Zvoki tišine

Zjutraj smo posneli ptičje petje na naši newyorški aveniji. Črni kosi so gotovo tudi prej gnezdili v luknjah umetelnih pročelij starih »brownstones«, vrstnih hiš iz rjavega peščenjaka, in vrabci so gotovo preletavali drevesne krošnje v bližnjem parku, a jih nismo slišali. Zvoke narave je prej preglasila strnjena kolona avtomobilov, avtobusov in tovornjakov, sem ter tja so mladi vozniki do konca navili priljubljeno glasbo, da se je tresla ulica, zavijale so sirene policijskih avtomobilov. Karantena je velemestu odvzela številne zvoke, a se je nekdo spomnil, da bi jih bilo dobro vrniti še pred normalizacijo življenja. Posneli in objavili so jih pri mestni knjižnici, kjer je običajno ukazana tišina.

Mešanica človeških glasov, avtomobilskega hupanja in zvokov podzemne železnice vzbuja upanje na vrnitev starih časov. Nešteto meščanov se je v strahu pred virusom izselilo, toda ali bodo zadovoljni le s ptičjim petjem in drugimi zvoki narave? Stavimo, da se bodo po koncu nevarnosti vrnili, če ne, sploh ne bi prišli sem. Treba je biti zaljubljen v človeško vrvenje in vse drugo, kar ponuja velemesto, da ga ne obiščeš le kot turist.

Nekateri se že spominjajo tudi izrednega časa, ki se izteka. V losangeleškem Autryjevem muzeju ameriškega zahoda razstavljajo dnevnik šestletnika, ki je sredi marca pisal o igranju doma, »ker je deževalo in zaradi virusa«, so zapisali v New York Timesu. V Mestnem muzeju New Yorka razstavljajo fotografijo mladeniča v uporniški drži Jamesa Deana na starem avtomobilu, z zaščitno masko na obrazu pred zaprtimi trgovinami velemesta. Kuratorji zbirajo fotografije domov, sveta, videnega skozi okno kuhinje ali dnevne sobe, in druge simbole časa samoizolacije.

Ljudje, ki hrepenijo po življenju, se spominjajo lastne smrtnosti. Njene simbole fotografiramo, snemamo in pišemo o njih, kdo ve, morda bodo kdaj dobili prostor v muzeju.