Amazonski pragozd zaradi suš izgublja sposobnost vpijanja CO2

Če se bodo suše ponavljale, sploh tako ostre, kot so bile v letih 2005, 2010 in 2015, bi se lahko amazonski gozd preoblikoval iz tropskega vlažnega v tropski suhi gozd. 
Objavljeno
10. avgust 2018 10.29
Posodobljeno
10. avgust 2018 10.56
Amazonski pragozd. FOTO: NASA/JPL-Caltech
S. S.
S. S.
Že ena sama sušna sezona lahko Amazonskemu pragozdu odvzame sposobnost absorbiranja ogljikovega dioksida za več let, tudi potem ko se padavinski sistem znova vzpostavi. Gre za prvo študijo, objavljeno v reviji Nature, ki ugotavlja dolgoročnejše posledice suše v Amazoniji. 

Raziskovalna ekipa pri Nasinem laboratoriju Jet Propulsion je uporabila lidarske podatke, ki so prikazovali poškodbe dreves in njihovo odmiranje zaradi hujše suše leta 2005. V letih z normalnim vremenom je lahko gozd naraven zadrževalnik ogljikovega dioksida, to pomeni, da ga iz atmosfere počrpa več, kot ga odda. A zaradi suše leta 2005, ki se je nadaljevala tudi skozi leto 2008, ko so na voljo zadnji lidarski podatki, je Amazonski pragozd v povprečju izgubil 270 milijonov ton ogljikovega dioksida na leto in ni kazal znakov, da deluje kot ponor.

Z okoli 600 milijonov hektarjev je Amazonski največji tropski gozd na Zemlji. Znanstveniki ocenjujejo, da ob fotosintezi vpije eno desetino toplogrednih plinov, ki jih proizvede človeštvo s kurjenjem fosilnih goriv. »Veljalo je, da kolikor ogljikovega dioksida izpustimo v ozračje, ga bo večji del absorbiral Amazonski tropski gozd,« je povedal vodja raziskave Sassan Saatchi. A zaradi suš v letih 2005, 2010 in 2015 znanstveniki menijo, da trditev ne velja več. »Ekosistem je postal tako ranljiv zaradi segrevanja in pomanjkanja padavin, da se lahko iz ponora preoblikuje v vir, upoštevajoč obseg dogodka,« je dejal. 

image
Območja, ki so bila leta 2005 prizadeta zaradi suše. Rumeno območje pomeni blago sušo, oranžno zmerno, rdeče hudo sušo. FOTO: NASA/JPL-Caltech /Google 


Med sušnim obdobjem lahko znanstveniki po njegovih besedah najprej opazijo odpadanje listov, kar je zagotovo znak, da so drevesa v stresu. Čeprav drevesa to preživijo, je bila v tem času že zmanjšana sposobnost vpijanja CO2. Poleg tega so z opazovanji na tleh opazili, da najprej »pomrejo« višja drevesa, saj je ob pomanjkanju padavin nemogoče, da velikani črpajo dovolj vode od tal do vrha listov. A s tal je mogoče opazovati le manjši del gozda in tako so se na pomoč obrnili k satelitom. 

Raziskovalna ekipa je uporabila visokoresolucijske lidarske podatke satelita ICESat. Ti so jasno razkrili spremembe krošenj, med drugim poškodbe listov in luknje v drevesni mreži. Podatke so vstavili v na novo razvit model, iz katerega so izluščili požgana ali izsekana območja, da so izračunali učinek suše le na nedotaknjen gozd. 

Ugotovili so, da se je zaradi padlih dreves, izgube listov in poškodb krošenj, gozd na najhuje prizadetem območju znižal v povprečju za 88 centimetrov v letu po suši. Saatchi je opozoril, da tropski gozdovi sami sebi ustvarjajo mikropodnebje, ko voda izhlapeva iz vegetacije in tal v ozračje, kjer znova kondenzira in se vrne na tla. Če se bodo suše ponavljale, sploh tako ostre, kot so bile v letih 2005, 2010 in 2015, bi se lahko po mnenju Saatchija amazonski gozd preoblikoval iz tropskega vlažnega v tropski suhi gozd, kar bo še zmanjšalo absorbcijo ogljikovega dioksida in tudi biotsko raznovrstnost.