Bizoni se zbirajo in roboti prihajajo
Ameriški pisatelj Robin Sloan si z računalniškim programom pomaga pri izmišljanju novih stavkov.
Odpri galerijo
Vdor umetne inteligence v pisateljevanje poraja neprijetno vprašanje, kaj je resnično avtorskega in unikatnega v besedah pisateljev. FOTO: Shutterstock
Neskončno dolg je seznam poklicev, ki bodo nekoč izginili zaradi razvoja umetne inteligence in robotike. V splošnem velja, da so ogrožena predvsem manj kreativna dela, saj si je robota lažje predstavljati za tekočim trakom kot za pisalnim strojem. S tem se ne strinja ameriški pisatelj Robin Sloan, ki nov roman piše na prav poseben način.
Verjetno je še prezgodaj, da bi pisatelje uvrstili med tiste, ki jih bodo roboti prej ali slej izpodrinili, vseeno pa utegne umetna inteligenca igrati vse pomembnejšo vlogo pri nastajanju najrazličnejših besedil, od novinarskih prispevkov in sporočil za javnost do pesmi in romanov.
Početje Robina Sloana je za zdaj še daleč od tega, da bi si prislužilo v svetu tehnologije zelo čislano oznako »umetnointeligenčno«. Pisatelj s kombinacijo strojnega učenja in obdelave velike količine podatkov doseže, da računalnik dokonča začeti stavek. Nekakšno nadgrajeno samodejno popravljanje (autocorrect). Romaneskni prvenec Mr. Penumbra’s 24-Hour Bookstore je sicer napisal na običajen način, novi roman (ki še nima naslova) pa bo deloma že nastal v sodelovanju z računalnikom.
Kako je to videti v praksi? Sloan v računalnik vpiše stavek: »Bizoni se zbirajo okoli kanjona … «, pritisne na tipko in računalnik začne proučevati besede, nato pa doda besedno zvezo »pod milim nebom«. Pisatelju je ta način zelo všeč in ga zabava. »Bi sam napisal 'pod milim nebom'? Mogoče bi, mogoče ne. Trenutno o tej možnosti nisem razmišljal, a se mi zdi zanimiva,« je dejal v pogovoru za New York Times.
Program besed ne izbira na pamet. Odloči se na podlagi neštetih besedil, ki jih je vanj vnesel Sloan. Najprej je dobil dovoljenje, da uporabi spletna arhiva dveh znanstvenofantastičnih revij iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja, Galaxy in If. Prvi poskusi so bili bolj jalovi in program je le redkokdaj sestavil smiselne stavke, saj sta bili reviji polni oguljenih fraz. Avtor je nato razširil korpus, vključil romane Johna Steinbecka in Joan Didion, kratke zgodbe Dashiella Hammetta, pesmi Johnnyja Casha, dodal je celo bilten kalifornijskega ministrstva za ribogojstvo.
Ustvaril je veliko bolj raznovrstno zbirko besedil, ki je znala tvoriti bolj zapletene – in ustreznejše – stavke. »Doslej sem prebral nešteto knjig in besed. Moji možgani so jih obravnavali na meni neznan in nepredvidljiv način, rezultat tega pa so stvari, ki jih pišem,« je avtor iskal podobnosti med »običajnim« in tehnološkim pristopom.
Sloan pravzaprav ne zganja posebne revolucije: da tehnologija zaznamuje naše razmišljanje (in posledično pisanje), ni nič novega. To je ugotavljal že Nietzsche in o tem je nedavno v Delu pisala Irena Štaudohar. Takrat so ji na vprašanje, kako so doživljali prehod s pisalnega stroja na računalnik, odgovarjali finalisti za nagrado kresnik. »Ta možnost (da lahko na računalniku spremenimo že napisano, op. a.) je imenitna, a včasih preveč zapeljiva. Bolj telegrafski, kot bi rekel Nietzsche, a zato tudi bolj precizen slog se hitro lahko razvodeni; prej je bilo treba premisliti, preden si uporabil tastaturo, zdaj lahko zmeraj izbrišeš, variiraš itd. Nevarno početje; zaradi te možnosti nekateri ljudje pišejo hitreje, kot mislijo,« je povedal kasnejši zmagovalec Drago Jančar.
Poleg tega tako kot vsi pisatelji tudi Sloan išče način, kako napisati dobro besedilo, le da si pri tem pomaga s sodobno tehnologijo. Hunter S. Thompson si je, denimo, pomagal drugače: večkrat je pretipkal Velikega Gatsbyja, saj je verjel, da bo tako usvojil slog F. Scotta Fitzgeralda.
Na neki način je v svoj korpus vnesel kombinacije različnih besed in stavčnih struktur, le da jih je – v nasprotju z računalnikom – nato zabelil s svojim nekonvencionalnim življenjskim slogom. Na tem mestu vidimo, da je Sloanova teza, da je pisateljev slog rezultat »vnesenih« besed, nekoliko pomanjkljiva.
Sloan ima na voljo druga orodja kot Thompson: so bolj družbeno sprejemljiva, le želi pa si lahko, da bodo tudi tako učinkovita.
Verjetno je še prezgodaj, da bi pisatelje uvrstili med tiste, ki jih bodo roboti prej ali slej izpodrinili, vseeno pa utegne umetna inteligenca igrati vse pomembnejšo vlogo pri nastajanju najrazličnejših besedil, od novinarskih prispevkov in sporočil za javnost do pesmi in romanov.
Početje Robina Sloana je za zdaj še daleč od tega, da bi si prislužilo v svetu tehnologije zelo čislano oznako »umetnointeligenčno«. Pisatelj s kombinacijo strojnega učenja in obdelave velike količine podatkov doseže, da računalnik dokonča začeti stavek. Nekakšno nadgrajeno samodejno popravljanje (autocorrect). Romaneskni prvenec Mr. Penumbra’s 24-Hour Bookstore je sicer napisal na običajen način, novi roman (ki še nima naslova) pa bo deloma že nastal v sodelovanju z računalnikom.
Od Casha do ribičev
Kako je to videti v praksi? Sloan v računalnik vpiše stavek: »Bizoni se zbirajo okoli kanjona … «, pritisne na tipko in računalnik začne proučevati besede, nato pa doda besedno zvezo »pod milim nebom«. Pisatelju je ta način zelo všeč in ga zabava. »Bi sam napisal 'pod milim nebom'? Mogoče bi, mogoče ne. Trenutno o tej možnosti nisem razmišljal, a se mi zdi zanimiva,« je dejal v pogovoru za New York Times.
Program besed ne izbira na pamet. Odloči se na podlagi neštetih besedil, ki jih je vanj vnesel Sloan. Najprej je dobil dovoljenje, da uporabi spletna arhiva dveh znanstvenofantastičnih revij iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja, Galaxy in If. Prvi poskusi so bili bolj jalovi in program je le redkokdaj sestavil smiselne stavke, saj sta bili reviji polni oguljenih fraz. Avtor je nato razširil korpus, vključil romane Johna Steinbecka in Joan Didion, kratke zgodbe Dashiella Hammetta, pesmi Johnnyja Casha, dodal je celo bilten kalifornijskega ministrstva za ribogojstvo.
Ustvaril je veliko bolj raznovrstno zbirko besedil, ki je znala tvoriti bolj zapletene – in ustreznejše – stavke. »Doslej sem prebral nešteto knjig in besed. Moji možgani so jih obravnavali na meni neznan in nepredvidljiv način, rezultat tega pa so stvari, ki jih pišem,« je avtor iskal podobnosti med »običajnim« in tehnološkim pristopom.
Vnos besed ni vse
Sloan pravzaprav ne zganja posebne revolucije: da tehnologija zaznamuje naše razmišljanje (in posledično pisanje), ni nič novega. To je ugotavljal že Nietzsche in o tem je nedavno v Delu pisala Irena Štaudohar. Takrat so ji na vprašanje, kako so doživljali prehod s pisalnega stroja na računalnik, odgovarjali finalisti za nagrado kresnik. »Ta možnost (da lahko na računalniku spremenimo že napisano, op. a.) je imenitna, a včasih preveč zapeljiva. Bolj telegrafski, kot bi rekel Nietzsche, a zato tudi bolj precizen slog se hitro lahko razvodeni; prej je bilo treba premisliti, preden si uporabil tastaturo, zdaj lahko zmeraj izbrišeš, variiraš itd. Nevarno početje; zaradi te možnosti nekateri ljudje pišejo hitreje, kot mislijo,« je povedal kasnejši zmagovalec Drago Jančar.
Poleg tega tako kot vsi pisatelji tudi Sloan išče način, kako napisati dobro besedilo, le da si pri tem pomaga s sodobno tehnologijo. Hunter S. Thompson si je, denimo, pomagal drugače: večkrat je pretipkal Velikega Gatsbyja, saj je verjel, da bo tako usvojil slog F. Scotta Fitzgeralda.
Na neki način je v svoj korpus vnesel kombinacije različnih besed in stavčnih struktur, le da jih je – v nasprotju z računalnikom – nato zabelil s svojim nekonvencionalnim življenjskim slogom. Na tem mestu vidimo, da je Sloanova teza, da je pisateljev slog rezultat »vnesenih« besed, nekoliko pomanjkljiva.
Sloan ima na voljo druga orodja kot Thompson: so bolj družbeno sprejemljiva, le želi pa si lahko, da bodo tudi tako učinkovita.
