V nadaljevanju preberite:
Čeprav je po skupnem številu revnih Afrika še vedno uvrščena za Azijo, je na tej celini še danes največ skrajno revnih ljudi, ki živijo z manj kot 1,90 dolarja na dan. Leta 2022 je v to kategorijo sodilo kar 50 odstotkov prebivalcev ruralnih območij. Pa tudi deset odstotkov mestnih prebivalcev ni našlo poti iz skrajne revščine. Mar to pomeni, da »strateškemu partnerstvu« ni uspelo uresničiti najpomembnejšega načrta? Na to vprašanje je težko odgovoriti tako z »da« kot z »ne«, kajti revščina na afriški celini ima zapleteno zgodovinsko, ekonomsko pa tudi geopolitično zaledje, k vsemu pa je treba dodati še pandemijo covida-19, ki je pripomogla k temu, da je več deset milijonov ljudi zdrsnilo pod mejo, ki so je nedavno že preskočili.
A čeprav je kitajsko prisotnost jasno videti v vseh afriških državah, razen v Kraljevini Esvatini (Svaziju), ki je edina afriška država, zvesta Tajvanu, tako da ne more imeti diplomatskih odnosov s Pekingom, je azijska sila za njihovo preobrazbo pravzaprav naredila veliko manj, kot se prikazuje v kitajskih in včasih tudi v afriških medijih. Kitajska je zgradila ceste in stadione, šole in bolnišnice, kar je vidno spremenilo podobo tamkajšnjih mest. A kljub burnim razpravam o tem, ali je azijska sila nova kolonizatorka, ki na afriških tleh predvsem gradi infrastrukturo, ob tem pa tamkajšnje vlade na veliko peha v dolgove, bi bilo težko pritrdilno odgovoriti na to vprašanje, kajti to zagotovo ni bil cilj Kitajcev, ko so se v 21. stoletju napotili po poteh admirala Zheng Heja.
