so njegove posle začele preiskovati že leta 2004. Zdaj 54-letni vnuk nekdnjega voditelja komunistične partije ZDA Earla Browderja se je leta 1998 odrekel ameriškemu potnemu listu in postal britanski državljan, na stotine milijonov dolarjev pa je zaslužil s svojo finančno družbo Hermitage Capital Management, ki je bila v letih 1995-2006 eden od največjih tujih vlagateljev v Rusiji. Sprva je bil goreč zagovornik Putina, saj je pred 15 leti celo pohvalil aretacijo oligarha Mihaila Hodorkovskega. Potem so ga obtožili davčnih utaj, ga najprej izgnali iz Rusije, potem pa za njim objavili mednarodno tiralico. Zaradi utaje davkov ga je moskovsko sodišče v odsotnosti že dvakrat obsodilo: pred petimi leti je dobil devet let zapora, lani so mu prišteli še enako število let.


 
Browder je vsa ta leta zavračal obtožbe in jih razglašal za »politične«, sam pa se je začel aktivno boriti proti Putinovemu “režimu”. Ko so novembra 2009 v moskovskem zaporu Butirka našli mrtvega njegovega 37-letnega računovodjo Sergeja Magnitskega, je sprožil mednarodno kampanjo proti Rusiji, ki je obrodila že precej sadov. Kakor so pred časom zapisali v ameriški reviji Nation, mu je z »nenehnim lobiranjem« uspelo »sprivatizirati ameriško zunanjo politiko«. Ne le, da je na njegovo pobudo ameriški kongres pred šestimi leti sprejel zakon Magnitskega, s katerim je prepovedal vstop in odpiranje računov v ZDA domnevnim krivcem za smrt računovodje, ki je bil doma osumljen sodelovanja pri pranju denarja, na Zahodu pa so ga razglasili za »žvižgača«. Podobne »zakone” oziroma »spiske« Magnitskega je sprejelo še nekaj drugih držav.
 
Po različici, ki jo je Browder uspel »prodati« na Zahodu, so Magnitskega ubili, ker je odkril, da so ruske oblasti v sodelovanju z mafijskimi združbami Browderjevi družbi ukradle 230 milijonov dolarjev. To zgodbo je pred dvema letoma postavil pod vprašaj znani ruski filmski režiser Andrej Nekrasov, ki je bil asistent režije pri zadnjem filmu Andreja Tarkovskega »Žrtvovanje« in se je prej proslavil z zelo protiputinskimi dokumentarci, kakor sta bila »Nezaupanje«, ki je govoril o tem, kako je ruska obveščevalna služba FSB menda sama pognala v zrak stanovanjske bloke, da je lahko Putin začel drugo vojno v Čečeniji, in »Upor: primer Litvinenko«, ki je opisoval, kako je menda dal Kremelj ubiti v Londonu živečega nekdanjega ruskega obveščevalca Aleksandra Litvinenka. A režiser, ki je sprva verjel zahodni interpretaciji primera Magnitski, je vanjo podvomil sredi snemanja filma z naslovom »Zakon Magnitskega. Za kulisami«, zato se je Browder zelo in dokaj uspešno trudil, da bi onemogočil javna predvajanja tega dokumentarca, ki je postavil njegovo zgodbo na glavo in podprl »propagando ruskega režima«.