Eni proti davkom, drugi proti varčevanju

Kisik za gospodarstvo in Nova družbena pogodba med delom in kapitalom sta dokumenta, ki so ju gospodarstveniki in sindikalne centrale poslale vladi, vsak s svojimi predlogi prednostnih ukrepov za izhod iz krize. Pod črto: nič novega in nič nepričakovanega – skupaj z odzivi enih in drugih na predloge nasprotne strani. Minimalni skupni imenovalec obeh strani je boj proti sivi ekonomiji in sanacija bančnega sektorja, ključna razlika pa je različen pogled obeh strani na javno porabo in uvedbo novih davkov. Vlada se na predloge socialnih partnerjev še ni odzvala.

Pospešena sanacija bank z odpravo kreditnega krča, racionalizacija javnega sektorja namesto dvigovanja in uvajanja novih davkov, reforma zdravstva ter nadaljevanje pokojninske reforme in reforme trga dela, hitra odprava birokratskih ovir, podpora velikim investicijam in drobnemu gospodarstvu, močnejša podpora izvoznim podjetjem – to so najpomembnejši ukrepi, ki jih gospodarstveniki pod okriljem Gospodarske zbornice (GZS) predlagajo premierki Bratuškovi, pri čemer vlado opozarjajo na »alarmantne podatke«, kot je več kot 94.600 izgubljenih delovnih mest v gospodarstvu v zadnjih štirih letih, ko se je število zaposlenih v sektorju države povečalo za 7397.

Ekonomska politika te vlade ni skladna z obljubami o zagonu gospodarstva. Vlada je kljub drugačnim napovedim ob nastopu mandata ob sedanjih skrajnih obremenitvah gospodarstva napovedala še dodatne obremenitve: nov davek na nepremičnine, višji DDV, več denarja za zdravstvo, višje prispevke za zdravstvo od dividend in najemnin, krizni davek, dodatno obdavčenje občasnega in začasnega dela, opozarjajo predstavniki gospodarstva, ki so prepričani, da potrebuje Slovenija drugačno ekonomsko politiko. Podpisniki predlogov – predstavniki vseh pomembnejših gospodarskih in delodajalskih združenj – poudarjajo, da je večina njihovih predlogov sicer že zapisana v koalicijski pogodbi; problem je, da jih vlada ne uresničuje. V anketi, ki so jo julija izvedli med 400 gospodarstveniki, jih kar 89 odstotkov ne podpira ekonomske politike vlade Alenke Bratušek.

Slovenija pač ni Azija

Večina ekonomistov, ki smo jih vprašali za komentar predlogov, ki so jih iz GZS poslali v vlado, meni, da je razumljivo, da si gospodarstveniki želijo s pomočjo sanacije bank sprostiti kreditne linije, kar bi omogočilo večjo likvidnost in spodbudilo nove investicije, prav tako ni nova njihova zahteva po podpori izvoznim podjetjem, saj druge možnosti sploh ni. Pri tem opozarjajo, da ima gospodarsko ministrstvo, vsaj kar zadeva subvencioniranje in kreditiranje izvoznih projektov, zvezane roke. Sašo Polanc je prepričan, da država lahko pomaga izvoznikom le tako, da zniža davek na delo. Izvozniki bi pridobili z zmanjšanjem davka na dobiček, z zmanjšanjem davkov od dohodka fizičnih oseb in zmanjšanjem prispevne stopnje, s čimer bi se povečala njihova stroškovna učinkovitost.

Najbolj oster je bil Maks Tajnikar, ki meni, da država pri vodenju makroekonomske politike menedžerjev sploh ne bi smela poslušati. »Vlada se s podjetniki in menedžerji mora pogovarjati, vendar je naivno pričakovati, da bo od njih slišala recepte za makroekonomsko politiko, saj podjetniki in menedžerji upoštevajo le svoj vidik, država pa mora zavzeti veliko širše stališče in spodbujati socialni dialog. Slovenija nima ambicije, da se približa standardom, kot jih poznajo azijski trgi dela,« je opozoril Tajnikar.

Povečanje kupne moči in notranje potrošnje

Sindikati po drugi strani opozarjajo na vedno slabši socialni položaj državljanov: na zavodu za zaposlovanje je bilo konec avgusta 116.600 brezposelnih, to je skoraj 30.000 več kot leta 2009. Število delovno aktivnih se zmanjšuje, med junijem 2008 in 2013 se je zmanjšalo z 882.028 na 796.461 ljudi, število stečajev se povečuje – med januarjem in julijem letos so začetek stečajev sprožili že v 420 podjetjih, to je skoraj 100 več kot v vsem letu 2009. Povečalo se je tudi število osebnih stečajev, letos jih je bilo v prvi polovici leta 892 več kot leta 2009. V Sloveniji je leta 2011 pod pragom revščine živelo 13,6 odstotka oziroma 273.000 ljudi, poleg njih pa še 113.000 socialno izključenih, kar je skupaj 19,3 odstotka vseh Slovencev. Glavna vzroka za revščino in socialno izključenost sta brezposelnost in nizki dohodki. Niti minimalna plača v višini 783 evrov ne omogoča dostojnega življenja in ne zmanjšuje tveganja revščine.

Vladni ukrepi, ki naj bi nas pripeljali iz krize, očitno ne delujejo, saj omenjenih socialnih ukrepov ne odpravljajo, ampak nasprotno – socialne probleme so le še povečali, zato sindikati v prvi vrsti vlado pozivajo, naj sprejme ukrepe za povečanje kupne moči prebivalstva, s čimer bodo pospešili notranjo potrošnjo.