Astronavti Artemis 2 po vrnitvi: Osupli smo nad podporo

O odpravi Artemis 2, ko so Nasini astronavti Reid Wiseman, Victor Glover in Christina Koch ter kanadski astronavt Jeremy Hansen poleteli okoli Lune – prvič po več kot 50 letih – se govori v presežkih. Misija, ki se je z izstrelitvijo začela 2. aprila in končala s pristankom na vodi 11. aprila, je potekala gladko – raketa SLS je delovala brezhibno, tudi s plovilom orion, ki ga je posadka poimenovala Integrity, ni bilo večjih težav, prav tako je bil natančen pristanek.

A morda je še bolj kot tehnični vidik odprave pomemben njen združevalni in navdihovalni učinek. Na milijone ljudi je spremljalo posadko, uživalo v njihovih izjavah, občudovalo neverjetne posnetke Lune in Zemlje. Mnogi so na družbenih omrežjih in v medijih opisovali, da smo v teh nemirnih časih potrebovali takšno odpravo, ki nam je dala upanje, da človeštvo zmore seči po zvezdah. Nasa odprave ni pripravila sama, zelo pomembno vlogo so imeli mednarodni partnerji, predvsem Evropska vesoljska agencija, katere del je tudi Slovenija.

Spektakularna fotografija – le ena izmed mnogih, ki jih je posnela posadka FOTO: Nasa/Reuters

Posadka je v zadnjem tednu, odkar so pristali, opravila več zdravniških pregledov, prav tako raziskave in pogovore z odgovornimi, da bi jim posredovali kar največ informacij. Imeli so tudi nekaj časa, da strnejo vtise, v četrtek pa so sedli za mizo na tiskovni konferenci. Poudarili so, da je bilo potovanje neverjetno, zelo hvaležni so za to priložnost, nadvse prijetno pa so presenečeni nad navdušenimi odzivi javnosti.

»Hvala, Jeremy, Christina, Victor, združeni smo za vedno. Izziv je bivati deset dni v tako majhnem prostoru, a naj poudarim: ob izstrelitvi smo bili prijatelji, ob prihodu nazaj najboljši prijatelji,« je uvodoma dejal poveljnik odprave Reid Wiseman. »Naj se zahvalimo svetu, Nasi, mednarodnim partnerjem, da so sestavili to neverjetno plovilo in celotno odpravo. Predvsem pa velika hvala medijem, ustvarjalcem vsebin, javnosti. Preprosto osupli smo nad podporo, ponosom. Želeli smo si, da bi združili ljudi,« je dodal.

Victor Glover je priznal, da si je vzel en teden, da je živel »v luknji«, brez družbenih omrežij in medijev, tako da še ni povsem dojel, kakšen učinek na javnost so imeli. Toda osnovni cilj, to je dobro opraviti odpravo, so dosegli. »Ne maram pozornosti. Tako so se moji domači šalili, češ, kdo ji bo povedal, kakšno pozornost je pritegnila. Ko mi je mož v pogovoru na krovu dejal, da smo dosegli nekaj posebnega, so se mi zasolzile oči. To smo naredili skupaj,« je dodala Christina Koch. »Osvežujoče je videti, kako je javnost spremljala odpravo. Ljudje so preprosto čudoviti. To, kar sem videl, mi je prineslo še več veselja in še več upanja za našo prihodnost,« je poudaril Jeremy Hansen.

Christina Koch in Jeremy Hansen FOTO: Danielle Villasana/AFP  

Zaprosil za srečanje s kaplanom

Izkušnja je bila za celotno posadko nezemeljska, videli so namreč Zemljo, kako zahaja za Luno, pa sončni mrk, ko je Orion potoval za Luno in zakril Sonce. »Nisem veren, a ko smo prišli na krov ladje po pristanku, sem zaprosil za srečanje s kaplanom, ker enostavno nisem mogel ničesar ubesediti. Ob srečanju z njim sem zajokal. Težko je pravzaprav dojeti, kaj smo doživeli. Ta teden smo imeli veliko opravkov, nismo mogli še o vsem razmisliti. Ko smo videli mrk, je bila to nezemeljska izkušnja, čudovito. Pomislil sem, da človeštvo še ni dovolj napredovalo, da bi lahko razumelo, kaj pravzaprav gledamo,« je poudaril Wiseman. Glover je k temu dodal: »Sam pa sem veren, drugo bi povedal enako.«

»Vse, kar smo videli, je bilo tako neverjetno. Ko smo gledali skozi okno, sem videl globino galaksije ali pa oddaljenost Zemlje. To so razgledi, zaradi katerih se počutiš majhnega. Vidiš to krhkost. Si majhen in nemočen, ampak skupaj smo bili močni,« je dejal Hansen.

Reid Wiseman in Victor Glover FOTO: Danielle Villasana/AFP

Odpravo so spremljali tudi številni otroci, ki zdaj sanjajo, da bodo nekoč astronavti. Kakšne nasvete ima zanje posadka Artemis 2? Victor Glover je poudaril pomen nenehnega učenja, ekipnega duha in vzdržljivosti. Christina Koch mladim svetuje, naj najdejo tisto, v čemer bodo lahko uživali na dolgi rok, a hkrati naj naredijo tudi kaj, česar jih je strah, pri tem pa naj vedno podpirajo ljudi okoli sebe. Jeremy Hansen jim priporoča, naj ne delajo vsega sami. »Za velike stvari potrebujemo podporo drugih.«

Daleč od Zemlje se je sprožil požarni alarm

Za Nasine astronavte je bilo to drugo potovanje v vesolje, prej so vsi bivali na mednarodni vesoljski postaji, za kanadskega astronavta pa je bil to prvi polet. Odprava Artemis 2 je bila testna: v orionu so bili tokrat prvič ljudje. Posadka je med drugim plovilo ročno pilotirala; servisni modul je moral zagotavljati zrak in druge okoliščine, udobne za življenje. Večjih težav ni bilo, vendar pa bi se zgodba lahko odvila tudi drugače.

»Sam morda še najbolj dramatiziram, tako sem vseskozi spremljal ekipo, če bi opazil znake stresa, tesnobe, a smo se res imeli dobro,« je o občutkih varnosti povedal Wiseman. »Ves čas veš, da gre lahko kaj narobe. Nekaj težav je bilo, nekaj je bilo opozoril, ki vedno pritegnejo pozornost. Sprožil se je tudi požarni alarm, ko smo bili še daleč stran od Zemlje, nekaj trenutkov je bilo napeto. Vendar smo se držali napotka, naj spremljamo, kaj nam govori plovilo, kaj nam govori nadzorni center. Zmeraj so možne izboljšave, osebno pa menim, da lahko Artemis 3 s to opremo poleti že jutri,« je dodal.

Rise - igrača, ki na krovu predstavlja indikatorja breztežnosti. FOTO: Ronaldo Schemidt/AFP  

Bivanje v tako majhnem prostoru je lahko čustveno naporno. A tudi glede tega ni bilo večjih težav. »Vse, kar smo delali, ni bila aktivnost posameznika, ampak aktivnost četverice,« je poudaril Glover in dodal, da so skozi ves proces urjenja imeli na voljo strokovno pomoč za psihološka vprašanja. »Zelo pomembna je komunikacija,« je dejal Wiseman. Poveljnik posadke je dodal, da je vzel na pot zapestnico, ki mu jo je pred leti izdelala hči. »To je bila najboljša stvar, prizemljila me je vsak večer, ko sem se je dotaknil, preden sem šel spat.« Vsak član posadke je imel na voljo dve možnosti za največ 15-minutni pogovor z družino. »Nobenemu ga ni uspelo opraviti, ne da bi jokali,« je dodal.

Vsi štirje se na trdnih tleh počutijo dobro, še en teden imajo na programu rehabilitacijo. Kot pravijo, tudi po vrnitvi dobro spijo. »Odlično spim, ker smo pač utrujeni. Nenavadno je, da imam vsakič, ko se zbudim, občutek lebdenja, kar se mi ni dogajalo po prejšnji 328-dnevni odpravi na vesoljski postaji. Tudi čez dan imam ta občutek, in tako sem izpustila majico, pa je – na moje presenečenje – padla. V vesolju je sicer odlično spati,« je poudarila Christina Koch. »Tudi jaz odlično spim, ker me Reid ne brca,« je v smehu dodal Hansen.

Namesto stranišča posebne vreče

Brez vprašanj o stranišču seveda ni šlo. To se je pokvarilo, tako da ga posadka za malo potrebo nekaj časa ni mogla uporabljati in so si morali pomagati s posebnimi vrečami. »Stranišče je bilo odlično, dobro je delovalo,« ga je zagovarjal Wiseman. »Zanimivo je bilo gledati, ko smo iz plovila izvrgli urin. Potem pa se je ta cev zamašila. Vsekakor se da vedno kaj izboljšati. Najprej nas je malo zeblo, pa so v nadzornem centru nato ogreli plovilo. Izkazalo se je, da nam je nekaj časa vzelo, ko smo med vso zalogo kopali za hrano, torej bi se dalo tudi to bolje organizirati,« je opozoril Wiseman.

Orion FOTO: Nasa/Bill Ingalls/Reuters  

Prav tako se je dobro izkazal toplotni ščit. Na prvi testni odpravi brez posadke se je namreč ob vrnitvi oriona močno načel. Med hitrim potovanjem skozi ozračje se zunanja stran plovila zelo segreje. Zaradi ohlajanja in segrevanja so se med plasti ujeli mehurčki in zaščitni sloj je razpadal. Nasa se je odločila za Artemis 2 pripraviti novo, bolj strmo pot, da bi skrajšali čas potovanja skozi atmosfero pri največjih hitrostih. »Ko smo se izkrcali z ladje mornarice, smo šli še pogledat naše plovilo. Toplotni ščit se nam je zdel čudovit,« je pojasnil poveljnik odprave. Orion so odpeljali na Florido, kjer ga bodo zdaj v Kennedyjevem centru natančno pregledali.

Doseganje nemogočega

Nasa se je že začela pripravljati na odpravo Artemis 3. Ta ne bo potovala do Lune. Posadka bo z orionom odpotovala v orbito okoli Zemlje, kjer bodo vadili spajanje z moduli, namenjenimi za pristajanje na površju Lune. Pristajalne module gradita zasebni podjetji Blue Origin in Spacex.

Pristanek bo sledil v odpravi Artemis 4, predvidoma leta 2028. A že posadka Artemis 2 je bila pripravljena, da bi ga izvedli. »Če bi imeli modul, bi vsaj trije moji kolegi lezli vanj, da bi pristali,« je dejal Wiseman. »Ni takšen preskok, kot sem mislil. Je popolnoma izvedljivo, in to kmalu.«

Posadka se počuti odlično. FOTO: Ronaldo Schemidt/AFP

Posadka je prepričana, da bo Nasi in njenim mednarodnim partnerjem uspelo pristati. »Vznemirjeni smo, da bo agencija postavila bazo na Luni,« je nadaljevala Kochova. S to mislijo je bila oblikovana tudi že odprava Artemis 2. »Zato smo na krovu telovadili. In dva dni po pristanku smo že opravljali simulacijo geoloških raziskav na površju Lune, da bi videli, ali bo posadka tega sposobna,« je pojasnila.

»Imamo res veliko primerov, s katerimi smo dokazali, da zmoremo,« je nadaljevala. »Vse analize, ki jih opravimo pred misijami, vsi pogovori, ki jih imamo, vsi tisti 'kaj če', skratka, izmišljanje vseh možnih operativnih rešitev za vse, na kar lahko naletimo. Doseganje skoraj nemogočega je prav to, kar počnemo.«

In kaj sporočajo naslednji posadki? Vedno naj vlagajo drug v drugega, je dejal Wiseman. Glover je dodal, naj veliko sprašujejo, kar sta njim svetovala astronavta Boeingovega starlinerja Sunita Williams in Butch Wilmore. Hansen je bil v odgovoru bolj tehničen. Poudaril je, da morajo astronavti zares dobro poznati plovilo, za primer, da »ostanejo sami«, brez podpore nadzornega centra. Kochova pa je dejala, da se mora vsaka posadka zavedati, da je le del širše ekipe. »Nekako se zdi, da smo mi vse opravili, ampak to ni res. Posadka naredi nekaj malega, zahvaliti se je treba celotni ekipi, posadko v zgodbo dodajo nazadnje,« je poudarila.