Mlado osončje je bilo kaotično. Nebesna telesa so se zaletavala, razpadala in se znova sestavljala. Tudi asteroid Bennu je nastal po močnem trčenju, in kakor kaže, je bila v dogajanje vpletena Vesta, ki je drugi najbolj masivni asteroid v glavnem asteroidnem pasu. Znanstveniki so namreč na površju Bennuja našli nekaj njenih skal.
Približno 490 metrov širok vesoljski kamen je že nekaj let pod drobnogledom sonde Osiris Rex, ki se ravno v teh dneh pripravlja na ključni trenutek odprave. Dvajsetega oktobra se bo namreč v svojem prvem poskusu spustila proti površju, za nekaj sekund stegnila robotsko roko, v tem času sprostila plin, ki bo premešal zgornji sloj površja, in pobrala nekaj vzorcev. Dragoceni tovor bo sonda nato leta 2023 prinesla na Zemljo, kjer ga nestrpno pričakujejo znanstveniki, da razvozlajo še kakšno skrivnost o začetkih naše bližnje vesoljske okolice.
A že do zdaj je Osiris Rex znanstvenikom posredoval zanimive podatke in posnetke. Na teh so lahko razbrali nenavadne skale, ki so po videzu močno odstopale od okolice. »Na južni polobli in ob ekvatorju smo opazili šest skal, velikih od metra in pol do več kot štirih metrov. So precej svetlejše kot preostalo površje, po kemični sestavi pa ustrezajo materialu z Veste,« je pojasnila
Daniella DellaGiustina z univerze v Tucsonu v Arizoni.
Najverjetnejša razlaga je naslednja: na asteroidu Bennu so se skale znašle, ko se je vestoid – del Veste (tudi Vesta je prestala vsaj eno trčenje z drugim nebesnim telesom) – zaletel v njegovo matično telo. To je razpadlo, fragmenti so se nato znova sestavili, ob tem pa so pobrali tudi Vestine minerale piroksen.
Po besedah raziskovalke
Hannah Kaplan iz Nasinega centra Goddard je sicer mogoče, da so se po videzu in sestavi izstopajoče skale oblikovale na matičnem telesu Bennuja, a je ta razlaga manj verjetna zaradi načina, kako se oblikuje piroksen. Mineral namreč nastaja, ko se kamnine talijo pri zelo visoki temperaturi. Bennu pa je večinoma sestavljen iz mineralov, bogatih z vodo, kar pomeni, da se na površju ne bi mogle razviti dovolj visoke temperature za nastanek piroksena. Raziskovalci so se v študiji, objavljeni v reviji
Nature Astronomy, poigravali tudi z idejo, da bi se dovolj visoke temperature lahko pojavile ob samem trčenju, a potem bi bilo trčenje tako silovito, da bi bilo matično telo uničeno.
Bennu je asteroid tipa B, to je vrsta precej redkih ogljikovih asteroidov, dela širše skupine asteroidov tipa C ali ogljikovih hondritov, ki vsebujejo razmeroma veliko ogljika v obliki grafita, karbonatov in organskih spojin. Taki asteroidi vsebujejo tudi vodo in minerale z značilnimi spremembami zaradi vode. Nastal je v prvih desetih milijonih let nastajanja osončja kot del telesa s premerom okoli 100 kilometrov. Po mnenju znanstvenikov je najprej potoval v notranjem delu glavnega asteroidnega pasu, lahko bi pripadal skupini asteroidov Polana ali Eulalia. Orbite asteroidov so se v preteklosti močno spreminjale in se še danes, ko nanje vplivajo gravitacijski privlak različnih planetov, trki meteroidov in tudi majhne sile svetlobe (pojav Jarkovskega).
Raziskava potrjuje, da ni tako zelo nenavadno, da so na asteroidih deli drugih vesoljskih kamnov. Tako je sonda Dawn, ki je preučevala Cerero in Vesto, na slednji opazila temen material v njenih kraterjih, japonska sonda Hajabusa je na asteroidu Itokava prav tako odkrila črne skale, ki so bile drugačne od okolice, Hajabusa 2 pa je material z asteroidov tipa S (ti so sestavljeni iz silicijevega dioksida ali kremena) našla na Rjuguju, ki je sicer asteroid tipa C.
