Digitalna vrnitev vida

Če hočemo razumeti čudež, ki ga je doživel 45-letni Finec Miika, moramo najprej vedeti, v kakšnem svetu senc je živel. »Moje življenje je kot potovanje skozi gosto meglo,« pravi. Z očmi od svojega 22. leta zaznava svet le kot svetle in temne pramene brez obrisov in barv. Miika, ki noče objaviti svojega priimka, ima dedno bolezen Retinitis pigmentosa, pri kateri vid počasi peša. Pred kratkim pa se mu je koprena začasno odstrla. Ta trenutek so posneli na video: Miika sedi pred banano in jabolkom in pravi: »En predmet je okrogel, drugi pa podolgovat, usločen.« Malo okleva. »Banana!« se odloči nazadnje. Zdravniki ga opazujejo kot uročeni.

 

Internetski podjetnik v eksperimentalni dvorani drugega nadstropja univerzitetne očesne klinike v Tübingenu nenadoma spregleda - svet vidi z umetnim očesom, mrežnico iz silicija. Digitalno vrnjeni vid. Zdravniki so mu med štiriurno operacijo pod mrežnico vstavili čip, povezan s kablom, ki je izstopil iz telesa za ušesom. Po tej napeljavi je očesni zdravnik Eberhart Zrenner krmilil računalniški čip v Miikovem očesu in s pritiskom na gumb razblinil večno meglo pred Miikovimi očmi.

 

Za ljudi, ki jim odmirajo celice mrežnice

 

Ta uspeli eksperiment je medicinska senzacija. Že dve leti je v teku kak ducat eksperimentov z očesnimi protezami, ki naj bi slepim omogočile optično orientacijo. Dolgo so bili uspehi bolj skromni, v novejšem času pa že dosegajo uspehe: na primer ameriški raziskovalci podjetja Second Sight. Vendar morajo njihovi pacienti nositi posebna očala z vgrajeno kamero, katere podobe se brezžično prenašajo v implantat mrežnice. Pri tübingenski tehniki očala sploh niso potrebna: čip pod mrežnico prevzame obdelavo signalov. A s pravim prodorom nemški raziskovalci še čakajo. »Pri Miiki smo pokazali, da je s pomočjo vidne proteze prestopil mejo, nad katero ne more več veljati za slepega,« je izjavil Zrenner na strokovnem kongresu v Miamiju.

 

Pred 15 leti je skupina fiziologov, inženirjev, kirurgov in strokovnjakov za materiale začela raziskovati tehnične možnosti za ljudi, ki jim odmirajo celice mrežnice. Na tisoče Nemcev vsako leto oslepi zaradi degeneracije mrežnice, bodisi zaradi starosti bodisi zaradi dednih bolezni. Ti ljudje grozljivo trpijo, pravi Zrenner, ki ponuja upanje v obliki 1500 fotocelic. Te so vdelane v drobcen mikročip, ki meri komaj tri krat tri milimetre. Finančno je ta projekt podprlo zvezno ministrstvo za raziskovanje ter nemška podjetja. Denar priteka predvsem v razvoj čipa in klinične študije. Material mora biti dovolj rubusten za vsaditev v telo. Plastična prevleka varuje fotocelice proti slanim telesnim tekočinam. Senzor pa mora biti tudi dovolj majhen, da nadomesti odmrle, za svetlobo občutljive celice mrežnice. Pri tem so si raziskovalci pomagali z dognanji na področju srčnih spodbujevalnikov in vsadkov v notranje uho.

 

Nemški poskus

 

A ti posegi v oči so drzno pionirsko početje. V Tübingenu so doslej vsadili posebne čipe enajstim pacientom. Najstarejšemu je bilo 57 let, najmlajšemu 26. Dolgo so operaterji vadili na prašičih, šele potem so si drznili poskusiti na ljudeh. Kirurgi najprej posesajo tekočino iz notranjosti oči. S strani odpro žilnico očesa, nato ustavijo močno krvavenje tkiva in vstavijo čip s kablom med žilnico in mrežnico na tisto točko, kjer človek najostreje vidi. Telo implantat dobro prenaša, poroča Zrenner. Pri nobenem od bolnikov ni bilo resnih težav, kakršno je vnetje. A pravi izziv se začne tri, štiri dni po operaciji, kajti oko in možgani se morajo spet naučiti gledati. Pacient Miika se še dobro spominja trenutka, ko mu je Zrenner vključil vidni čip. »Spet sem ostro videl predmete pred seboj. Poskakovali so pred menoj sem in tja.« Zrennerja to ni presenetilo. »Oko se mora znova uskladiti z možgani in usmeriti pogled na določeno stvar.« Po nekaj urah so predmeti, na primer nož in žlica, dobili svoje oblike. Miika je celo opazil napako v svojem imenu, izpisanem z od pet- do osemcentimetrskimi črkami.

 

Nazadnje je Zrenner pacienta odpeljal v veliko predavalnico univerzitetne klinike, kjer so ga že čakali njegovi kolegi zdravniki. »Čisto razločno sem videl njihove silhuete,« se spominja Miika. »Opazil sem, kdo izmed njih je večji in kdo manjši.« Miika se je brez bele palice, svoje običajne spremljevalke, pazljivo napotil proti njim. Walter Wrobel, predsednik reutlinškega podjetja Retina Implantat, ki bo implantat dala na trg, je za videče izdelal posebna očala, skozi katera vidijo tako kakor slepi: majhno sivo sliko in grobe obrise, a za slepe je to nov, vznemirljiv svet.

 

»Zavestno smo se odločili čip vstaviti pod mrežnico,« pravi Zenner. S tem posegom je mogoče prepustiti obdelavo slike živčnim celicam notranje mrežnice, ki so pri večini slepih še nedotaknjene. Nasprotno morajo druge raziskovalne skupine za obdelavo slik uporabiti zunanjo kamero. Vodilno na svetu v tej tehniki je ameriško podjetje A Second Sight s sedežem v Sylmaru na severu Los Angelesa. Aktualni implantat tega podjetja so imenovali Argus II. Že drugo leto bo prišel na evropski in ameriški trg kot medicinski pripomoček, ki bo stal okroglih 100.000 dolarjev.

 

Ameriški poskus

 

Ameriški aparat za vid je, drugače od tübingenskega, opremljen le s 60 elektrodami. Njegov čip ne leži pod mrežnico, temveč na njej. Elektrode implantata dražijo tam ležeče živčne celice. To podjetje od leta 2006 vodi klinično raziskavo z 32 pacienti iz ZDA, Mehike in Evrope. Prednost ameriškega sistema je, da lahko Argus II ostane več let v bolnikovem očesu. Slepi lahko implantat preskusijo ne le na kliniki, temveč v vsakdanjem življenju. Mnogi poročajo, da se z aparatom bolje orientirajo, da najdejo okna in vrata in zaznajo gibanje, pravi Brian Mech s Second Sight. Predhodni podatki kažejo, da lahko večina preskušancev bere velike črke.

 

Strokovnjaki seveda svarijo pred prevelikim pričakovanjem. Večina bolnikov lahko močne kontraste pravilno prepoznava šele po več mesecih, pravi okulistka Jacque Duncan z univerze California v San Franciscu (UCSF), kjer skrbijo za paciente Second Sight. »Moji bolniki radi sodelujejo v študiji, a vsakdanjega življenja jim implantat ni veliko spremenil.« Kakor koli že, ni pacienta, ki mu implantat ne bi ugajal. Nekateri ga imajo vključenega celo ves dan. Eden od takih vzornih pacientov je Dean Lloyd, 68-letni odvetnik s pisarno v kalifornijskem Palu Altu. Kljub Retinitisu pigmentosi nadaljuje delo, ker mu tajnica prebira akte. Nosi velika sončna očala, ki imajo vgrajeno drobceno videokamero: ta pošilja slike, ki mu omogočajo grob vid. Kirurgi UCSF so mu med več kot triurno operacijo vstavili elektrode v desno mrežnico. Implantat sprejema podatke iz miniračunalnika, ki ga pravnik nosi na pasu in mu videosignale kamere na očalih spreminja v elektroimpulze. Lloyd se redno sestaja z okulistko Jacque Duncan. Na računalniškem zaslonu se uči razlikovati med kvadratom in trikotnikom itd.

 

»Sprva je bil implantat skoraj nekoristen,« se spominja Lloyd. »Pričakoval sem, da bom prepoznal slike. A jih nisem.« Videl je le bliske kot zvezdne utrinke na nočnem nebu. Zdaj se je naučil preiskovati okolico z nenehnim obračanjem glave. Vrti jo kot vrtavka. Črpa tudi iz podob v svojem spominu, te mu pomagajo pravilno razumeti signale elektrod. To ne gre čez noč. Za to so potrebne izkušnje, pravi.

 

Tübingenski bolnik Miika je s svojim digitalnim pripomočkom za vid sicer videl ostreje kot njegov sotrpin Lloyd, vendar ne trajno. Nekaj tednov po operaciji so mu čip spet odstranili na zahtevo etične komisije tübingenske univerze: »Na začetku eksperimenta je še premalo informacij o dolgoročni neškodljivosti implantata.« Za Miiko je bil to žalosten trenutek. »Tako rad bi se spet samostojno gibal, brez pomočnikov in strahu, da bom ob kaj trčil.« A že drugo leto bo Zrenner oskrbel 20 pacientov z novimi brezžičnimi vidnimi čipi. Ti bodo lahko trajno ostali v očesu. Miika že komaj čaka na to.

 

Iz tiskane izdaje Dela