Zaradi min na pokopališčih se ne morejo niti dostojno posloviti od pokojnih

Okrog dvajset odstotkov celotnega ozemlja Ukrajine je posejanega s protipehotnimi minami. Prebivalci posameznih regij, ki jih je okupirala Rusija, si ne upajo v gozd nabirati gobe ali na pokopališča, kjer bi pokojnim prižgali sveče.

Pred slabimi 25 leti je začela veljati ottavska konvencija, mednarodni sporazum, ki prepoveduje uporabo protipehotnih min, njihovo kopičenje, proizvodnjo in prenos, vendar današnja realnost z novimi oblikami vojskovanja dokument postavlja pod velik vprašaj.

Kakšen je vsakdan ljudi, ki živijo na območjih, posejanih s protipehotnimi minami, je na mednarodni konferenci o ottavski konvenciji v Zagrebu opisal Ruslan Misjunja, predstavnik centra za koordinacijo protiminskega delovanja, ki deluje pod okriljem vojaške uprave Harkovske oblasti: »Prebivalcem regije poskušamo omogočiti ’normalno’ življenje, pomagamo jim obnavljati hiše, ustanoviti zadruge. Tu sta njihova zemlja in dom, vse življenje so delali za to.«

Regija, ki je kot druge posejana z minami, predstavlja veliko nevarnost za odrasle in otroke. Velika večina žrtev protipehotnih min je na strani civilnega dela prebivalstva.

»Dneve, tedne in mesece smo porabili za to, da smo očistili poti do daljnovodov, ki so jih Rusi namerno minirali, in ljudem zagotovili električno energijo. Skoraj na vseh osvobojenih delih Ukrajine strokovnjaki izvajajo operativno deminiranje, da bi zagotovili oskrbo z vodo in plinom. Vsi ti sistemi so bili namerno minirani, da bi tako namerno onemogočili obnovo ozemelj in ljudem preprečili vrnitev na njihove domove,« je dejal Misjunja. V hleve in hiše so pripadniki ruske vojske podstavili improvizirana eksplozivna sredstva, ki danes spravljajo v veliko nevarnost civilno prebivalstvo, ki se vrača na svoje domove.

Na predelih, kjer oskrbe s plinom (še) ni, morajo ljudje v gozdu nabirati les za kurjavo. Vsak korak, ki ga napravijo, je lahko zadnji, saj so poti polne protipehotnih min. Podobno je s polji in njivami, ki so še vedno neuporabni in bodo takšna tudi ostali, dokler jih ne očistijo min, kar pa bi lahko trajalo leta, če ne celo desetletja. Na Hrvaškem šele prihodnje leto, torej trideset let po vojni, računajo, da bo država očiščena protipehotnih min.

»Drug problem, ključen za mojo državo, je kulturnega značaja. Gre za naša pokopališča,« je na enega od vidikov, ki jih redko kdo vzame v obzir, opozoril Ruslan Misjunja. »Vsako pokopališče, ki se nahaja na ozemlju, ki je bilo okupirano ali blizu bojnega območja, je minirano in onesnaženo. V mestu Harkov, v katerem živi več kot en milijon ljudi, imamo le dve pokopališči, ki sta delno odprti za pogrebne slovesnosti. Vsa druga pokopališča so zaprta, uničena ali poškodovana,« je povedal.

Sam je moral čakati skoraj dve leti, da je lahko šel na pokopališče in pokopal svojca. In s podobno osebno tragedijo se soočajo prebivalci povsod po Ukrajini. »Tako bo še dolgo. Takšno je življenje na ozemljih, na katerih so posejane mine,« je dejal. Na vprašanje, ali mednarodna skupnost stori dovolj, je bil kratek in jedrnat: »Dokler vojna ni končana in dokler ne bodo vsa območja očiščena min, ni nič dovolj. Podpora Ukrajincem seveda veliko pomeni. Ampak, ali bi se lahko naredilo več? Mislim, da,« je povedal.

Prioriteta obramba ljudi

Njegova država je junija letos odstopila od ottavske konvencije, verjetno ji bo sledila še kakšna ruska soseda. Prepričane so namreč, da bi jim moralo biti dovoljeno braniti se pred agresorjem – tudi z minami. »V tej vojni moramo zmagati, za to pa potrebujemo vsa orodja. Zaščiti moramo našo suverenost in neodvisnost ter naša ozemlja. Prioriteta je sedaj obramba ljudi. Žal pa se ob tem soočamo tudi z izzivi razminiranja,« je še dejal Misjunja v Zagrebu.

Medtem ko je nekaj let po sprejemu ottavske konvencije število žrtev protipehotnih min začelo upadati, se je lani spet dvignilo, in sicer za 22 odstotkov. Velika večina poškodovanih in ubitih je bilo civilistov, med njimi tudi ogromno otrok. Od začetka ruske agresije na Ukrajino pa do lanskega decembra so v napadeni državi zabeležili 1379 žrtev protipehotnih min – od tega je 413 ljudi umrlo, 966 je bilo ranjenih.