Življenjski eliksir 
za Nato

Bruselj - Prilagajanje novemu varnostnemu okolju, nastalemu z aneksijo Krima, »hibridnim« vojskovanjem in agresivnim ravnanjem Moskve med ukrajinsko krizo, je za utrujeno Severnoatlantsko zavezništvo kot nekakšen eliksir.

Nato se je sprva na novo varnostno grožnjo na stari celini odzival počasi, se zapletal v diplomatsko prerivanje članic in odločno odzival le z retoriko bivšega generalnega sekretarja Andersa Fogha Rasmussena. Leto dni po začetku zaostrovanja so obrambni ministri Nata le blagoslovili načrte za odvračanje Rusije. Posebna zavezniška enota v velikosti brigade (5000 vojakov), poimenovana bojna konica, se bo lahko v nekaj dneh razmestila na terenu, če bo zaznana grožnja kateri od članic Nata.

Četudi bo uradno namenjena odzivanju na grožnje zavezniškemu ozemlju z vzhoda in juga, so imeli Natovi vojaški načrtovalci v belgijskem Monsu pred očmi predvsem Rusijo. »To je nekaj, s čimer se odzivamo na agresivne akcije Rusije s kršitvijo mednarodnega prava in aneksijo Krima,« je povedal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Nato bo več kot podvojil (s 13.000 na 30.000 vojakov) odzivne sile, ki se lahko razmestijo na terenu v 30 dneh. »Prave sile na prvem kraju ob pravem času,« je opisal logiko Stoltenberg.

Cilj bojne konice je pokazati Rusiji, da zavezništvo vzhodnih članic ne bo pustilo na cedilu. Po drugi strani so »vzhodnjakinje« s prastrahom pred Rusi dobile še bolj konkretno jamstvo solidarnosti. V šestih članicah med Baltikom in Črnim morjem (Bolgariji, Estoniji, Latviji, Litvi, Poljski, Romuniji) bodo delovali nekakšni poveljniški štabi, pripravljeni na prihod enot v primeru krize. Jedro bojne konice bo sestavljalo šest držav (Velika Britanija, Francija, Italija, Nemčija, Poljska, Španija), ki bodo v sodelovanju z drugimi morale priskrbeti vojake.

V bojni konici naj bi sodelovale vse članice zavezništva, tudi Slovenija. Obrambni minister Janko Veber v Bruslju še ni hotel govoriti o številu slovenskih vojakov in predvidenih stroških sodelovanja v bojni konici. Slovenija je zainteresirana, da bi v Natu imeli pred očmi tudi Balkan, »kjer se prepletajo varnostni izzivi z vzhoda in juga«. Tam namreč poteka tako novačenje džihadističnih bojevnikov kakor delovanje Rusije, ki ga v Natovih diplomatskih krogih označujejo kot »demonstracijski učinek«.

Najbolj žgoče vprašanje, premislek ZDA o oboroževanju Ukrajine, je notranje razcepilo zavezništvo. Tisti, ki so prepričani, da bi z oboroževanjem ukrajinskih sil za obrambo »povišali ceno«, ki jo za delovanje v Ukrajini plačuje Rusija, so v manjšini. Nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen je opozorila, da bi bile dobave orožja napačen korak, saj bi se povečalo tveganje za še večje zaostrovanje konflikta. Namesto tega je predlagala večji politični pritisk na Moskvo in proruske separatiste.

V Natu poteka »večna razprava« o izdatkih za obrambo, ki so se v zadnjih kriznih letih, ko je Rusija na veliko investirala v razvoj oboroženih sil, strmo zniževali. Želja Nata je ustaviti zmanjševanje izdatkov in stremeti k temu, da bi članice čez 10 let namenile obrambi 2 odstotka BDP. Slovenija že nekaj časa velja za bolj kritično članico, delež za obrambo se je znižal pod odstotek BDP, več kot tri četrtine denarja gre za plače. Veber se je v Bruslju zavzel za premislek, ali ne bi bilo smotrno stroške za obrambo izvzeti iz maastrichtskih proračunskih pravil.