Brzostrelka po imenu Remington

Ali so pisatelji na pisalni stroj pisali na enak način kot zdaj na računalnik ali je morda tehnologija spremenila tok njihovih misli in domišljije?

Objavljeno
02. junij 2018 10.11
Posodobljeno
02. junij 2018 10.11
Pisalni stroji so imeli imena, ki so spominjala na pištole: Hammong, Crandall, Remington, kar ni naključje, saj je slednji nastajal v tovarni, v kateri so v začetku 19. stoletja izdeloval najboljše revolverje v Ameriki. FOTO: Shutterstock
Ali so pisatelji na pisalni stroj pisali na enak način kot zdaj na računalnik ali je morda tehnologija spremenila tok njihovih misli in domišljije? Kako v svetu medmrežja najti pisateljsko samoto? O vsem tem smo se pogovarjali z letošnjimi finalisti za nagrado kresnik, Dragom Jančarjem, Vladom Žabotom, Štefanom Kardošem, Florjanom Lipušem in Sarivalom Sosičem.

Pisalni stroj je nekoč veljal za pomemben tehnološki dosežek. Eden prvih mislecev, ki ga je uporabljal, je bil Friedrich Nietzsche. Leta 1881 se je njegovo že tako krhko zdravje še poslabšalo, imel je glavobole in vid mu je pešal, zato je naročil pisalni stroj – Malling-Hans. Šlo je za čisto nov izum, pisalno kroglo danske izdelave, ki je imela dvainpetdeset tipk, za velike in male črke ter števila in ločila.

Nietzsche se je hitro naučil slepega tipkanja in celo neki berlinski časopis je veselo poročal, da veliki filozof po zaslugi pisalnega stroja končno spet piše. A Nietzsche je opazil, da zdaj piše drugače, bolj telegrafsko in strnjeno, zdelo se mu je tudi, da so imeli teksti neko novo silo, kot da se je moč naprave in njenega železa prek nekakšnega metafizičnega mehanizma prenesla na besede. Ugotovil je, da naša oprema za pisanje vpliva na oblikovanje naših misli. Res?

image
Eden prvih mislecev, ki je uporabljal pisalni stroj, je bil Friderich Nietzsche. FOTO: Press Release


Dragi Jančar pravi, da sam o tem ni nikoli premišljeval. »Od nekdaj polnim beležnice, zvezke ali samo liste papirja, ki jih imam pri roki, z zapiski – zamislimi, utrinki, asociacijami. Pisalni stroj je potem to predeloval v tisto gomazenje črk, ki je bilo že blizu knjižni obliki. Strmeti v prazno belino papirja, ki ga je treba zapolniti z nečim, kar je v glavi, lahko človeka včasih spravi v obup.« Zato so bili zapiski zanj važnejši od naprave, na katero je potem pisal, bili so nekakšna sidra v praznem prostoru, mogoče bolje rečeno jedra, iz katerih se cepijo in nastajajo verižne reakcije asociacij, ki se združujejo v gmote besedila. »Zgodilo se je, da sem v zvezek napisal celo zgodbo ali poglavje romana.«

Štefan Kardoš se spominja, da je na drugačno oblikovanje njegovih misli morda najbolj vplival prehod s pisalnega stroja na računalnik. »Za napakami, nerodnostmi ali opaženimi slabostmi v pisanju na roko ali s pisalnim strojem ostajajo sledi, ki jih je že fizično težje v celoti prikriti ali zbrisati za sabo, pri teh, ki nastajajo pri pisanju z računalnikom, pa je to najmanjši problem.« Vlado Žabot gre še bolj nazaj: »Samo čudim se lahko, kako se je v mojem dosedanjem obdobju oprema za pisanje spreminjala. Začel sem s svinčnikom, v prvem razredu osnovne šole smo pisali celo s peresniki, nato z nalivniki, medtem ko so bili kemični svinčniki vse do višjih razredov osemletke prepovedani. Tudi svoj prvi, žal izgubljeni roman, za turške vpade in sultana Sulejmana 6. je šlo, sem na podstrešju in na skrivaj pisal s svinčnikom. In svinčniki, šilčki pa pole črtastih listov so še danes nepogrešljivi na moji nočni omarici ali med potovalno prtljago. Prvi pisalni stroj sem si priskrbel kot študent. Eden od naslednjih je že bil elektronski. Tudi sedaj, v dobi računalnikov torej, pa si zapisovanja osnutkov, variant zahtevnejših delov besedila pa tudi še svežih sanj v nočeh ne predstavljam brez črtastih pol in svinčnikov. Zato v resnici niti ne vem, kakšno bi bilo moje pisanje, če bi za vse to uporabljal le še računalnik.«

Florjan Lipuš se z Nietzschejem nikakor ne strinja, saj meni, da na oblikovanje misli take reči ne morejo vplivati. »Kvečjemu da svinčnik v roki človeka drži pri tleh, ga prijetno navezuje na domače, na zemeljsko, dočim je stroj hladna tehnika.« Vedno piše s svinčnikom, ki mu daje stik z resničnostjo, s tuzemstvom, z naravnim.

Sarival Sosič pa Nietzscheju prikimava, saj, kot pravi, nima potrpljenja pisanja z roko, čeprav bi to najraje počel. »Zame je pisanje neposredno na računalnik odrešitev in prav tako in tam lahko najbolj hitro in razmišljujoče pišem.«
 

»Tukaj spimo!«
 

Kakšna je romantična podoba pisatelja ali pisateljice? Pisalna miza, brleča luč, zavihani rokavi, poln pepelnik, v ustih že nova prižgana cigareta, kozarec z viskijem na dosegu roke in neutrudni zvok pisalnega stroja. Hemingway je dejal, da nobenemu psihoanalitiku ne bi zaupal toliko skrivnosti, ko jih je svojemu dragemu Remingtonu. Pisalni stroji so imeli imena, ki so spominjala na pištole: Hammong, Crandall, Remington, kar ni naključje, saj je slednji nastajal v tovarni, v kateri so v začetku 19. stoletja izdeloval najboljše revolverje v Ameriki. Ko je pisateljska roka Henryja Jamesa omagala, je najel strojepisko in ji narekoval romane, všeč mu je bilo, ker ga je njeno tipkanje na Remingtonu spominjalo na streljanje z brzostrelko.

image
Hemingway je dejal, da nobenemu psihoanalitiku ne bi zaupal toliko skrivnosti, ko jih je svojemu dragemu Remingtonu FOTO: Wikipedia


Tudi Drago Jančar se spominja tega zvoka. »Bolj ali manj glasno udarjanje črk po valju pisalnega stroja je pomenilo tudi nekakšen zvočni ritem, ki je na neki način – tu bi se s filozofom strinjal – določal način mišljenja. Kot bi imel pred seboj nekakšno čudno klaviaturo. Meni je deloval ta zvok blagodejno, sosedom malo manj: včasih so mi ob štirih zjutraj potolkli ob steno – boš že nehal, človek? Tukaj spimo! Zdaj besedilo neslišno drsi čez ekran, občutek, da se črke s svojimi zvoki spreminjajo v besede, v hrumenje tiskarskega stroja, v daljne odmeve – ta občutek je izgubljen.«

Prvi računalniki, ki so nadomestili pisalne stroje in so jih uporabljali pisatelji, so bili v resnici urejevalniki besedil – električni pisalni stroji, z monitorjem, nadgrajeni s polnilnikom – najprej v obliki magnetnega traku v kaseti in kasneje megnetnih kartic. Kot piše Nikolaj Pečenko v članku, ki ga je leta 2006 napisal za Monitor, so najbolj priljubljen samostojni urejevalnik besedil z zaslonom naredili leta 1976 v Wangu, ki je imel za tiste čase spoštovanja vrednih 64 KB pomnilnika. Na takšne naprave sta v 80. letih pisala Stephen King in John Updike, Gore Vidal pa je bil do takšne tehnologije zelo skeptičen in jo je s prezirom zavrnil, opozarjal je tudi, da bodo ti stroji posrkali avtorjevo kreativnost. Zanimivo je, da so v ZDA na prve elektronske urejevalnike pisali predvsem pisatelji znanstvene fantastike, pa ne zato, ker bi bili veliki tehnološki vizionarji, pač pa zato, ker so morali hitro pisati. Če so želeli v tem žanru preživeti, so morali izdati štiri do pet knjig na leto.
 

Računalniški stvor
 

Kakšen je bil pisateljski prehod s pisalnega stroja na računalnik? Štefan Kardoš premišljuje o tem, da se je spremenil način oziroma stopnja koncentracije in osredotočenost misli, saj zavest, da je mogoče kar naprej popravljati, človeka hitro poleni, poleni pa se tudi njegova misel in sposobnost tvorjenja daljših besedilnih enot v eni sapi, iz glave.

Vladu Žabotu se je računalnik sprva zdel kot nekakšen »stvor«, ki nekaj po svoje hoče in nekaj po svoje trmari. »Sedaj ga za silo krotim – a mi bolj kot kaj drugega pomeni s sodobnimi tehnologijami in komunikacijo kompatibilen pisalni stroj. Tako si vsako stran z novimi korekcijami posebej natisnem, porabim veliko več papirja kot pri pisalnem stroju, se tudi lažje odločam za poseganje v že napisano besedilo, po potrebi kje kaj dodam, kaj izbrišem ali napišem na novo, skratka, rečem lahko, da mi je računalnik v veliko pomoč v prizadevanjih za čim višjo kvaliteto besedila.« Lipuš način pisanja že desetletja ni spremenil, zadnjo verzijo rokopisa, ki ga je napisal s svinčnikom, nekoč s pisalnim strojem, zdaj z računalnikom, prepiše na čisto in ta prepis je zanj nekaj mehaničnega, zgolj tehničnega, rokodelskega.

Pri pisanju na računalnik je, kot ugotavlja Jančar, preglednost nad besedilom večja, saj je vsak hip mogoče pogledati, kaj si že napisal, dodajati, spremeniti že napisano. »Ta možnost je imenitna, a včasih preveč zapeljiva. Bolj telegrafski, kot bi rekel Nietzsche, a zato tudi bolj precizen slog se hitro lahko razvodeni, prej je bilo treba premisliti, preden si uporabil tastaturo, zdaj lahko zmeraj izbrišeš, variiraš, itd., nevarno početje, zaradi te možnosti nekateri ljudje pišejo hitreje, kot mislijo.«
 

Išče se samota
 

Lani je ameriško podjetje Astrohaus poslalo na trg majhen sodoben pisalni stroj, najprej so ga krstili za Hemingwrite, kasneje so ga preimenovali v Freewrite. Nabavite si ga lahko za 430 evrov. Naprava je z eno nogo v preteklosti in z drugo v prihodnosti, ima tipkovnico in manjši e-ink zaslon, kot Kindle. Njegov glavni adut je, da razen tega, da zna tekste pošiljati v Dropbox ali na Google Drive, ni povezan z internetom in je namenjen tistim pisateljem, ki sami nimajo toliko volje, da bi se izklopili iz medmrežja, medtem ko pišejo. Internet je včasih vir informacij, lahko pa je tudi veliki motilec pisateljske samote. Kako se obvarovati pred njim?

image
Pri pisanju na računalnik je, kot ugotavlja Jančar, preglednost nad besedilom večja, saj je vsak hip mogoče pogledati, kaj si že napisal, dodajati, spremeniti že napisano. FOTO: Shutterstock


Ko Jančar piše literarno besedilo, ga preprosto izklopi. »Če pišem članek ali esej, pa včasih kaj pobrskam – in se potem zalotim, da sem padal iz enega branja v drugega, v vesolje znanja in informacij, a tudi peklensko brezno neumnosti in surovosti, pred katerim nas je nekoč pisalni stroj obvaroval.« Lipuš prizna, da je vse, kar mu ponuja internet, tuje, ne njegovo, zato ga ne uporablja. »Pisanje pa mora biti brez izjeme samo moje in nikogar drugega.« Podobno odgovarja Sosič: »Nimam nobenih socialnih (kako nesmiselna opredelitev) omrežij, torej na svoj prenosni računalnik samo pišem (tam nimam niti pošte), in če uporabljam internet, je to izključno za obrazložitev določene besede ali pojmov, ki so mi v nekem trenutku težje razumljivi.« Kardoš je prepričan, da gre obdobje interneta z roko v roki z vse bolj vseprisotnim prepričanjem, da je pomnjenje podatkov in informacij nepotrebno, saj so ves čas na dosegu roke v nekakšnem 'virtualnem oblaku'. »Ob tem pa radi spregledamo, da ta 'oblak' nekdo upravlja, ga prodaja, z njim manipulira in nam ga lahko tudi v hipu odtegne. Priti do pisateljske samote je zato dandanes zelo enostavno: odklopiš se z interneta in si bolj sam, kot si bil kadar koli pred obdobjem spleta, celo sredi množice ljudi.«

***

Eden mojih najljubših filmskih pisateljskih prizorov se zgodi v filmu Julia iz leta 1977. V njem Jane Fonda igra mlado pisateljico Lillian Hellman, ki s starejšim ljubimcem in slavnim pisateljem krimičev Dashiellom Hammetom živi v osamljeni hiši ob obali in piše prvo dramo. Ko jo konča, jo Hammet prebere in ji pove, da je sicer dobra, a da bi morala biti še boljša, in Lillian se vrne za pisalno mizo, piše, verižno kadi in srka viski. Ker ji ne gre, besno zagrabi pisalni stroj in ga vrže skozi okno. A že v naslednjem kadru spet radostno tipka nanj in na ustih ima blažen nasmešek. Njena drama se je končno rodila.

Takšen dramatični pisateljski prizor si danes težko predstavljamo, saj računalnik ne bi preživel padca iz prvega nadstropja, pisalni stroj pa je bil trpežen in je trpežnost zahteval tudi od pisateljskih prstov. A najbolj pomembni sta, ne glede na napravo, s katero pišemo, trpežnost pisateljevega duha in občutljivost njegovih misli.