Zgodovina je živa in nedokončana

Današnji svet ni stabilen in ­posthistoričen, kot so nekateri­ napovedovali leta 1989, ko je padla železna zavesa in se je končala komunistična vladavina. Kaj pravi 25 let kasneje Francis Fukuyama, avtor teze o »koncu zgodovine«?

Saša Vidmajer

Mineva četrt stoletja od razvpite Fukuyamove hipoteze o zmagoslavju zahodne civilizacije, katere bistvo so Združene države Amerike. Potem ko je znani neokonservativni intelektualec ob razpadu Sovjetske zveze v reviji National Interest 1989. objavil esej Konec zgodovine?, razglasil, da je ta dosegla vse svoje cilje, je današnja slika precej drugačna. Zgodovina se ni končala s padcem berlinskega zidu in ne gledamo zmagoslavja liberalne demokracije. Vsekakor smo se znašli v novem obdobju zgodovine, kaže se, da je geopolitika še kako živa, nekdanje geopolitične sheme »velike igre« ponovno aktualne.

Fukuyama, ki je z omenjeno tezo dosegel globalno slavo, je leta 1992 izdal še knjigo o »koncu zgodovine« (The End of History and the Last Man). Letos je izšla njegova nova knjiga Political Order and Political Decay: From the Industrial Revolution to the Globalisation and Democracy, v kateri vnaprej zagovarja svojo nekdanjo hipotezo. Po četrt stoletja ostaja prepričan, da je liberalna demokracija edini politični sistem, ki je sposoben preživeti, vendar je rahlo prilagodil nekdanjo idejo: prihodnost demokracije je negotova, a ne zato, ker bi ji kaj grozilo od zunaj, temveč zaradi njenih notranjih problemov.

Brez alternative

»Vem, za mnoge je hipoteza o koncu zgodovine videti zgrešena oziroma vsaj potrebna revizije. Toda sam še vedno verjamem v to, da je bila ideja v svojem bistvu pravilna: v vseh teh letih se ni pojavil noben alternativni politični sistem, ki bi bil izzval liberalno demokracijo in bi ga bili pripravljeni sprejeti v osrednjem delu sveta oziroma bi se lahko razširil po svetu,« je Francis Fukuyama nedavno poudaril v intervjuju za Corriere della Sera. »Res pa je tudi, da ne samo da liberalnodemokratski sistem sam ni zmagoslaven, v prenekaterem delu Zahoda je opaziti znake njegovega propadanja in razkrajanja, še posebno v Združenih državah: danes v določenih političnih procesih opažam omejitve in nazadovanje, stvari, ki jih v zmagoslavnem letu 1989 nisem videl,« je dileme o njegovi razvpiti hipotezi komentiral imenovani.

Veljal je za največjo zvezdo neo­konservativne teorije in njegova hipoteza o »koncu zgodovine« je ena najvplivnejših v mednarodnih odnosih. Ideja je poudarjeno ideo­loška, ob Samuelu Huntingtonu, čigar slavna paradigma o »spopadu civilizacij« se je pokazala kot podlaga za oblikovanje ideologije za nove »kulturne vojne«, je bil glavni um neokonservativcev. Trditev, da je s koncem Sovjetske zveze in z zmago demokracije zgodovina prišla na konec, je odprla sezono analiz o novih mednarodnih razmerjih z Združenimi državami na čelu: slavila je politično-kulturno zmago zahodnega sveta in napovedala novo svetovno prelomnico na presečišču posthistoričnega demokratičnega in historičnega nedemokratičnega sveta. Za ameriško glavno prioriteto je razglasila širitev demokracije in globalnih trgov. To je bil pred četrt stoletja novi geo­politični zemljevid sveta. Pisec se je kasneje distanciral od neokonservativne agende in Busheve administracije, neokonservativizem je celo primerjal z leninizmom, nasprotoval je tudi iraški vojni.

Avtokracija Kitajske

Tačas preštevilni, od arabskega sveta do Putinove Rusije, od Kitajske do Rusije, dvomijo o modelu liberalne demokracije – in to tudi tisti, ki so bili sprejeli tržno gospodarstvo. Fukuyama na to vprašanje odgovarja, češ da je njegova analiza iz leta 1989, ki je kasneje postala slogan vsepovsod, pomenila odgovor na Marxovo napoved o koncu zgodovine s socializmom. »Nikakor, rekel sem, končala se bo s sistemom liberalnih gospodarstev in demokratičnih političnih institucij.« Tudi sam pove, da se definitivna potrditev njegovega »konca zgodovine« ni zgodila.

Hkrati se po njegovih besedah niso pojavili niti verodostojni alternativni modeli: kar prihaja s strani radikalnega islama, so odpor in reakcije na modernizacijo; kar počne ruski predsednik Vladimir Putin, je protizgodovinska bitka, ki jo car – zdaj in ne vemo, koliko časa še – lahko uprizarja samo zaradi prednosti, ki jo ima Moskva na evropskem energetskem prizorišču. Koliko časa lahko traja?

»Kremeljski sistem je krhek, zanimiv samo za tiste, ki govorijo rusko. Samo Kitajska s svojo učinkovito avtokracijo lahko predstavlja alternativni model. A tudi pri njej obstajajo veliki dvomi,« pravi Fukuyama in omenja ekonomske omejitve in množično brezposelnost, ki v prihodnje ne bo prizanesla niti azijski velesili. Vsekakor ena največjih dilem v zvezi s Kitajsko, kjer se krepi srednji razred, ostaja naslednja: ali bo zadovoljna z življenjem v diktaturi, čeprav produktivni, ali pa bo hotela svobodo in demokracijo. »Bomo videli.«

Dekadenca ZDA

Pa vendar so za Francisa Fukuyamo ključni problemi tisti, ki so povezani z zahodnimi demokracijami, še posebej z ameriško, o kateri pravi, da je bolna. V sistemu, ki smo ga vedno imeli za rezistentnega, razpolagal je s sposobnostjo izogibanja prevelikim zlorabam, med drugim zaradi vanj vgrajenih 'zavor in ravnotežij', checks and balances, opaža globoke razpoke. Pravi, da se je ameriška demokracija spremenila v »vetokracijo«. »S polarizacijo ameriške politike je ravnotežje splahnelo, demokracija se je preobrazila v vetokracijo, in to ne samo zaradi zidu, ki je nastal med republikanci in demokrati, temveč tudi zaradi vse večje vloge lobijev, ki prevzemajo mehanizme nadzora.«

V tem oziru po njegovem bolje delujejo evropski demokratični sistemi, čeprav je kritičen tudi do teh. »Težave Evrope so vsem na očeh: nedokončan projekt, podhranjeno gospodarstvo in sistem socialne zaščite, ki lahko kratkoročno olajša brezposelnost, vendar ga je čedalje težje obdržati.«

Glede nečesa je imel Fukuyama prav: demokracija je bistvena. Kar pa se zgodovine tiče, bo tudi vnaprej enako živa in nedokončana, kakor je bila.