Zlovešča vrnitev Mika Pompea
ZDA in Severna Koreja: Singapursko srečanje še ne zagotavlja uspeha; cilj vidimo, toda do njega je treba še zgraditi pot.
Odpri galerijo
Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je pred prihodom ameriškega državnega sekretarja obiskal več tovarn, o katerih domnevajo, da proizvajajo sestavne dele raket. FOTO: AP
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo bo jutri odpotoval v Pjongjang. Spet. Tokrat je njegova napoved, da se bo srečal z vodjo Kim Džong Unom, slišati grozeče, med drugim zato, ker je ameriški vodja diplomacije zaradi njega hitro odpovedal srečanje z indijsko zunanjo ministrico Sushmo Swaraj ter preložil »dialog Indija-ZDA 2 + 2«.
Severna Koreja je očitno spet vroča tema. Bela hiša in State Department sicer poskušata ohraniti pozitivno ozračje v odnosih med državama, s kakršnim se je predsednik Donald Trump vrnil iz Singapurja po srečanju s Kimom, toda čedalje več poročil potrjuje, da je Severna Koreja tik pred tem zgodovinskim dogodkom povečala proizvodnjo jedrskega orožja, kar meče senco na vse, kar sta voditelja zapisala v skupni izjavi.
Neodvisne ustanove, analitiki in mediji so se sklicevali predvsem na satelitske posnetke, ki so kazali, da se v jedrskem središču v Jongbjonu dogaja nekaj, kar je v nasprotju s tistim, o čemer so se dogovorili. Dokončali so, denimo, hladilni sistem za reaktor, ki proizvaja plutonij, in čeprav ni jasno, v kakšnem stanju je laboratorij za radiokemijo, ki je nekoč ločeval plutonij od porabljenega jedrskega goriva, se zdi, da je Severna Koreja bistveno povečala proizvodnjo, da bi morebitna denuklearizacija bila bolj zapletena in dolgotrajnejša.
Poleg tega je ameriški Nasic (National Air and Space Intelligence Center), ki analizira podatke tajnih služb, povezane z balističnimi projektili, ki bi lahko ogrozili ameriško letalstvo, ocenil, da je Severna Koreja v prvi polovici tega leta še naprej izdelovala vozila za izstreljevanje in pomožno opremo, potrebno za izstreljevanje projektilov srednjega dosega pukguksong-2/KN15, ki so jih lani nekajkrat preizkusili.
Ni videti, da bi zadnje mesece izdelali še kakšen projektil, toda povečana proizvodnja vsega, kar je povezano z izstreljevanjem takšnih raket, ne kaže, da se je Severna Koreja začela razoroževati. To je mogoče sklepati tudi po tem, da je inštitut za mednarodne študije v Middleburyju prejšnji teden objavil rezultate analize in ugotovil, da so razširili tovarniški kompleks v Hamhungu na vzhodu države, kjer izdelujejo motorje na trdo gorivo, kakršne uporabljajo zmogljivejši projektili.
Takšna spoznanja so prilila olja na ogenj na ameriškem notranjepolitičnem odru, saj so se lahko razgovorili vsi, ki so trdili, da je bilo srečanje med Trumpom in Kimom 12. junija politična megla, ki jo Trump uporablja za propagandne namene. Poznavalci Severne Koreje ponavljajo, da bi morali poslušati njihova opozorila, utemeljena na dosedanjih izkušnjah, za katera je bilo značilno, da so si voditelji v Pjongjangu večkrat premislili, zaradi česar mediji spet veliko govorijo o tem, da je Kim Džong Un ovil Trumpa okoli prsta. Pravijo, da je Kim pripravil Washington do tega, da ga je ta priznal in sprejel njegovo jedrsko izsiljevanje, v zameno pa ni nameraval dati ničesar.
Pompeo se odpravlja v Pjongjang, da bi preveril, koliko resnice je v teh trditvah. To bo njegov prvi obisk v Severni Koreji po singapurskem srečanju, in čeprav Bela hiša poudarja, da zaradi tega, kar se je zgodilo 12. junija, letos ni bilo slišati nobene poskusne eksplozije atomske bombe in ni poletel v zrak noben balistični projektil, bo Pompeo zahteval od Kima več kot to. Predvidoma bo zahteval, naj Pjongjang upošteva časovno omejen načrt razoroževanja ter potrdi, da je končni cilj popolna, preverljiva in nepovratna denuklearizacija.
V zameno bo ameriški vodja diplomacije moral ponuditi Kim Džong Unu nekaj prav tako otipljivega, denimo jasno in konkretno zmanjšanje sankcij ali izrecno napoved vzpostavitve diplomatskih odnosov. Upamo, da je Washington do zdaj doumel, da samo palica ne naredi vtisa na severnokorejskega voditelja. Potrebuje tudi velik korenček, ki ga je prejšnji teden predstavila Pjongjangu Južna Koreja. Na forumu v Seulu so predstavili »pobudo za nov gospodarski zemljevid«, ki so ga označili za »program bogatenja Severne Koreje«.
Pravzaprav je to projekt, ki ga je južnokorejski predsednik Mun Dže In izročil Kim Džong Unu na USB-ključku, ko sta se na samem pogovarjala na mostu v Panmundžomu. Program predvideva postavitev »temeljev za gospodarsko združitev« obeh Korej, širitev južnokorejskega gospodarstva na sever in povezovanje polotoka z evrazijskimi tokovi gospodarske rasti pa tudi sočasno povezovanje Korejskega polotoka s Kitajsko, Rusijo in Japonsko, in sicer tako, da bi vzpostavili »tri gospodarske pasove«.
Prvi je »industrijsko-logistični pas čez Rumeno morje«, ki bi povezal Seul, Pjongjang in območje Šinuidžu na meji s Kitajsko ter se nadaljeval na Kitajsko. Drugi je »panvzhodni energetsko-surovinski pomorski pas«, ob katerem bi zgradili plinovode in železnice, da bi se Koreji povezali z ruskim Daljnim vzhodom in tamkajšnjimi viri plina. Tretji bi bil »pas miru čez demilitarizirano območje«, ki bi povezoval obe strani polotoka.
Pobuda je seveda privlačna za Kim Džong Una. Toda hkrati je jasno, da se strateški in gospodarski interesi ključnih sil, povezanih z razvojnimi pasovi, pogosto razlikujejo in si včasih tudi nasprotujejo. Kitajska, Rusija in ZDA se morajo še naučiti, kako sodelovati na Korejskem polotoku, do takrat pa je jasno, da bo Pjongjang redno loščil svoje bombe in rakete. Za vsak primer, kajti ne bi bilo prvič, da bi se veliki sprli zaradi dragocenega kolača.
Kim Džong Un bo najprej vprašal Pompea, kaj si Amerika misli o zmanjšanju ali odpravi sankcij. Denuklearizacija pod sankcijami se ne zdi izvedljiva. Po poročanju virov je severnokorejski vodja prosil kitajskega predsednika Xi Jinpinga, naj pomaga čim prej odpraviti stroge ovire, s katerimi se spoprijema njegova država, a to je vendarle odvisno predvsem od Trumpa. O tem, ali bo singapursko srečanje nazadnje zgodovinski uspeh ali še en neuspeh, bo res odločal ameriški predsednik. Severna Koreja bi bila rada pripravljena na obe možnosti.
Severna Koreja je očitno spet vroča tema. Bela hiša in State Department sicer poskušata ohraniti pozitivno ozračje v odnosih med državama, s kakršnim se je predsednik Donald Trump vrnil iz Singapurja po srečanju s Kimom, toda čedalje več poročil potrjuje, da je Severna Koreja tik pred tem zgodovinskim dogodkom povečala proizvodnjo jedrskega orožja, kar meče senco na vse, kar sta voditelja zapisala v skupni izjavi.
Neodvisne ustanove, analitiki in mediji so se sklicevali predvsem na satelitske posnetke, ki so kazali, da se v jedrskem središču v Jongbjonu dogaja nekaj, kar je v nasprotju s tistim, o čemer so se dogovorili. Dokončali so, denimo, hladilni sistem za reaktor, ki proizvaja plutonij, in čeprav ni jasno, v kakšnem stanju je laboratorij za radiokemijo, ki je nekoč ločeval plutonij od porabljenega jedrskega goriva, se zdi, da je Severna Koreja bistveno povečala proizvodnjo, da bi morebitna denuklearizacija bila bolj zapletena in dolgotrajnejša.
Poleg tega je ameriški Nasic (National Air and Space Intelligence Center), ki analizira podatke tajnih služb, povezane z balističnimi projektili, ki bi lahko ogrozili ameriško letalstvo, ocenil, da je Severna Koreja v prvi polovici tega leta še naprej izdelovala vozila za izstreljevanje in pomožno opremo, potrebno za izstreljevanje projektilov srednjega dosega pukguksong-2/KN15, ki so jih lani nekajkrat preizkusili.
Zgodovinsko srečanje le politična megla?
Ni videti, da bi zadnje mesece izdelali še kakšen projektil, toda povečana proizvodnja vsega, kar je povezano z izstreljevanjem takšnih raket, ne kaže, da se je Severna Koreja začela razoroževati. To je mogoče sklepati tudi po tem, da je inštitut za mednarodne študije v Middleburyju prejšnji teden objavil rezultate analize in ugotovil, da so razširili tovarniški kompleks v Hamhungu na vzhodu države, kjer izdelujejo motorje na trdo gorivo, kakršne uporabljajo zmogljivejši projektili.
Takšna spoznanja so prilila olja na ogenj na ameriškem notranjepolitičnem odru, saj so se lahko razgovorili vsi, ki so trdili, da je bilo srečanje med Trumpom in Kimom 12. junija politična megla, ki jo Trump uporablja za propagandne namene. Poznavalci Severne Koreje ponavljajo, da bi morali poslušati njihova opozorila, utemeljena na dosedanjih izkušnjah, za katera je bilo značilno, da so si voditelji v Pjongjangu večkrat premislili, zaradi česar mediji spet veliko govorijo o tem, da je Kim Džong Un ovil Trumpa okoli prsta. Pravijo, da je Kim pripravil Washington do tega, da ga je ta priznal in sprejel njegovo jedrsko izsiljevanje, v zameno pa ni nameraval dati ničesar.
Pompeo se odpravlja v Pjongjang, da bi preveril, koliko resnice je v teh trditvah. To bo njegov prvi obisk v Severni Koreji po singapurskem srečanju, in čeprav Bela hiša poudarja, da zaradi tega, kar se je zgodilo 12. junija, letos ni bilo slišati nobene poskusne eksplozije atomske bombe in ni poletel v zrak noben balistični projektil, bo Pompeo zahteval od Kima več kot to. Predvidoma bo zahteval, naj Pjongjang upošteva časovno omejen načrt razoroževanja ter potrdi, da je končni cilj popolna, preverljiva in nepovratna denuklearizacija.
Trije gospodarski pasovi
V zameno bo ameriški vodja diplomacije moral ponuditi Kim Džong Unu nekaj prav tako otipljivega, denimo jasno in konkretno zmanjšanje sankcij ali izrecno napoved vzpostavitve diplomatskih odnosov. Upamo, da je Washington do zdaj doumel, da samo palica ne naredi vtisa na severnokorejskega voditelja. Potrebuje tudi velik korenček, ki ga je prejšnji teden predstavila Pjongjangu Južna Koreja. Na forumu v Seulu so predstavili »pobudo za nov gospodarski zemljevid«, ki so ga označili za »program bogatenja Severne Koreje«.
Pravzaprav je to projekt, ki ga je južnokorejski predsednik Mun Dže In izročil Kim Džong Unu na USB-ključku, ko sta se na samem pogovarjala na mostu v Panmundžomu. Program predvideva postavitev »temeljev za gospodarsko združitev« obeh Korej, širitev južnokorejskega gospodarstva na sever in povezovanje polotoka z evrazijskimi tokovi gospodarske rasti pa tudi sočasno povezovanje Korejskega polotoka s Kitajsko, Rusijo in Japonsko, in sicer tako, da bi vzpostavili »tri gospodarske pasove«.
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo ta teden potuje v Severno Korejo. FOTO: Brendan Mcdermid/Reuters
Prvi je »industrijsko-logistični pas čez Rumeno morje«, ki bi povezal Seul, Pjongjang in območje Šinuidžu na meji s Kitajsko ter se nadaljeval na Kitajsko. Drugi je »panvzhodni energetsko-surovinski pomorski pas«, ob katerem bi zgradili plinovode in železnice, da bi se Koreji povezali z ruskim Daljnim vzhodom in tamkajšnjimi viri plina. Tretji bi bil »pas miru čez demilitarizirano območje«, ki bi povezoval obe strani polotoka.
Pobuda je seveda privlačna za Kim Džong Una. Toda hkrati je jasno, da se strateški in gospodarski interesi ključnih sil, povezanih z razvojnimi pasovi, pogosto razlikujejo in si včasih tudi nasprotujejo. Kitajska, Rusija in ZDA se morajo še naučiti, kako sodelovati na Korejskem polotoku, do takrat pa je jasno, da bo Pjongjang redno loščil svoje bombe in rakete. Za vsak primer, kajti ne bi bilo prvič, da bi se veliki sprli zaradi dragocenega kolača.
Kim Džong Un bo najprej vprašal Pompea, kaj si Amerika misli o zmanjšanju ali odpravi sankcij. Denuklearizacija pod sankcijami se ne zdi izvedljiva. Po poročanju virov je severnokorejski vodja prosil kitajskega predsednika Xi Jinpinga, naj pomaga čim prej odpraviti stroge ovire, s katerimi se spoprijema njegova država, a to je vendarle odvisno predvsem od Trumpa. O tem, ali bo singapursko srečanje nazadnje zgodovinski uspeh ali še en neuspeh, bo res odločal ameriški predsednik. Severna Koreja bi bila rada pripravljena na obe možnosti.
