Ali je soška postrv (posebna) vrsta?

Izraz »vrsta« ni povsem enoznačen, vedno pa označuje nekaj, kar je biološko drugačno od drugih – vrst.

Objavljeno
16. junij 2011 11.15
Boris Sket
Boris Sket
V pritokih zgornjega Jadrana, tako tudi v naši Soči, živi zelo cenjena soška postrv, marogasta postrv. Namesto redkih rdečih pik ima po telesu goste sive do olivno zelenkaste maroge (je »marmorirana«) in z do 130 centimetrov dolgim telesom skoraj doseže sulca. Zelo je cenjena med športnimi ribiči.

A nebodijihtreba ribiči so si zaželeli v istih vodah tudi potočne postrvi, s katero bi jih lahko že na začetku prejšnjega stoletja »bogatili« iz ribogojnic. Ne bom se poglabljal v gospodarske ali športne vidike te želje. Vsekakor so čisto na začetku 20. stoletja tjakaj zanesli potočno postrv iz donavskega povodja in z vlaganjem mladic poskrbeli, da se je dodobra razpasla. Križanci obeh »vrst« postrvi so plodni, zato do nedavna v Soči skoraj ni bilo več genetsko in oblikovno čistih soških postrvi. Stanje se je popravilo, ko so ribiči dojeli pomen avtohtonosti in zlasti pomen avtohtone soške postrvi.

Začeli so vzrejati mladice iz verjetno še čistih »soških« populacij, ki so se ohranile, zavarovane v nekaterih pritokih, nad slapišči in slapovi. In seveda so prenehali vlagati potočnice. Pri tem sta se posebej potrudili ribiška družina Tolmin in zavod za ribištvo, genetske raziskave pa so opravili francoski ihtiologi (iz Station biologique de la Tour du Valat) in oddelek za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete. Stanje se torej popravlja, v povodju Soče jim je uspelo za silo očistiti »avtohtono vrsto soško postrv«.

Pa je to res vrsta zase?

Verjetno bo vsakogar, ki mu je iz srednješolske biologije kaj obtičalo v spominu, to »križanje med vrstami« zbodlo. Vrsta naj bi bila po naših učbenikih skupina osebkov, ki se lahko med seboj neomejeno in uspešno plodijo, križajo, ne morejo pa se križati s pripadniki drugih vrst. Uspešno križanje pomeni, da so tudi potomci enako plodni. Merilo za živalsko vrsto je torej intrafertilnost oziroma intersterilnost. Vendar pa zadeva ni tako preprosta.

Čemu torej biologi sploh rečejo »vrsta«? V obdobju, ko smo se začeli zavedati pomena biotske raznovrstnosti, to ni več obrobno vprašanje. Da obstaja »več vrst« živih bitij, se ljudje zavedamo od nekdaj. Do danes se je ohranilo razvrščanje v »vrste« v splošni rabi: načeloma smo veseli raznovrstnosti, torej več vrst kruha v naših pekarnah, uporabljamo več vrst tkanin, gore so iz več vrst kamnin, od pomladi do jeseni smo še nedavno jedli razne vrste zelenjave in sadja.

»Vrsta«, »zvrst« (latinsko species) je torej na splošno nekaj, kar je drugačno od nečesa drugega, čeprav podobnega ali kakorkoli sorodnega. Tako tudi v biologiji. Mož, ki je spravil vrste, kot jih približno pojmujemo danes, v sodoben sistem, je bil švedski naravoslovec Carl Linné, ki je skušal vse, kar je Bog ustvaril, tudi spraviti v neki (pregledni) red. Za Linnéja je bila torej vsaka vrsta ustvarjena enota. Vsaka zase. Pozneje so vrsto v nastajajoči biologiji vzeli za osnovno enoto.

Božji administrator

Ko je Linné, Carolus Linnaeus, začutil v sebi poslanstvo »božjega administratorja«, je bil pojem vrste že približno ustaljen, moral ga je le še uzakoniti. Da bi te božje stvaritve spravil v za človeka pregleden red, pa jih je moral primerno poimenovati. V ta namen je vpeljal dvoimensko poimenovanje. Vsako vrsto je označil z nekakšnim »priimkom« (rodovnim imenom), ki je skupen podobnim vrstam, in vrstnim prilastkom, ki označuje vsako vrsto zase.

Danes, ko se zavedamo evolucije in filogeneze, smo poimenovanje na videz le malo, idejno pa bistveno spremenili. Vrste, ki jih s »priimkom« združujemo v rod, genus, morajo biti sorodne, imeti morajo skupnega prednika. Zaradi novih spoznanj smo nekatera imena tudi razširili s tretjim delom, s podvrstnim prilastkom.

Menda le malo sodobnih biologov še dvomi o dejanskosti (realnosti) nekih skupin, vrst, v živem svetu. Ker se večinoma tudi strinjamo, da »ima karkoli v biologiji smisel le v luči evolucije«, vsi iščemo merilo, ki bi vrsto zamejilo kot samostojno evolucijsko enoto. Da to ni lahka naloga, kaže število doslej postavljenih koncepcij vrste. Skupaj s peščico neevolucijskih jih je kar več kot dvajset.

Danes pa se zavedamo prav neverjetne spremenljivosti vrst, seveda v povsem drugačnem časovnem okviru, kot jo kaže osebek. Vemo, da življenja nekoč ni bilo, da je moralo najprej nastati, da so se potem vse današnje vrste morale postopno razviti s spreminjanjem (evolucijo) in cepitvami, deljenjem že obstoječih (s speciacijo). Torej ima vsaka vrsta za seboj zgodovinski niz različnih podob, skupine vrst (in tudi vse skupaj) pa imajo skupne prednike. Še več, v izjemnih primerih (ki pa v rastlinskem svetu niso tako izjemni) nove vrste lahko nastajajo s kombiniranjem osebkov že obstoječih vrst. To danes niso več hipoteze, temveč dokazana dejstva. Ostrih in trajnih meja med vrstami torej preprosto ne more biti. Toliko za tiste, ki bi radi vrste pojmovali (obravnavali) po linejevsko.

Darwin je bil kar uspešen

Charles Darwin
je pisal o vrstah, kot so jih tedaj poznali oziroma dojemali ali o njih domnevali. Te je sprejel in ugotovil, da so intersterilne (torej: pripadniki različnih vrst se ne morejo ploditi med seboj). Ugotovil je tudi različno mero intersterilnosti in možnost taksonomskih zmot. In, seveda, ugotovil je spremenljivost vrst, pa nastajanje novih vrst s cepitvijo prej nastalih.

Darwin je torej poskusil definirati naravne enote v živem svetu. Pri tem je bil kar uspešen, saj mu v načelu še danes sledi vsaj večina zoologov. Koncepcijo vrste, kakršno je sprejel Darwin, imenujemo biološka koncepcija vrste (BKV). »Biološka vrsta« je, na kratko povedano, potencialna reproduktivna skupnost. Sestavljajo jo vsi osebki in vse populacije, ki se lahko med seboj plodijo ali bi se lahko plodile, če bi prostorske razmere to dopustile.

 Meja med (»biološkimi«) vrstami je torej reproduktivna pregrada, ki je posledica vrojenih lastnosti teh organizmov, ne pa geografskih ali ekoloških razmer v njihovem območju. Križanje med tako zasnovanimi (koncipiranimi) vrstami lahko preprečuje katerakoli dedna lastnost: različna zgradba spolovil, različni kromosomi, različno vedênje, različen zunanji videz …

Tako zasnovana vrsta je torej tudi zaščiteni genski sklad, saj se lahko le znotraj njega geni neomejeno mešajo in rekombinirajo, vanj (praviloma) ne morejo geni drugih genskih skladov. Kot je že Darwin opazil, prav intersterilnost daje vrsti možnost, da ohrani svoje posebnosti, ki jih je dobila s prilagajanjem. To je tudi ekološka enota, saj kot skupnost stopa v interakcijo z drugimi vrstami, ki živijo kjerkoli ob njej. In končno je to evolucijska enota, saj ima svoj začetek nekje v preteklosti, ob zadnjem dogodku speciacije, se razvija družno ob cepitvah in ponovnih zlivanjih populacij, ki jo sestavljajo, in se ne more več zliti s sestrsko vrsto, od katere se je ob speciaciji odcepila.

Zla usoda biološke koncepcije vrste se skriva predvsem v dejstvu, da je bila postavljena pol stoletja prezgodaj – in jo imajo danes nekateri za zastarelo. Neusmiljeno iščejo nekaj »novega«. Vse dejanske pomanjkljivosti »biološke vrste« so le drugotnega pomena, saj povsem enakovredne (čeprav seveda drugačne) najdemo prav pri vseh koncepcijah. Vendar se BKV tudi upravičeni kritiki ni mogla izogniti. Njeni glavni in najbolj očitni slabosti sta: prvič, da sploh ni uporabna pri »enostarševskih« organizmih, kjer ni normalnega spolnega razmnoževanja, in drugič, da je intersterilnost zanesljivo in zlahka ugotovljiva dokaj redko le med vrstami, ki živijo skupaj (simpatrično ali celo sintopsko) ali pa omogočajo gojitev in izdatno eksperimentiranje. Vendar se posledicam teh slabosti lahko izognemo z manjšimi nedolžnimi zvijačami.

»Biološko« zasnovana vrsta je praviloma sestavljena iz več populacij ali skupin populacij. Te so seveda potencialno med seboj plodne, lahko pa so morfološko različne. V tem primeru jih imenujemo rase ali pa podvrste. Podvrste so v BKV definirane podobno, kot so v naslednji filogenetski koncepciji definirane vrste (FKV). V tej je torej podvrsta nesmisel, v BKV pa je zelo koristna enota. Omogoča namreč neverjetno poenostavitev sistema.

Vzporedno s kritiko BKV so se torej porajale nove in nove koncepcije, ki naj bi bile boljše, a so v resnici samo drugačne. Omenimo tukaj le filogenetsko koncepcijo vrste, ki je v zoologiji med najbolj uporabljanimi. Po filogenetski koncepciji je vrsta lahko vsaka populacija ali skupina populacij, ki smo jo zmožni razlikovati od drugih takih skupin. Načeloma to pomeni, da je morfološko nekoliko drugačna.

Rastline so pač precej drugačne od živali

Povejmo še to. V rastlinskem svetu se skupine, ki jih imajo od nekdaj za vrste in so neredko celo sorodstveno zelo oddaljene, razmeroma pogosto uspešno skrižajo. S takim križanjem lahko celo nastajajo nove vrste. Rastline so pač biološko, tudi genetsko, že v zasnovi precej drugačne od živali. Zelo pogosto se tudi razmnožujejo brez spolnosti. Bakterije pa spolnega razmnoževanja sploh »ne poznajo«. Zato je BKV v botaniki le omejeno uporabna, v mikrobiologiji pa sploh neuporabna. Ker so bakterije izjemno pomembne zaradi svoje uporabnosti denimo v proizvodnji in izredno zdravstveno nevarne, so njihovo sistematiko zelo natančno zakoličili. Vrstno samostojnost pa jim priznavajo predvsem na podlagi fiziološke in molekulske različnosti.

Skratka, izraz »vrsta« ni povsem enoznačen, vedno pa označuje nekaj, kar je biološko drugačno od drugih – vrst. In povedati, kaj s tem izrazom mislimo, je pomembno zlasti zdaj, ko se toliko ukvarjamo z raznovrstnostjo svoje narave.

Vrnimo se k vprašanju iz naslova. Je soška postrv vrsta?

V evropski ihtiologiji se je danes po zaslugi zelo dejavnega švicarskega ihtiologa Mauricea Kottelata precej uveljavilo filogenetsko pojmovanje vrste. V tem kontekstu je soška postrv vrsta in jo označujemo kot Salmo marmoratus. Zakaj? Zato, ker je to samostojna skupina populacij, ki jo precej zlahka oblikovno in molekulsko ločimo od drugih postrvi. V biološki koncepciji pa je to le podvrsta postrvi.

Da je sestavni del potencialne reproduktivne skupnosti Salmo trutta, se je v vsej kruti resničnosti pokazalo tako v Soči kot v italijanskih rekah, kamor so nekoč predejavni ribiči naselili še potočne postrvi iz Podonavja. Tako temeljito sta se obe obliki skrižali, da danes z izdatnim trudom in seveda ob izdatnih stroških rešujejo in spet razširjajo »čisti« soški genom. Torej, ime Salmo trutta marmoratus, ki prikazuje soško postrv kot podvrsto (evropske potočne), bi nam povedalo več. Poimenovanje se s tem bistveno ne zaplete, sistem rodu pa se celo močno poenostavi in postane preglednejši.

*

Iz vsebine 5. številke 73. letnika mesečnika za poljudno naravoslovje Proteus:

  • Boris Sket : Ali je soška postrv (posebna) vrsta? Razmišljanja in nekaj možnih odgovorov na bolj ali manj pomembno vprašanje – kaj je vrsta
  • Zala Prevoršek in Andrej Razpet: Dedovanje barve dlake pri mačkah
  • Janez Strnad: Fotonski kristali
  • Peter Grošelj: Pogorelček ali šmarnica, to je zdaj vprašanje...
  • Matija Gogala: Netopirji uporabljajo tudi magnetno orientacijo
  • Nada Praprotnik: Čedomil Šilić (4. februarja 1937–21. oktobra 2010)
  • Marijan Prosen: Knjigi o zanimivih astronomskih razmišljanjih in odkritjih kopernikanca Galileia Galileija
  • Mirko Kokole: Priložnost in Duh praznujeta sedmo leto na Marsu


Prof. dr. Boris Sket
 Biotehniška fakulteta 
Univerze v Ljubljani