Zakonca Križnar kmalu spet med gobavce

Glavna ovira za odpravo nalezljive bolezni je birokracija, ne toliko zbiranje denarja in zdravil.

Objavljeno
14. november 2019 09.00
Posodobljeno
14. november 2019 09.43
Tomo Križnar in Bojana Pivk se redno vračata v Nubske gore. FOTO: Tomo Križnar
S povezovanjem ljudi z vseh koncev in krajev poskušata Tomo Križnar in Bojana Pivk odpraviti gobavost v Nubskih gorah. Njuno povabilo v Slovenijo je sprejel Bernd Göken iz organizacije Nemški zdravniki za nujne primere. Če bodo pogovori na slovenskem in nemškem ministrstvu za zdravje in slovenskem zunanjem ministrstvu uspešni, bodo vmesni člen za prevzem pomoči v boju proti tej nalezljivi bolezni.



Slovensko zunanje ministrstvo je priskrbelo denar, Novartis ima zdravila, toda pri pomoči ljudem so velikokrat v napoto zakoni, odločbe in obrazci. Za odpravo gobavosti v Nubskih gorah je nujno sodelovanje uradnih organizacij. Toda Tomo Križnar in Bojana Pivk ne zaupata vsem. Rešitev, vsaj uradna, je za zdaj samo ena – Nemški zdravniki za nujne primere (Cap Anamur), organizacija, ki je v Nubskih gorah navzoča od leta 1998. Na skritem imajo bolnišnico, po pričevanjih Križnarja je manjša od bolnice Franja, vendar zaradi varnosti ne sme razkriti lokacije. Delujejo v skupinah treh ljudi (zdravnik, babica, logistik). Če imajo elektriko, opravijo tudi operacije, njihovo poslanstvo pa je poučiti domačine o zdravstveni samooskrbi.


Posnetek prikazuje lanske prizore iz Nubskih gora.

image
Gobavost še vedno ni odpravljena. FOTO: Bojana Pivk


Začelo se je na tajskih plažah


Ideja o nemški humanitarni organizaciji je leta 1979 nastala daleč od Nubskih gora. Ustanovitelj Rupert Neudeck je kot hipi potoval po svetu, a kljub vplivu opojnih substanc ni bil ravnodušen, ko je na tajskih obalah opazil razmajane čolne z vietnamskimi begunci. Dogajanje je predstavil na nemški televiziji in za nakup turške ladje Cap Anamur, po kateri je organizacija najbolj znana, do naslednjega jutra prejel milijon mark. Organizacijo je podprl tudi Nobelov nagrajenec za književnost Heinrich Böll.

V Nubskih gorah so navzoči od leta 1998 in po dolgoletnih poznanstvih je Križnar zanje pripravljen dati roko v ogenj. »Zrasli so v nekaj, kar mi je zares všeč,« je dejal. »Delujejo v najzahtevnejših razmerah, tvegajo vse, plače imajo trikrat nižje od zdravnikov v Nemčiji. Njihov standard ni dosti boljši od Nub, spoštujejo staroselske kulture, njihov interes ni nič drugega kot človekoljubje.«

image
Slovenski humanitarec bo kmalu znova odšel v Nubske gore. FOTO: Bojana Pivk


»Komaj čakam, da bova spet šla«


Bojana Pivk in Tomo Križnar sta skrito trohnenje živih ljudi pred dvema letoma predstavila na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. V veliko pomoč je bila Vesna Petrič, predstavnica Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Sloveniji. Z nekdanjo zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc sta v Ženevi predstavili širjenje gobavosti generalnemu direktorju WHO Tedrosu Adhanomu, a je ta po Križnarjevih besedah odgovoril, da organizacija v poslednjo enklavo na Zemlji ne bo poslala osebja, ker ne sme tvegati življenja zaposlenih. »Strahovi so vendar samo v glavi. Z Bojano hodiva tja kar naprej, vsak konec deževne dobe, in sva še vedno živa in zdrava,« se smeje Križnar pred decembrskim odhodom v Nubske gore. »Komaj čakam, da bova spet šla.«

image
Da bi pomagala Nubam, zakonca Križnar uporabljata tudi tehnologijo. FOTO: Tomo Križnar


Ministrstvo za zunanje zadeve je zdaj priskrbelo 30.000 evrov. »Problem je, kako uradno predati pomoč,« je bil zaskrbljen Križnar. »Ne morejo je dati naravnost Nubam niti je ne moreva vzeti midva z Bojano, prevzame jo lahko zdravstvena organizacija, a samo tista, ki jo bo dovolila WHO.«

Nemški zdravniki so do leta 2011 zdravili gobavost, toda Nube so po odcepitvi Južnega Sudana pristale na uporniškem ozemlju. »Novartis, edini proizvajalec zdravil za gobavost na svetu (zdravila deli brezplačno), je lani razglasil, da bo do leta 2020 odpravil gobavost po vsem planetu. Težava je, ker Novartis lahko izroči zdravila samo WHO, ampak WHO na področju Nubskih gora, kot rečeno, ne deluje. Vztrajali bomo, da WHO preda zdravila našim nemškim sodelavcem, zunanje ministrstvo pa jim nakaže denar mimo WHO, saj je vprašanje, kje bo ta denar drugače pristal.«

image
Gobavost – skrito trohnenje živih ljudi. FOTO: Bojana Pivk


  • Imajo zdravila in denar, zdaj iščejo legalno pot do Nubskih gora.
  • Tomo Križnar in Bojana Pivk verjameta samo nemški ­organizaciji.
  • Slovenska humanitarca bosta spravila v pogon tudi ­neuradno pošiljko zdravil.


Tudi pomoč tehnologije


Slovenska humanitarca bosta spravila v pogon tudi neuradno pošiljko zdravil. V veliko pomoč je slovenski misijonar Danilo Lisjak v Ugandi, imata pa tudi načrt, kako nadzorovati Nube med dolgotrajnim zdravljenjem.

»S podiplomskimi študenti z Univerze v Linzu (in tamkajšnjo profesorico Mašo Jazbec), Ars Electronico in festivalom Speculum Artium, ki ga organizira Delavski dom v Trbovljah, bomo preizkusili posebne mobilne naprave, ki se lahko povezujejo na razdalji do petnajst kilometrov,« je bil Križnar poln idej za boljši svet. »Če bodo naprave delovale, se bodo Nube med seboj nadzorovale, ali redno jemljejo zdravila. Prav redno uživanje je nujno za zdravljenje, ki traja, če gre vse prav, eno leto. Že enkratno zaužitje treh vrst antibiotikov bakterije tako zdela, da jih trpeči ne prenašajo več.«

image
Zdravila proti gobavosti, ki jih proizvaja Novartis. FOTO: Aljaž Vrabec


image
Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta zadovoljno opazovala, kako so vrtalno napravo po desetih letih pospremili na pot. FOTO: Aljaž Vrabec

Veliko težav za vrtalno napravo


Tomo Križnar je s Klemnom Miheličem marca poslal proti Sudanu vrtalno napravo za iskanje vode. Z njo bodo staroselci v Darfurju, tam, kjer jih posledice podnebnih sprememb in vojn za vodo najbolj prizadevajo, lahko sami iskali vodo. Vrtalni stroj in kompresor so naložili na dva Mercedesova tovornjaka v skupni vrednosti 185.000 evrov ter ju z ladjo poslali v Port Sudan, a tam zaradi civilne revolucije, ki je vrgla tridesetletno diktaturo vojaške hunte, obtičala mesec in pol. »Ne vem, kaj je bilo narobe. Možno je, da so stavkali, ali pa si nihče ni upal voziti tako velike pošiljke zaradi kriminalnih tolp in kaosa,« je navrgel Križnar. Napravi sta šele maja prispeli v Kartum k Sulejmanu Džamusu, prijatelju slovenskih humanitarcev in lokalnemu partnerju. »Bolj malo se nama oglaša. Boji se, da mu prisluškujejo, saj ni povsem svoboden človek,« je rekel Križnar. Vrtalno napravo in kompresor so spet premaknili šele avgusta. »Zdaj sta v El Fašerju. S satelitov je videti, da sta čisto blizu zapora El Saleh, kjer sem bil leta 2006 kot odposlanec predsednika Janeza Drnovška obsojen na dve leti zapora z obtožnico, da sem vohunil in lažno poročal o Sudanu. Džamus zdaj čaka konec deževne dobe in prvo poskusno vrtanje. Če bo Borut Pahor še vedno za in bodo varnostne razmere to omogočale, bo prvo črpanje spremljal tudi slovenski predsednik.«


Avtor je zaposlen na Delovnici.