Do izobrazbe s prodajo marelic
Dr. Ana Mayer Kansky: Znanstvenica in podjetnica je utirala pot ženskam v znanosti
Odpri galerijo
Ana Mayer Kansky, kot jo je na sliki z naslovom Kemičarka upodobila Henrika Šantel. Slika je prav zdaj na ogled v Moderni galeriji. FOTO: Sašo Dolenc
Ženske dolgo niso mogle postati znanstvenice; to se je začelo spreminjati šele na začetku dvajsetega stoletja. Ana Mayer iz Lož pri Vipavi je bila ena prvih, ki ji je uspelo premagati mnoge administrativne in ideološke ovire. Leta 1920 je kot prva oseba zagovarjala doktorat na novoustanovljeni ljubljanski univerzi in postala prva ženska, ki se je na univerzi akademsko zaposlila.
Anka, kot so jo klicali, je preživela mladost na gradu Lože, ki ga je kupil očetov praded Josip Mayer, ko je prišel v Vipavsko dolino kot kirurg z Napoleonovo vojsko in se poročil s plemkinjo Ano Premerstein. Osnovno šolo je obiskovala v Vipavi, nato je odšla v Ljubljano, kjer se je šolala na šestletnem ženskem liceju in stanovala v dekliškem internatu Mladika. Bila je ena izmed prvih deklet, ki so lahko nadaljevale izobraževanje na klasični gimnaziji v Ljubljani, tam je obiskovala sedmi in osmi razred ter opravila maturo. Na gimnaziji so sprva strogo ločevali deklice od dečkov. Pred poukom so se morale zbrati v posebnem prostoru poleg zbornice, kjer so počakale profesorja, da jih je odpeljal v razred in po uri nazaj.
Leta 1914 je z odliko opravila maturo in nameravala nadaljevati študij na Dunaju, a je bila mama pod močnim vplivom takrat razširjene miselnosti, da preveč izobrazbe dekletom lahko škodi. Ker ji je oče na smrtni postelji obljubil, da bistre in vedoželjne hčerke ne bo poslal študirat, so našli kompromis tako, da si je Anka sama zaslužila denar za odhod na Dunaj. Organizirala je obiranje marelic v nasadih za graščino in prodajo obranega sadja v Trst in Gorico, s čimer je zaslužila dovolj, da je jeseni lahko odšla na dunajsko univerzo.
Kot redna študentka se je vpisala na filozofsko fakulteto z glavnim predmetom kemija in stranskim fizika. Večina deklet je imela takrat dolge lase, ki so jih nosile spletene v kito, Anka pa se je na začetku študija uporniško ostrigla, kar je bilo za tiste čase pogumno dejanje. Med študijem je pogosto obiskovala dunajski parlament, da je poslušala govore poslancev, in tako je bila navzoča ob sprejetju majniške deklaracije.
Po koncu prve svetovne vojne je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študenti slovanskih narodnosti zapustiti univerzo. Anka je študij zato nadaljevala na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani pri profesorju Maksu Samcu. Konec poletja 1919 so ga namreč imenovali za prvega rednega profesorja kemije, prva univerzitetna predavanja iz kemije pa so potekala v poslopju realke na Vegovi, kjer so uredili tudi prvi laboratorij.
Na začasnem laboratorijskem pultu iz lesenih zabojev je Anka, ki je Samcu pomagala tudi pri izvedbi predavanj, začela raziskovati kemijo škroba. Skupaj z mentorjem sta kmalu objavila daljši raziskovalni članek v ugledni znanstveni reviji Kolloidchemische Beihefte v Dresdnu, kar velja za prvo znanstveno objavo kemijskega oddelka tehniške fakultete. Članek je bil hkrati temelj prve doktorske disertacije na ljubljanski univerzi. Junija 1920 je Anka javno zagovarjala doktorat z naslovom O učinkovanju formalina na škrob.
Že pred zagovorom disertacije je marca 1920 postala asistentka na univerzitetnem kemijskem inštitutu. Pomagala je pri vajah in predavanjih iz kemije, ki jih je izvajala tako na filozofski kot na tehniški fakulteti. Čeprav si je želela nadaljevati akademsko in raziskovalno kariero ter imela pri tem tudi podporo vodje inštituta, je morala leta 1922 podati odstopno izjavo. Kaj je bil razlog za njen odhod, ni povsem jasno. Morda je morala oditi zaradi finančne stiske inštituta, morda zaradi poroke s profesorjem in dolgoletnim dekanom medicinske fakultete Evgenom Kanskim ali ker je bila noseča.
Ker po poroki zanjo ni bilo več mesta na univerzi, se je lotila podjetništva. Ustanovila je podjetje Dr. A. Kansky – kemična tvornica, ki je postalo sinonim za kakovostne kemijske preparate. Za ustanovni kapital si je del sredstev izposodila od tašče, del je podedovala po očetu. Mož je imel v podjetju svoj laboratorij, a ga je vodila Anka. S tremi otroki sta živela v Ljubljani, na Krekovem trgu, kjer sta si v pritličnih prostorih uredila pisarno in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in laboratorijskim inventarjem. Ob večerih sta zahajala v kavarno Zvezda, kjer so se zbirali liberalno usmerjeni predvojni intelektualci, doma sta pogosto gostila umetnike, kot so bili Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Božidar Jakac.
Kmalu po poroki je Anka kupila pogorelo oljarno v Podgradu pri Zalogu in na njenem mestu postavila prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, etra za narkozo in topil za industrijo lakov. Prva v takratni državi je začela iz domačih surovin izdelovati zapletene organske spojine. Z ustanovitvijo tovarne je postavila temelje za danes v Sloveniji pomembno kemijsko in farmacevtsko industrijo. Njeno tovarno so med vojno najprej zaplenili Nemci, nato pa jo je nova oblast maja 1948 nacionalizirala. Po vojni je v prošnji za dodelitev starostne pokojnine zapisala, da je bilo njeno podjetje bolj »raziskovalno praktičnega značaja kakor dobičkonosna ustanova, ker je v njem izvajala pionirsko delo uvajanja kemikalij na jugoslovanski trg«.
Anka je pred smrtjo leta 1962 veliko časa preživela v počitniški hišici blizu tovarne v Podgradu. Njen mož Evgen je umrl petnajst let za ženo, leta 1977, ko je imel že devetdeset let.
Prelomna odkritja iz lesene barake
Odšel je filozof, vrnil se je znanstvenik
Ni gojil mahu, ampak metulje
Odšel je filozof, vrnil se je znanstvenik
Ni gojil mahu, ampak metulje
Anka, kot so jo klicali, je preživela mladost na gradu Lože, ki ga je kupil očetov praded Josip Mayer, ko je prišel v Vipavsko dolino kot kirurg z Napoleonovo vojsko in se poročil s plemkinjo Ano Premerstein. Osnovno šolo je obiskovala v Vipavi, nato je odšla v Ljubljano, kjer se je šolala na šestletnem ženskem liceju in stanovala v dekliškem internatu Mladika. Bila je ena izmed prvih deklet, ki so lahko nadaljevale izobraževanje na klasični gimnaziji v Ljubljani, tam je obiskovala sedmi in osmi razred ter opravila maturo. Na gimnaziji so sprva strogo ločevali deklice od dečkov. Pred poukom so se morale zbrati v posebnem prostoru poleg zbornice, kjer so počakale profesorja, da jih je odpeljal v razred in po uri nazaj.
Ljubljana–Dunaj–Ljubljana
Leta 1914 je z odliko opravila maturo in nameravala nadaljevati študij na Dunaju, a je bila mama pod močnim vplivom takrat razširjene miselnosti, da preveč izobrazbe dekletom lahko škodi. Ker ji je oče na smrtni postelji obljubil, da bistre in vedoželjne hčerke ne bo poslal študirat, so našli kompromis tako, da si je Anka sama zaslužila denar za odhod na Dunaj. Organizirala je obiranje marelic v nasadih za graščino in prodajo obranega sadja v Trst in Gorico, s čimer je zaslužila dovolj, da je jeseni lahko odšla na dunajsko univerzo.
Kot redna študentka se je vpisala na filozofsko fakulteto z glavnim predmetom kemija in stranskim fizika. Večina deklet je imela takrat dolge lase, ki so jih nosile spletene v kito, Anka pa se je na začetku študija uporniško ostrigla, kar je bilo za tiste čase pogumno dejanje. Med študijem je pogosto obiskovala dunajski parlament, da je poslušala govore poslancev, in tako je bila navzoča ob sprejetju majniške deklaracije.
Po koncu prve svetovne vojne je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študenti slovanskih narodnosti zapustiti univerzo. Anka je študij zato nadaljevala na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani pri profesorju Maksu Samcu. Konec poletja 1919 so ga namreč imenovali za prvega rednega profesorja kemije, prva univerzitetna predavanja iz kemije pa so potekala v poslopju realke na Vegovi, kjer so uredili tudi prvi laboratorij.
Nepričakovan odstop
Na začasnem laboratorijskem pultu iz lesenih zabojev je Anka, ki je Samcu pomagala tudi pri izvedbi predavanj, začela raziskovati kemijo škroba. Skupaj z mentorjem sta kmalu objavila daljši raziskovalni članek v ugledni znanstveni reviji Kolloidchemische Beihefte v Dresdnu, kar velja za prvo znanstveno objavo kemijskega oddelka tehniške fakultete. Članek je bil hkrati temelj prve doktorske disertacije na ljubljanski univerzi. Junija 1920 je Anka javno zagovarjala doktorat z naslovom O učinkovanju formalina na škrob.
Že pred zagovorom disertacije je marca 1920 postala asistentka na univerzitetnem kemijskem inštitutu. Pomagala je pri vajah in predavanjih iz kemije, ki jih je izvajala tako na filozofski kot na tehniški fakulteti. Čeprav si je želela nadaljevati akademsko in raziskovalno kariero ter imela pri tem tudi podporo vodje inštituta, je morala leta 1922 podati odstopno izjavo. Kaj je bil razlog za njen odhod, ni povsem jasno. Morda je morala oditi zaradi finančne stiske inštituta, morda zaradi poroke s profesorjem in dolgoletnim dekanom medicinske fakultete Evgenom Kanskim ali ker je bila noseča.
Uspešna podjetnica
Ker po poroki zanjo ni bilo več mesta na univerzi, se je lotila podjetništva. Ustanovila je podjetje Dr. A. Kansky – kemična tvornica, ki je postalo sinonim za kakovostne kemijske preparate. Za ustanovni kapital si je del sredstev izposodila od tašče, del je podedovala po očetu. Mož je imel v podjetju svoj laboratorij, a ga je vodila Anka. S tremi otroki sta živela v Ljubljani, na Krekovem trgu, kjer sta si v pritličnih prostorih uredila pisarno in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in laboratorijskim inventarjem. Ob večerih sta zahajala v kavarno Zvezda, kjer so se zbirali liberalno usmerjeni predvojni intelektualci, doma sta pogosto gostila umetnike, kot so bili Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Božidar Jakac.
Kmalu po poroki je Anka kupila pogorelo oljarno v Podgradu pri Zalogu in na njenem mestu postavila prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, etra za narkozo in topil za industrijo lakov. Prva v takratni državi je začela iz domačih surovin izdelovati zapletene organske spojine. Z ustanovitvijo tovarne je postavila temelje za danes v Sloveniji pomembno kemijsko in farmacevtsko industrijo. Njeno tovarno so med vojno najprej zaplenili Nemci, nato pa jo je nova oblast maja 1948 nacionalizirala. Po vojni je v prošnji za dodelitev starostne pokojnine zapisala, da je bilo njeno podjetje bolj »raziskovalno praktičnega značaja kakor dobičkonosna ustanova, ker je v njem izvajala pionirsko delo uvajanja kemikalij na jugoslovanski trg«.
Anka je pred smrtjo leta 1962 veliko časa preživela v počitniški hišici blizu tovarne v Podgradu. Njen mož Evgen je umrl petnajst let za ženo, leta 1977, ko je imel že devetdeset let.
