Bo umetna inteligenca prevladala do konca stoletja?

Prevlada umetne inteligence, ki je za marsikoga le stvar znanstvene fantastike, nikakor ni zgolj tema bolj ali manj strašljivih televizijskih nadaljevank, temveč utegne že kmalu postati realnost: po napovedih nekaterih futurologov že čez 16 let, po mnenju mnogih pa gotovo do konca stoletja. Nam bodo takrat zavladali roboti ali pa bomo postali del njih?

Po definiciji tehnološke singularnosti, ki pomeni prevlado umetne inteligence nad človeško, bi na gornje vprašanje težko odgovorili. Pojav kakršnekoli singularnosti je namreč tako silen nepovratni preobrat v nekem dogajanju, da si njegovih posledic vnaprej ni mogoče zamisliti. Pri tehnološki singularnosti, ki bi nastopila ob prevladi umetne inteligence nad človeško, bi tako po definiciji v Wikipedii šlo za dogodek, po katerem ni mogoče napovedati prihodnosti niti si je približno predstavljati. Tehnološki razvoj namreč postane tako hiter, da ga ljudje sami ne dohitevamo več. Prevzame ga umetna inteligenca in si ga ljudem zaradi biološko pogojene omejenosti ni mogoče prestavljati, saj ne bi razumeli način razmišljanja in namena takšne superinteligence.

Ob taki definiciji se seveda v misli vrinjajo znanstvenofantastične grozljivke. Toda, ali je ideja o uresničenju singularnosti res skrb vzbujajoča, če že ne kar zastrašujoča? Ali obstaja možnost, da tehnološka singularnost nastopi že v predvidljivi prihodnosti? In ali se bo umetna inteligenca sploh tako razvila?

Singularnost da, a vprašanje kdaj

Znanstveniki na ta vprašanja ne dajejo enotnih odgovorov, toda med futurologi, vsaj kolikor pokaže pregled poljudnoznanstvenega tiska, jih je le malo, ki bi dvomili o nastopu tehnološke singularnosti in s tem prevladi umetne inteligence. Razhajajo se v glavnem samo v napovedi časa, kdaj naj bi se ta pojavila in kako.

Nekateri menijo, da naj bi se to zgodilo že do leta 2030, drugi pa, da bo ta trenutek prišel ob prelomu stoletja. Nadalje nekateri to vidijo kot uresničitev utopične prihodnosti, v kateri bi človeštvo preseglo svoje fizične omejitve s pomočjo strojev, številni pa jo vidijo bolj temno: kot čas, ko bi človek čedalje več aktivnosti in sposobnosti prepuščal strojem in bi ga umetna inteligenca postopoma vsrkala v nekakšen na umetni inteligenci zasnovan organizem, kjer bi bil človek le majhen del velikega ustroja – podobno kot so mitohondriji, ki ustvarjajo energijo v naših celicah.

Po mnenju nekaterih znanstvenikov in proučevalcev prihodnosti smo že sredi uresničevanja tehnološke singularnosti. Znani futurolog Ray Kurzweil je v knjigi Singularnost je blizu: ko bo človek presegel biologijo, objavljeni leta 2005, napovedal, da bodo računalniki že do leta 2029 prav tako pametni, kot so ljudje, do leta 2045 pa naj bi bili več kot milijardkrat sposobnejši od človeškega uma. Kot je izjavil za LiveScience, pri tej napovedi vztraja tudi danes. »Moja ocena se ni spremenila, le soglasje strokovnjakov za umetno inteligenco je zdaj bistveno bližje mojemu pogledu,« pojasnjuje Kurzweil.

Napoved enega od teh strokovnjakov, Billa Hibbarda z ameriške univerze v Wisconsin-Madisonu sicer ni tako drzna, kot je Kurzweilova, vendar pa se strinja, da bo umetna inteligenca dosegla raven človeške še v tem stoletju. »Tudi če bo obveljalo moje najbolj črnogledo ugibanje, se bo to zgodilo v času življenja ljudi, ki so se že rodili,« je prepričan Hibbard.

Neslutene spremembe

Medtem ko si futurologi niso edini v oceni, kdaj bo prišlo do tehnološke singularnosti, pa se strinjajo, da bo povzročila velikanske in neslutene spremembe. Ko bodo stroji postali pametnejši od ljudi, ni nujno, da bodo ljudje morali še naprej umirati. »Lahko se bodo preprosto s kibernetskimi deli dvignili na drugo stopnjo in tam še naprej počeli, karkoli bi želeli, odvisno od fizikalnih možnosti, in če to ne bo zahtevalo preveč energije,« pojasnjuje Hibbard.

Druga taka danes težko dojemljiva posledica bi bila izredno hitra rast produktivnosti. Medtem ko sta dve singularnosti, ki ju je človeštvo že doživelo, to sta kmetijska in industrijska revolucija, vodili v podvojitev ekonomske produktivnosti na vsakih tisoč let v primeru prve in na 15 let v primeru druge, bi se po prepričanju ekonomista Robina Hansona z Univerze Georgea Masona v Washingtonu, podvojila že kar vsak mesec ali celo vsak teden. Tako hitra rast produktivnosti bi bilo možna zato, ker bi bilo mogoče glavne »igralce« v gospodarstvu, to je ljudi, preprosto replicirati le s stroškom, kot ga zahteva kopiranje programa v drug računalnik.

Seveda pa je tolikšna produktivnost zastrašujoča. Roboti bi namreč verjetno preživeli apokaliptične scenarije, ki jih predstavlja tako hitra rast produktivnosti in ki bi človeštvo zbrisali s sveta. »Družba ali gospodarstvo, ki bi ju sestavljali pretežno roboti, ne bi oklevala pred uničenjem narave na enak način, kot bi se tega bali ljudje,« opozarja Hanson, ki prav zdaj piše knjigo o prihodnji singularnosti.

Roboti ne premorejo intuicije in vizije

Številni drugi raziskovalci umetne inteligence pa se z napovedmi futurologov o skorajšnji tehnološki singularnosti ne strinjajo. Ernest Davis z newyorške univerze, na primer, ne vidi nobenega znamenja, da bi bili blizu singularnosti. »Res je, da robot lahko premaga še tako dobrega šahista in opravlja razne druge specializirane naloge bolje od človeka. Toda še vedno je svetlobna leta daleč za sedemletnim otrokom, kar zadeva zdrav razum, vizijo, jezik in intuicijo o delovanju fizičnega sveta,« meni dr. Davis. Na primer, prav po zaslugi intuicije lahko človek ob pogledu na osebo, ki se ji prevrne skodelica kave, takoj ve, da bo končni rezultat polita kava na tleh. Da bi računalnik prišel do enakega sklepa, bi moral najprej opraviti obširno in zapleteno simulacijo in pri tem poznati natančno velikost skodelice, vedeti, na kakšni višini od tal je skodelica, in še številne druge parametre, da bi potem napovedal rezlutat, če se skodelica prevrne.

Podobno meni tudi akademik prof. dr. Ivan Bratko, predstojnik laboratorija za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani: »Napovedi o tem, kdaj bo prišlo do tehnološke singularnosti, so na splošno zelo nezanesljive. Futurologi, ki delajo tovrstne napovedi, premalo upoštevajo vse vidike inteligence. Umetna inteligenca v zadnjem času hitro napreduje, vendar je to napredovanje zelo neuravnoteženo med posameznimi področji oziroma oblikami inteligence. Umetna inteligenca je na nekaterih ožjih, dobro definiranih področjih že daleč presegla človeško. Vendar tehnološka singularnost predpostavlja 'superinteligenco', to pomeni preseči človekovo inteligenco na tako rekoč vseh področjih, ne le na enem,« poudarja dr. Bratko in dodaja, da gre tudi za socialne spretnosti.

»Na primer, računalnik je lahko zelo uspešen pri reševanju problemov na določenem področju, to pa še ne zadošča, da bi o tem uspešno poučeval ljudi. Napredek pri razvoju metod za (res) inteligentne poučevalne sisteme je zelo omejen in počasen,« opozarja. Kot nazoren primer uspeha umetne inteligence na ozkem področju navaja igranje šaha. »Leta 1997 je v zelo odmevnem dvoboju šahovski program Deep Blue premagal tedanjega svetovnega prvaka Garija Kasparova. Nekateri so zmago računalnika napovedovali že veliko prej, nekateri pa prav obratno, da se to ne bo nikoli zgodilo. Zmaga je v svetu odmevala kot triumf umetne inteligence. Toda kar zadeva točko tehnološke singularnosti, je ta dosežek pravzaprav brez pomena. Celo če bi se omejili zelo ozko, le na šah, zmaga nad Kasparovom ni niti približno dovolj. Računalnik je pokazal, da zna igrati tako rekoč brezhibno, vendar pa še vedno ne zna niti približno razložiti, zakaj so njegove poteze tako dobre, kaj so ideje, ki se skrivajo za temi potezami,« pojasnjuje akademik Ivan Bratko.

Prepad ostaja

Med skeptiki glede skorajšnje tehnološke singularnosti oziroma prevlade umetne inteligence nad človeško je tudi profesorica Mary Cummings, ki na massachusettskem tehnološkem inštitutu proučuje preseke med človekom in avtomatizacijo. Preprosto se ji zdi, da dokler tako malo vemo o delovanju svojih možganov, od spomina in intuicije do logike in učenja, je težko pričakovati, da bi replicirali nekaj boljšega.

»Sem velika zagovornica razvoja tehnologije, a moram reči, da gre še vedno za orjački prepad med človekovimi sposobnostmi in umetno inteligenco. Sposobni smo manipulirati osnovne električne impulze, nikakor pa nismo sposobni povsem replicirati kognitivne procese. In tu, se mi zdi, se ideja o singularnosti razblinja.«