Brez biodiverzitete ne moremo preživeti
»Od biodiverzitete smo odvisni. Zaradi nje imamo čisto vodo, kisik, hrano. Zakaj vsem drugim bitjem, s katerimi si delimo planet, ne priznamo, da so naši enakovredni partnerji? Na biodiverziteto ne smemo gledati kot na sredstvo za izkoriščanje, ampak kot na našo partnerico, na nekoga, brez katerega ne moremo preživeti. Ko bomo to ozavestili, bomo drugače gledali tudi na vse rešitve, laže jih bomo sprejeli in izpeljali,« poudarja biolog dr. Davorin Tome.
Človeštvo doživlja dve veliki krizi: podnebno in krizo biodiverzitete. Biodiverziteta predstavlja vse življenje na Zemlji: od bakterij, gliv, rastlin, živali in ljudi. Gre za različnost vrst in različnost znotraj vrst, pa tudi pestrost in različnost ekosistemov, v katerih vrste (so)bivajo. Čeprav si mnogi zatiskajo oči, so posledice obeh kriz že vidne. Podnebne spremembe se med drugim kažejo v vse več ekstremnih dogodkih, kot so suše, vročinski valovi, zelo zgovorna je množica številk, ki nam jih podajajo raziskovalci o tem, kako je narastla povprečna globalna temperatura, za koliko se je zvišala gladina oceanov in kako hitro se talijo ledeniki in ledene ploskve.
Zelo tragične so tudi številke, s katerimi raziskovalci opozarjajo na krizo biodiverzitete. Pozornim opazovalcem je ta vidna tudi že v naravi, pravi ekolog in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo dr. Davorin Tome. »Vendar te krize ne vidi vsak. Mnogi se sprehajajo v naravi, a je ne opazujejo, hodijo s slušalkami v ušesih. Kriza biodiverzitete se ne vidi tako, da bi v gozdu ostala samo še suha, propadla drevesa, nekoliko natančneje je treba pogledati. Populacije mnogih vrst upadajo. Starejši kmetje, ki so hodili in še danes hodijo na polja peš, vedo povedati, da slišijo bistveno manj ptic kot nekoč. Tisti, ki se na njivo ali travnik pripeljejo s traktorjem, pa sprememb ne opazijo, ker stika z okoljem, naravo ni.«
Kako resna je kriza? »Odvisno, koga vprašate. Mi biologi, ki jo skušamo spoznati kar se da podrobno, vidimo, da je zelo resna. Na to opozarjamo, ker je zdaj še čas, da kaj ukrenemo. Bolj ko bomo odlašali, težje bomo izpeljali ukrepe in ostrejši bodo morali biti, da bi spet zagotovili ravnovesje in dovolj dobro okolje za življenje človeka,« razlaga dr. Tome in dodaja, da nas kriza že tepe. »In še bolj nas bo. Človek sicer samo zaradi tega verjetno ne bo izumrl, bo pa zelo vplivalo na kakovost našega življenja.«
Rešitve bodo morale biti kompleksne in na mednarodni ravni, toda tudi vsak posameznik lahko doda kamenček v mozaik. »Najmanj, kar lahko pričakujemo od posameznikov, je razumevanje tega problema. Da o tem berejo, se poučijo, kaj sploh je biodiverziteta, o pomenu odnosov znotraj vrst … ter nato opazujejo naravo. Če česa ne razumemo, nam je bolj ali manj vseeno in tudi ukrepov ne bomo sprejemali. Konkreten ukrep je, denimo, tudi ta, da trato pokosimo nekoliko kasneje, da cvetlice odcvetijo. Zelo, zelo dobrodošlo bi bilo, da bi začeli razvijati partnerski odnos do biodiverzitete,« poudarja raziskovalec.
Izumiranje in izumrtje
Vse, kar nas obdaja, je nastalo v milijardah let razvoja življenja. Vrste so se pojavljale, uspevale, izginjale, s tem naredile prostor drugim. Pomembna značilnost biodiverzitete je njena prepletenost in povezanost, še tako neznatno bitje ima svojo vlogo.
Spreminjanje sveta prikazuje tudi izjemna razstava Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Cankarjevega doma V vrtincu sprememb. Medijski pokrovitelj Delo vabi svoje bralce na ogled velike naravoslovne razstave V vrtincu sprememb, ki jo Cankarjev dom organizira s Prirodoslovnim muzejem Slovenije in na kateri lahko izveste še več o biotski pestrosti.
Še zdaleč nismo odkrili vsega, kar nas obdaja na tej čudoviti modri frnikoli, in prav zato dr. Davorin Tome meni, da je problem upadanja biodiverzitete bolje predstavljati prek procesa izumiranja in ne končnega rezultata. »Vsekakor je bolj populistično, če rečemo, da je vrsta izumrla, kot pa da 'le' izumira. Tudi biologi to delamo, ker vemo, da je učinek pri ljudeh večji. Sicer pa zelo neradi govorimo o izumrli vrsti, saj je to izjemno težko dokazati, razen pri velikih živalih. Pomislite na primer na neko muho, ki naj bi izumrla. Večina ljudi sploh ne loči muh med sabo. Tudi strokovnjaki težko ugotovijo, da take vrste ni več. Lahko da bi njeno izginotje potrdili na enem območju, vendar ne moremo biti prepričani, da je izumrla tudi sto kilometrov stran. V resnici je zelo težko potrditi, da je vrsta izumrla. Drugi vzrok pa je, da danes poznamo okoli dva milijona vrst, ki smo jih opisali, na svetu pa je verjetno okoli deset milijonov vrst, ne upoštevajoč virusov, torej osem milijonov vrst sploh ne poznamo. Če ena izumre, kdo bo sploh opazil, če niti ne vemo, da je obstajala. Zato je krizo biodiverzitete težko opisovati s številom izumrlih vrst. Bolj preprosto in zelo podobno jo lahko opišemo s procesom izumiranja, ko se začne populacija zmanjševati. Ta proces, če nič ne ukrepamo, se vedno konča z izumrtjem. Spremljamo ga z monitoringi. Vsako leto na enak način popišeš eno vrsto in takoj je jasno, ali se populacija zmanjšuje in gre torej po poti izumiranja. In še en vzrok je, zakaj je bolje slediti izumiranju kot izumrtju vrst. Ko ugotovimo, da vrsta izumira, lahko še marsikaj storimo, da jo rešimo. Ko pa enkrat izumre …«
Vendar, ko se uničujoči mehanizem izumiranja enkrat sproži, ga je ustaviti težko. »Če je populacija vrste premajhna, začne propadati. Vsaka vrsta potrebuje dovolj osebkov, da med seboj komunicirajo, se prepletajo. To je različno od vrste do vrste, ene so zelo občutljive za to, sploh tiste, ki so zelo socialne in lahko preživijo le v skupinah. Potem se upad populacije ene vrste kaže tudi na širši okolici. Vsaka vrsta je del ekosistema, to je mreža povezanih različnih vrst. Ko ena izpade, se v ekosistemu nekaj spremeni. So vrste, ki jih druge lahko dovolj dobro nadomestijo, včasih pa to ni mogoče in takrat se lahko ekosistem bistveno spremeni. Za sabo lahko potegne izginjanje tudi drugih vrst,« opisuje dr. Tome, ki je najprej ornitolog. »Naj se pri konkretnih primerih zatečem k bolj karizmatičnim vrstam, takim, ki pritegnejo pozornost, ki jih vidimo. To so zagotovo ptice. V Sloveniji in tudi v večini razvitih držav je največja kriza pri pticah, ki živijo na travnikih. Problem je tudi pri močvirskih vrstah, vendar je bila problematika v preteklosti, ko so se močvirja na veliko izsuševala, še mnogo hujša. Zdaj je razumevanje o pomenu močvirij že nekoliko večje in se število vrst v njih ne zmanjšuje več tako hitro, ostajajo pa seveda populacije zelo majhne. Torej travniške ptice: v zadnjih dvajsetih letih se je število za polovico zmanjšalo. Redno smo jih začeli popisovati pred desetletji, danes ugotavljamo, da so se negativni učinki človeka kazali že precej prej.«
Ljudje smo postali zelo razvajena vrsta in za zadovoljitev svojih potreb zavzemamo veliko prostora, tega jemljemo drugim vrstam.
Vzrok tiči v kmetijstvu. »Travniki so zelo zahteven naravovarstveni ekosistem. Človek po eni strani mora posegati vanje, jih upravljati, drugače se bo tam zarastel gozd. To ravnovesje, kako upravljati travnike, da vpliv ne bo prevelik v eno ali drugo smer, je zelo težko doseči. Gozdovi so manj zahtevni. Zanje je najbolje, da jih pustimo pri miru, pri travnikih ni tako. V Sloveniji imamo večinoma sekundarne travnike, torej takšne, ki v osnovi niso naravno nastali, ampak je človek za njihovo oblikovanje izkrčil gozd.«
Poleg kmetijstva človek v biodiverziteto posega na številne druge načine, z urbanizacijo, izpusti ogljikovega dioksida, infrastrukturnimi projekti, ribolovom … »Vsak človek oziroma, bolje rečeno, vsaka živa vrsta vpliva na svoje okolje in na druge v njem bivajoče vrste. Težava nastane, če ta vpliv začne presegati meje usklajenega življenja. Ljudje smo postali zelo razvajena vrsta in za zadovoljitev svojih potreb zavzemamo veliko prostora, tega jemljemo drugim vrstam. Naš vpliv je tako neposreden kot posreden. Neposreden vpliv je na primer ribolov. Problema čezmernega ribolova sploh ne bi smelo biti; natančno namreč vidimo, koliko rib smo potegnili iz morja, in če jih potegnemo vsako leto manj, bi nam moralo biti nemudoma jasno, da je nekaj narobe. Posredni vpliv je manj očiten. Na primer vožnja z avtomobilom in posledično segrevanje ozračja zaradi izpustov ogljikovega dioksida. Pojma nimamo, na katere vrste vse s tem vplivamo, zato tudi ne čutimo potrebe, da bi kaj ukrenili, razen če nas na to kdo opozori.«
Neposreden poseg je tudi urbanizem. Dr. Tome pri tem znova opozarja, da vsaka vrsta zavzame svoj prostor za prebivanje. »Tudi na območju, kjer si mravlje postavijo mravljišče, ne more živeti druga vrsta. Ljudje moramo paziti, da ne pretiravamo s temi površinami, da si ne jemljemo več, kot potrebujemo, da pazimo, kam umeščamo svoje urbanistične in infrastrukturne projekte. Zlasti zadnji so lahko zelo problematični. Ceste, daljnovodi, železnice ... ti objekti fizično ne zavzemajo veliko prostora v naravi, vendar z njimi prekinemo poti drugih vrst. Posamezni osebki se ne morejo umikati, ne morejo na drugo stran, da bi si poiskali novega partnerja.«
Od male uharice do repaljščice
Dr. Davorin Tome naravo preučuje z vidika ekologije, različne mehanizme delovanja ekosistemov raziskuje prek ptic. Sprva je preučeval malo uharico, zadnja leta pa se posveča travniški vrsti repaljščici. Prvi gre kar dobro, drugi precej slabše, pravi. »Mala uharica gnezdi na drevesih, zaseda predvsem gnezda vran. Vrane, ki jih je veliko, vsako leto delajo nova gnezda, stara zavzamejo sove, tudi malih sesalcev, s katerimi se prehranjujejo uharice, je razmeroma dovolj, kakšno leto več, kakšno manj. Repaljščica pa je travniška vrsta. Okoli leta 2000 sem jo začel spremljati, izbral sem si približno en kvadratni kilometer velike travnike. Takrat je tam živelo okoli 80 parov, danes jih od 25 do 30. Padec je zelo velik.«
Repaljščica je ptica selivka in ravno te dni se začenja vračati. »Aprila je sprva težko ločiti, katere ptice bodo ostale tu, zato jih zdaj še ne preštevam, nekatere se namreč tu le ustavijo in potem letijo naprej proti severu, na Finsko. V začetku maja pa je že jasno, koliko jih bo tu gnezdilo.«
Ker sta si vrsti po videzu in življenjskem okolju tako drugačni, ne moremo mimo vprašanja, zakaj je uharico »zamenjal« za repaljščico. »To je pravzaprav nekoliko smešna zgodba. Tudi pri raziskovalnem delu so namreč vzroki za takšne spremembe lahko povsem subjektivni,« se nasmehne. »Malo uharico sem začel preučevati še kot študent, dvajset let sem jo raziskoval. Je pa zahtevna za raziskovanje, gnezdi visoko v krošnjah, zato sem moral plezati na smreke, da sem lahko prešteval jajca in mladiče, in po dvajsetih letih se enostavno nisem več počutil dobro pri tem početju na visokih drevesih. Pa sem si poiskal vrsto, ki gnezdi na tleh. Repaljščico. Zadnje čase pa opažam, da me že nekoliko zbada v križu, in bi moral najti vrsto, za katero se ne bi bilo treba sklanjati,« hudomušno pripomni sogovornik, ki je kot raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo vpet v več različnih projektov ohranjanja ptic.
»Med drugim z Ljubljanskim barjem sodelujemo pri ohranjanju velikega škurha. Zelo malo jih je še pri nas, vrsta sicer gnezdi bolj v srednji in severni Evropi. Pred desetimi leti je bilo pri nas deset parov, lani le še dva. Še nedavno nismo vedeli dosti o tem, kaj vse jih ogroža. Menili smo, da je to predvsem kmetijstvo, ko jim pokosijo gnezda. Krajinski park nam je omogočil sredstva, da smo dva samca škurha ujeli in jima nadeli oddajnike. Eden je bil brez para in je že kmalu – julija – odpotoval v Maroko, drugi je odgnezdil, samica je znesla štiri jajca, mislim, da je preživel le en mladič, tudi ta škurh je nato odletel v Maroko. Tako zdaj vemo, kdaj sta odpotovala in kam. Nato pa je oddajnik škurha brez para začel oddajati le z ene točke. To ni nikoli dober znak. Optimističen scenarij je, da je oddajnik izgubil, pesimističen, da je izgubil življenje. Koordinate je seveda mogoče preveriti na googlovih zemljevidih in odkrili smo, da je nad točko zadnjih signalov oddajnika daljnovod. Zadnji let je škurh opravil v mraku in se zelo verjetno zaletel v žice. Pred dvema mesecema smo dobili dokončno potrditev, ko je kolega dopustoval v Maroku in preveril lokacijo. Našel je daljnovod, okostje škurha in oddajnik. Na žalost je našel tudi veliko drugih okostij različnih ptic. Tako zdaj vemo, da škurhe ogrožajo tudi dejavniki na poti.«
Prek fotografije do študija biologije
Dr. Tome je avtor tako srednješolskih kot univerzitetnih učbenikov o ekologiji in številnih knjig, s katerimi želi spodbuditi javnost, da bi se izobraževali o biodiverziteti in okolju. Zgodbe o naravi pripoveduje tako z besedami kot s čudovitimi fotografijami. »Že konec osnovne šole sem začel fotografirati. Takrat so po televiziji začeli predvajati prve dokumentarce, ki so me navduševali, pa sem se želel preizkusiti. Za fotografijo si moraš vzeti čas, veliko sem bil v naravi, opazoval sem jo, razni procesi so me začeli zanimati in odločil sem se za študij biologije.«
Službeno sem veliko na terenu, vendar fotoaparata ne vzamem s seboj. Za oboje je potreben čas, in če bi se sočasno ukvarjal z obojim, ne bi ničesar naredil dobro.
Službe in hobija ne meša. »Službeno sem veliko na terenu, vendar fotoaparata ne vzamem s seboj. Za oboje je potreben čas, in če bi se sočasno ukvarjal z obojim, ne bi ničesar naredil dobro. Si pa zapomnim, kje so zanimivosti, in grem popoldne ali čez vikend nazaj na lokacijo še s fotoaparatom.« Kot pravi, mu narava še vedno pripravlja presenečenja. »Včasih se mi zdi, da sem videl in slikal že vse, a se izkaže, da naše znanje ni nikoli končno. Ko se v naravi kaj zgodi, se kakšna vrsta lahko odzove povsem nepričakovano, na dotlej nepoznan način.« Z ženo tudi veliko potujeta, za cilje vedno izbirata kraje, kjer živi vrsta, ki si jo želita videti od blizu. »Ptice me morda najbolj pritegnejo, pa seveda tudi druge vrste. Vsaka ima svojo zgodbo. Iščeva tudi vrste, ki so v Sloveniji že izumrle ali so pri nas redke. Teh pri nas še posebej nočem vznemirjati, bolje je poiskati populacijo, kjer jih je več. Zanimive so tudi individualne razlike med pticami, nekateri osebki so zelo sramežljivi in se hitro umikajo, spet drugih moja prisotnost prav nič ne moti.«
