Le štiri mesece po uspešnem pristanku Apolla 11 in prvem izkrcanju človeka na Luni so Američani proti temu najbližjemu nebesnemu telesu poslali novo vesoljsko odpravo. Astronavti Apolla 12 so imeli še zahtevnejše in ambicioznejše naloge ter cilje kot njihovi predhodniki.

Apollo12 je bil šesti polet vesoljske ladje s posadko tipa Apollo in drugi z namenom pristati na Luni. Poveljeval mu je izkušeni astronavt Charles Pete Conrad (tretji polet v vesolje), poveljnik komandnega modula je bil prav tako izkušeni Richard Gordon (drugi polet v vesolje), poveljnik lunarnega modula pa vesoljski novinec Alan Bean.

Cilj poleta je bil drugi pristanek dveh astronavtov na Luni, tokrat na območju Oceana viharjev v neposredni bližini lunarnega vesoljskega robota Surveyor 3, ki ga je Nasa izstrelila dve leti pred tem. Naloga astronavtov je bila, da se sprehodita do robota, ga fotografirata in iz njega vzameta kamero ter zajemalko, s katero je pobiral kamnine s površine. Znanstvenike je poleg nove pošiljke kamnin zanimalo tudi, kako je na robota vplivala dolgotrajna izpostavljenost vesoljskemu okolju.
 

10

dni je trajala
odprava
Apollo 12
od vzleta
do pristanka

Dramatična izstrelitev

Izstrelitev Apolla 12 je potekala brez zapletov, a med nevihto, kar je bilo za ta vesoljski program nenavadno. V 36 sekundi poleta je nosilna raketa med polnim delovanjem motorjev prve stopnje sprožila prvi udar strele, ki se je razelektrila prek ionizirajočega curka vročih plinov raketnih motorjev. Varovalni sistemi na gorivnih celicah v servisnem modulu so napačno zaznali preobremenitev in so vse tri celice izključili, s tem pa tudi velik del instrumentov komandnega in servisnega modula. Drugi udar strele, ki se je zgodil 52 sekund po izstrelitvi, je iz obratovanja vrgel indikator višine. Telemetrični signali, ki so prihajali v nadzorni center, so kazali nesmiselno zmešnjavo. A udarca strele nista zmedla instrumentalne enote Saturna V, ki je ohranjal smer vzleta.

Komandni in servisni modul sta bila brez gorivnih celic povsem odvisna od akumulatorjev, ki pa niso bili sposobni vzdrževati zahtevane napetost 28 voltov. Na nadzorni plošči vesoljske ladje so gorele vse opozorilne luči in nadaljevanje odprave je bilo negotovo. Rešil jo je Alan Bean, ki je zelo hitro vzpostavil povezavo z gorivnimi celicami in s tem zagotovil oskrbovanje vesoljske ladje z električno energijo. Ko je vesoljska ladja dosegala parkirno orbito okrog Zemlje, je posadka preverila sisteme in šele nato vžgala tretjo raketno stopnjo, ki jih je usmerila na potovanje proti Luni.

Udarca strele nista ogrozila poleta proti Luni, so se pa inženirji bali, da sta povzročila okvaro v mehanizmu za sprožitev padal, zaradi česar bi komandni modul ob koncu odprave nenadzorovano treščil v Tihi ocean, astronavti pa ne bi imeli možnosti, da preživijo. Ker napake niso mogli odkriti oziroma popraviti, so se odločili, da astronavtov ne bodo obvestili o nevarnosti. Na srečo so se ob koncu poleta padala razvila.
 

Alan Bean pri robotski sondi Surveyer 3 približno 200 metrov od pristajalnega modula. Foto Nasa

Dobljena stava, izgubljena kamera

Drugi pristanek človeka na Luni je bil prava vaja v natančnosti usmerjanja z uporabo radarske tehnike Dopplerjevega efekta. Večina spuščanja je potekala samodejno, nadzor nad manevrom je Charles Conrad prevzel le zadnjih nekaj deset metrov nad površjem. Lunarni modul Apolla 12 je pristal 19. novembra, torej skoraj pred natančno 50 leti, manj kot dvesto metrov od robotske sonde Surveyor 3.

Odprava Apolla 12 je imela s sabo barvno TV-kamero, a jo je astronavt Alan Bean med prenašanjem nenamerno usmeril proti Soncu, kar jo je uničilo. Tako se je skoraj povsem na začetku končal televizijski prenos z Lune. Astronavta sta nabrala nove vzorce tal ter namestila opremo in instrumente za merjenje potresne aktivnosti, pretoka sončnega vetra in magnetnega polja. Tokrat je celoten sklop prvič imel jedrski vir energije.



Vzlet z Lune je potekal brez posebnosti. Po združitvi s komandnim modulom je posadka ostala v Lunini orbiti še dan več, da je naredila nove posnetke površine. Med potovanjem proti Zemlji je imela izjemno priložnost, da je opazovala in fotografirala sončev mrk. Komandni modul je pristal 24. novembra 1969 približno 800 kilometrov vzhodno od ameriškega otoka Samoa. Zdaj je razstavljen v Centru za zrak in vesolje v Hamptonu v zvezni državi Virginija.

---
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) in regionalni sekretar mednarodne akademije za astronavtiko (IAA).