ZDA in Kitajska: oživljenje težavnega zasuka k Aziji

New York – Ameriški predsednik Barack Obama je teden dni dolgo tihomorsko turnejo­ začel z najtežjim zalogajem, obiskom Pekinga. Zasuk k ­Aziji, ki ga je napovedal pred tremi leti, je odziv na rastočo moč Kitajske, svoj že drugi letošnji prihod v regijo pa bo izrabil za pospešitev pogajanj o obsežnem prostotrgovinskem sporazumu, ki ne vključuje po novem največjega svetovnega gospodarstva.

Ameriško-kitajski vrh omejuje natrpan urnik, saj je Obama hkrati na državniškem obisku in eden od udeležencev foruma Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (Apec). Tudi ta je prizorišče strateškega boja med Pekingom in Washingtonom za vpliv v regiji in uveljavitev gospodarskih povezav prek obsežnih prostotrgovinskih dogovorov.

Kitajski predsednik Xi Jinping že nekaj let ponavlja, da je čas za »novo vrsto odnosov med velesilama«, tudi ameriška diplomacija trdi, da si želi razmerij med državama, v katerih se bosta lahko »izo­g­nili spopadu strateških interesov«, kot je dejal Evan Medeiros, Obamov svetovalec in direktor za Azijo v ameriškem nacionalnem varnostnem svetu. Po njegovih besedah se lahko izognejo navzkrižju s širjenjem sodelovanja in »skrbnim upravljanjem razlik«.

Eden od znakov sodelovanja je včeraj razkrit dogovor o vizumih, ki je njihovo veljavnost za poslovneže in turiste podaljšal na 10 let. Razlike je pokazala skrbno oblikovana pripomba Obame, naj se Peking izogne policijskemu nasilju pri odzivih na proteste v Hongkongu. Opozoril je na zaprtost kitajskih trgov za konkurenco ter na rovaš razlik vrezal tudi željo po večjem spoštovanju Pekinga do človekovih in delavskih pravic, do svobode medijev in varovanja okolja.

Izmuzljivi interesi

Jutrišnje dvostransko srečanje predsednikov je tako priložnost za »resetiranje odnosov«, so na mnenjskih straneh New York Timesa­ sporočili Wang Dong, profesor mednarodnih odnosov na pekinški univerzi, Robert Kapp, svetovalec za kitajski program v ustanovi Carter Center, ter upokojeni ameriški generalmajor ­Bernard Loeffke.

Njihov optimizem ni nalezljiv. »Kitajska stran vedno znova ponavlja, da dober odnos med velesilami zahteva spoštovanje ključnih interesov vsake od njih. Težava je, da nam nikoli niso jasno sporočili, kakšni so ključni interesi Kitajske,« je zatrdil Kenneth Lieberthal, ki je bil zadolžen za Azijo v ameriškem nacionalnem varnostnem svetu pod predsednikom Billom ­Clintonom.

Tako ni jasno, ali »ključni interesi« pomenijo ameriško nevmešavanje v vprašanje Tibeta in Tajvana, ali so se že razširili na Vzhodno- in Južnokitajsko morje, ali pa celo pomenijo kitajsko prevlado v Aziji in tihi ameriški umik, kot menijo nekateri kritiki v ZDA.

Obama je včeraj zatrdil, da si ZDA želijo uspeha Kitajske, po drugi strani pa poskušajo omejiti njene gospodarsko-politične pobude, kot je nova azijska banka za razvoj, saj Washington prepričuje zaveznike, naj se ji ne pridružijo. Bela hiša se tako sooča z iskanjem ravnotežja med omejevanjem kitajskih ambicij in spodbujanjem sodelovanja pri pomembnih vprašanjih, kot sta odpiranje gospodarstev in boj proti podnebnim spremembam.

Peking hkrati Obamo po nedavnem volilnem porazu vidi kot predsednika brez moči, zato v prihodnjih dveh letih ne samo da ne bo prebojev v odnosih med državama, pač pa naj bi Kitajska celo poskušala razširiti območje svojega vpliva, New York Times navaja neimenovane azijske diplomatske vire.

Predsednika bi morala premagati takšen pesimizem in cinizem ter ne samo doseči očiten napredek v odnosih, pač pa začrtati prihodnje odnose med državama, upajo Dong, Kapp in Loeffke. Toda Shi Yinhong, profesor mednarodnih odnosov na univerzi Renmin v Pekingu, je zatrdil, da »Xi noče dati Obami nobenega velikega darila, saj ve, da mu Obama ne more ničesar vrniti«.

Tekma sporazumov

Ameriški predsednik tako poskuša predvsem otopiti japonske pomisleke pri sklepanju prostotrgovinskega sporazuma med 12 državami na obeh obalah Tihega oceana, ki ga kujejo že deseto leto. Še posebej ker je Kitajska, ki je ni med dvanajsterico, postavila nasproti svoj predlog sporazuma, s katerim naj bi na nekoliko manj obsežni ravni povezali vseh 21 članic Apeca. Japonsko skrbi odpiranje njenega kmetijstva, volilni poraz ameriških demokratov pa je močno okrepil možnosti za dogovor.

Nova republikanska večina v kongresu bo namreč bolj naklonjena sklepanju prostotrgovinskih sporazumov in bo lažje privolila v hiter postopek njihovega sprejema, pri katerem kongres ne more posegati v tekste sporazumov. Demokrati v senatu namreč pod vplivom sindikatov in njihove skrbi za zaščito ameriškega trga dela nasprotujejo hitremu sklepanju takšnih sporazumov.

Elizabeth Economy iz Središča za zunanjepolitične odnose ugotavlja, da prihodnosti Azije ne bosta oblikovali samo Kitajska in ZDA. »Regija je natrpana z velikimi gospodarstvi, obsežnim prebivalstvom ter nacionalističnimi voditelji in državljani, vsi pa imajo svojo predstavo, kakšno bo azijsko stoletje,« je opozorila. Po njenih besedah morata voditelja pomisliti na to, ko bosta druge prepričevala o svoji viziji prihodnosti Azije.