Američani bi šli (skoraj) spet na Luno

Lunarna orbitalna postaja: Nasini načrti so naleteli na kritike zaradi zaostanka v razvoju in nejasnih znanstvenih ciljev
Fotografija: Pri Lokheed Martinu so pripravili koncept bivalnega modula za načrtovano postajo Deep Space Gateway. FOTO: Lockheed Martin
Odpri galerijo
Pri Lokheed Martinu so pripravili koncept bivalnega modula za načrtovano postajo Deep Space Gateway. FOTO: Lockheed Martin

Kar nekaj ameriških predsednikov se je po misijah Apollo spogledovalo z mislijo, da bi astronavte znova poslali na Luno. Pod predsedovanjem Donalda Trumpa pa je Nasa zdaj razkrila konkretne načrte za lunarno orbitalno postajo. A predvsem v znanstveni sferi so načrti naleteli na obliko kritik.

Postaja je zasnovana kot začasno bivališče za astronavte, ki bi krožila okrog Lune in bi bila nekakšen vesoljski bazni tabor oziroma izhodišče za človeško in robotsko raziskovanje Lune in bližnjih planetov. Pri Nasi optimistično napovedujejo, da bo postaja v orbiti že leta 2024. »Naš prvi cilj je povratek astronavtov na Luno,« je povedala Nasina predstavnica Kathryn Hamblerton.


Optimisti ali utopisti?


Orbitalna lunarna postaja bi bila predvidoma sestavljena iz pogonskega in energetskega modula (prvi bi omogočal premike v orbiti, drugi pa bi postajo oskrboval z energijo), pristajalne lopute za spajanje z vesoljskimi plovili in izhode astronavtov ter bivalnega oddelka za štiri astronavte.

Toda težko postajo bo treba spraviti v vesolje in za to bo morala Nasa najprej uresničiti načrte za izgradnjo izjemno močne pogonske rakete SLS (Space launch system), ki bo zmožna v nizko zemeljsko orbito ponesti več kot 100 ton tovora, do Lune pa 37 ton.

Falcon Heavy FOTO: Thom Baur/Reuters
Falcon Heavy FOTO: Thom Baur/Reuters
Trenutno ima najmočnejšo pogonsko raketo družba Elona Muska SpaceX. Njihov Falcon Heavy lahko v nizko zemeljsko orbito ponese več kot 50 ton tovora, do Lune pa okrog 20 ton. SpaceX ima v razvoju sicer še večjo raketo BFR, ki naj bi v zemeljsko orbito ponesla celo 150 ton tovora.

Pod vprašajem je tudi razvoj Nasinega plovila Orion, ki naj bi na lunarno orbitalno postajo ponesel astronavte. Kapsula je namreč še vedno v relativno zgodnji fazi razvoja in testiranj in prvega testnega poleta s človeško posadko ne bo opravila pred letom 2023. Ves načrt torej zveni zelo ambiciozno, še posebno, ker že do sedaj ni potekal ravno gladko in v skladu s časovnico.

Pri Nasi se sicer vse bolj zanašajo na pomoč zasebnih vesoljskih podjetij, ki bi lahko prevzela zajeten del naloge pri razvoju lunarnega pristajalnega modula, a glede tega še niso naznanili uradnega partnerstva.

Lunarna orbitalna postaja bo sicer zasnovana tako, da bodo ob njej lahko pristajala tudi plovila zasebnih družb, kot je SpaceX, toda tudi če bodo pri programu sodelovale zasebne družbe, se bodo pri Nasi morali ukvarjati še z drugimi dejavniki tveganja, kot so dolgotrajno bivanje astronavtov v oddaljenem vesolju, kjer bodo izpostavljeni visokemu nivoju sevanja, izolacije in pomanjkanju gravitacije.


Kritike programa


Predlog izgradnje vesoljskega oporišča v velikih vesoljskih globinah je doživel tudi precej kritik vesoljskih strokovnjakov, ki mu v prvi vrsti očitajo, da nima ustreznega znanstvenega cilja oziroma vrednosti. Nekdanji astronavt Nase Terry Virts, navaja »da bo program zamrznil raziskovanje vesolja, namesto da bi ga omogočil«.

Ustanovitelj društva Mars Society Robert Zubrin, ki je dolgoletni podpornik poleta človeka na Mars, označuje program »kot Nasin najslabši načrt«. Prepričan je, da za polet na Luno in Mars ne potrebujemo orbitalne postaje. Bolj smiselna se mu zdi izgradnja oporišča na lunini površini, kjer bi lahko opravljali znanstvene raziskave in pridobivali surovine za izdelavo goriva in drugih virov. Tudi pomočnik direktorja Centra za lunarna raziskovanja in vesoljski program pri Kitajski Nacionalni vesoljski upravi Pei Zhaoyu meni, da ob upoštevanju razmerja stroškov in koristi takšen program predstavlja izgubo. Pei navaja, da se Kitajci osredotočajo na raziskovalni postaji na površini našega naravnega satelita.
----
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA)

Komentarji: