Zdravnik, ki nikakor ne bi bil smel v politiko

Bil je eden najbolj priljubljenih politikov (za njegov imidž je uspešno skrbela tudi žena Christine Ockrent, ena najbolj znanih francoskih televizijskih novinark), dolgo in uspešno kariero pa je končal kot eden najbolj preziranih in kompromitiranih Francozov. Bernard Kouchner, ki je 1. novembra dopolnil 71 let, se je od vlade v resnici poslovil še pred uradno zamenjavo. S pismom predsedniku Sarkozyju. Menda ga je poslal že konec avgusta, odlomke iz pisma pa je nekaj tednov pozneje prvi objavil tednik Le Nouvel Observateur. Kouchner se je za odstop, kakor je pojasnjeval v pismu, odločil zato, ker se je vlada začela preveč posvečati »varnostni politiki«, hkrati pa je povsem opustila »politiko odpiranja vsem političnim opcijam«, zaradi katere je kot levičar pravzaprav vstopil v takratno desničarsko vlado. V pismu je nato potožil tudi o ponižanjih, ki jih je doživljal s strani predsednikovega svetovalca, na koncu pa dodal, da je bil do predsednika ves čas »lojalen in iskren«.

Kot angleška kraljica v francoski vladi

Francoski socialisti so ob tako grotesknem koncu Kouchnerjeve politične kariere nazdravljali s šampanjcem. Prestopa v desničarski tabor Nicolasa Sarkozyja mu niso nikoli odpustili. Pozneje se je pokazalo, da je bila to v resnici velika napaka. Sarkozy je namreč uglednega in priljubljenega Kouchnerja izkoristil - kot dokaz Francozom in svetu, da je res pripravljen sodelovati z vsemi političnimi opcijami. Toda v praksi je Bernard Kouchner postal nekakšna angleška kraljica v francoski vladi. Brez prave oblasti v zunanji politiki, ki sta jo iz sence ves čas usmerjala predsednikova osebna prijatelja in svetovalca Jean-David Levitte in Claude Guéant.

Profesor Robert Zaretsky, pisec biografije o Albertu Camusu, je Bernarda Kouchnerja nedolgo tega primerjal z Eugènom de Rastignacom, junakom Balzacovega romana Oče Goriot. Mladi študent Rastignac je v tej zgodbi nasedel lopovu Vautrinu, toda ko je spoznal, v kaj se je zapletel, je bilo že prepozno. Ni bil več gospodar svoje usode. S podobnimi posledicami se je končalo tudi Kouchnerjevo služenje Sarkozyjevi politiki.

Medla drža ob izgonu Romov

Kot največji zagovornik človekovih pravic in idejni oče zamisli o »humanitarnih posegih« (le devoir d'ingérence , dolžnost posredovati) je bil namreč nenavadno medel, ko je Francija iz države izganjala 8000 Romov. Privrženost humanitarnim načelom in človekovim pravicam je namreč treba vselej najprej dokazati doma in šele potem na tujem. In tragedija je, da Rome iz Evrope, zlasti iz Nemčije, izganjajo prav na Kosovo, za katero se je Kouchner tudi kot prvi šef Unmika nekoč tako boril. Bil je velik zagovornik vojaškega posredovanja proti Miloševićevi Srbiji in ko je Kosovo končno le svobodno zadihalo, je ponosno izjavil, da je to »najsrečnejši čas njegovega življenja«.

Začetek njegove nove službe na Quai d'Orsay, kjer je sedež francoskega zunanjega ministrstva, je bil sicer spodbuden. Kouchner je bil prepričan, da bo s Sarkozyjevo pomočjo ustvaril novo francosko zunanjepolitično doktrino, ki bo med drugim temeljila tudi na spoštovanju človekovih pravic. Za začetek sta se posvetila Čečeniji in Darfurju. Bernard Kouchner je denimo postal prvi tuji politik in zunanji minister, ki se je med obiskom v Moskvi septembra 2007 poklonil spominu Ane Politkovske. Odšel je v Novo Gazeto in v sobo 307, kjer je Ana še leto pred tem pisala svoje članke. Postal je pred njeno fotografijo, nato pa je v spominsko knjigo zapisal: »Bila je vzor novinarke in bojevnice za človekove pravice ...«

Toda pozneje je bilo navdušenja nad Kouchnerjem vedno manj. Tudi pri osebnem prijatelju Louisu Shittlyju, ki je skupaj z Bernardom Kouchnerjem, Maxom Recamierom in Beograjčanom Vladanom Radomanom ustanovil Zdravnike brez meja (Médecins sans Frontières), dobitnike Nobelove nagrade za mir leta 1999. Prijateljstvo seveda ni umrlo. Le kako naj bi ob vsem tem, kar sta kot mlada zdravnika skupaj prestala med vojno v Biafri. Zato Kouchner rad prihaja v njegovo podeželsko hišo v Bernwillerju pri Mulhousu, kjer mi je doktor Shittly razkrival svojo dramatično življenjsko zgodbo. Toda politično sta se seveda razšla že zdavnaj. Najprej zaradi njegove pristranskosti med kosovsko misijo, kot pravi, dokončno pa po tem, ko je podprl ameriško vojno proti Iraku. »Bernarda zanima predvsem oblast. Toda mi zdravniki ne bi smeli v politiko. Naše poslanstvo je drugje,« je za domačo mizo v Bernwillerju svojega starega prijatelja okrcal dr. Shittly.

Bernard Kouchner je bil zadnja leta politične kariere v resnici zelo protislovna osebnost. Oblast očitno naredi svoje. O tem veliko pove knjiga Le monde selon K (Svet, kakor ga vidi K), ki je ob lanskem izidu precej vznemirila francosko javnost. V njej je novinar Pierre Péan resno podvomil o »brezmadežnosti« priljubljenega francoskega zunanjega ministra. Očital mu je, da je v letih 2002 do 2007, še preden je stopil v vlado, zlorabljal svoj status, ugled in si dobro napolnil žepe. S svetovanjem javnemu zdravstvenemu sistemu v Gabonu in Kongu prek zasebnih francoskih podjetij je svojo javno vlogo očitno povsem pomešal z zasebno.

Pokvarjeni Vautrin iz Balzacovih mojstrovin je imel prav, ko je vzkliknil: »Vrline so nedeljive: ali so ali pa jih ni!« To seveda ne velja zgolj za Bernarda Kouchnerja, ampak za veliko večino sodobnih evropskih politikov, ki so velika načela pripravljeni prodati kadar koli. Za kratkotrajne trenutne koristi.