Dobre (tuje) ocene za slovensko raziskovalno agencijo

Letos bo minilo že osem let od ustanovitve Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS). Mnenja o njenem delu so v domači raziskovalni javnosti precej različna, očitno pa to ne velja za ugledne evropske ocenjevalce, ki so v zadnjih mesecih opravili evalvacijo ARRS in pred koncem leta tudi že objavili poročilo z laskavimi ocenami.

Evalvacijo je opravila Evropska znanstvena fundacija, katere članica je tudi ARRS, v evalvacijski skupini pa so bili večinoma sedanji in bivši vodje tovrstnih uglednih evropskih agencij. Ti so – kot beremo v povzetku evalvacije – ugotovili, da se je »ARRS izjemno uspešno uveljavila kot moderna in učinkovita agencija, primerljiva z uglednimi evropskimi raziskovalnimi agencijami, ki imajo veliko daljšo tradicijo«. Ugotovili so »objektivno in transparentno poslovanje ARRS«, hkrati pa, vsaj v primerjavi z drugimi evropskimi agencijami, izredno veliko obremenjenost sodelavcev agencije. Takšna ocena je gotovo veliko priznanje tudi za našega sogovornika, dosedanjega edinega direktorja ARRS dr. Francija Demšarja, ki bo ta mesec gostitelj konference tovrstnih evropskih agencij.

Na prelomu leta se nekako spodobi začeti z vprašanjem, kakšno je bilo za slovensko znanost v tistem delu, ki ga spremlja in je zanj soodgovorna ARRS, preteklo leto?

Pri vseh teh ocenah je po mojem mnenju ključno, kako učinkovito se v znanosti uporabljajo vanjo vložena javna sredstva oziroma koliko družbi koristijo rezultati znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Vsekakor je najpomembnejše zagotavljanje znanstvene odličnosti, brez katere ne more biti nikakršnega preboja, niti tehnološkega ne. Prav tako so izredno pomembni mehanizmi, ki zagotavljajo uspešno sodelovanje znanosti z gospodarstvom. Menim, da smo bili lani uspešni pri obojem. To nam dokazuje tudi rast tako imenovanega inovacijskega indeksa, ki ga vsako leto objavi evropska komisija. Indeks je sestavljen iz 25 podindeksov, ki merijo vlaganja v raziskave in razvoj, znanstvene objave, patente in dohodke od patentov. Inovacijski indeks za preteklo leto navadno objavijo v februarju, nazadnje se je Slovenija z njim uvrstila v zgornjo polovico članic EU, natančneje na 12. mesto, tik pod Francijo. Na podlagi znanih indikatorjev pričakujem, da bo tudi indeks za leto 2011 zelo pozitiven in da se bomo z njim pomaknili še za kakšno mesto navzgor.

S čim smo si zagotovili tako ugoden indeks?

Med drugim so se pri nas izredno povečali znanstveni citati, ki so zelo dober indikator znanstvene odličnosti. Po osamosvojitvi smo bili pri tem zelo nizko, nekje na povprečju vzhodnoevropskih držav, od druge polovice 90. let pa je sledila hitra rast, hitrejša od rasti v katerikoli skupini članic EU. V zadnjih petih letih smo prehiteli povprečje EU, prehiteli smo tudi vse mediteranske države in se že skoraj postavili ob bok najbolj razvitemu delu Evrope. Prepričan sem, da se bo ta trend nadaljeval, o tem med drugim priča naraščanje števila objav v najkvalitetnejših revijah, kot sta Science in Nature. Sicer pa je Slovenija lani pridobila naš prvi projekt ERC (Evropski raziskovalni svet; op. p.), k čemur je pripomogla tudi finančna spodbuda ARRS za tiste naše raziskovalce, ki se na tem najzahtevnejšem evropskem razpisu s svojimi projekti uvrstijo v zaključno selekcijo.

Toda glede patentov naši rezultati ne morejo biti tako ugodni?

Pri patentih je rast zadnja leta še večja kot pri citatih, res pa je, da smo pri številu patentov na milijon prebivalcev še vedno pod povprečjem EU. Če bo šlo tako naprej, po mojem mnenju potrebujemo še kakšnih pet let, da bomo tudi tam presegli evropsko povprečje.

Od inovativnih raziskovalcev velikokrat slišimo, da se pri nas marsikaj, kar bi bilo vredno patentiranja, nazadnje ne patentira, ker za to zaščito ni denarja. Ali po vaši presoji naša država naredi dovolj, da bi prišli do patentov, od katerih bi nato morda kateri prinesel težko pričakovani veliki tehnološki preboj?

Če bi ARRS odločala o sredstvih za pomoč pri patentiranju, potem bi jih gotovo bilo za ta namen bistveno več. Toda to ni v naši pristojnosti, s tem se pretežno ukvarja tehnološka agencija (TIA; op. p.). Kljub temu ARRS spodbuja inovacije, saj mednarodne patente vrednoti tako visoko kot znanstvene članke v najboljših revijah. Zanimivo pa je, da je splošno razširjeno mnenje, da znanstvena odličnost ni neposredno povezana s tehnološko odličnostjo. Naše študije kažejo ravno obratno. Tudi nekateri najbolj citirani članki se nanašajo na uspešne raziskave, v katerih so sodelovale raziskovalne organizacije in podjetja. To kaže, da so tudi podjetja zainteresirana za takšne raziskave, ki so najbolj relevantne. Sodelovanje z gospodarstvom torej nikakor ni odmik od znanosti, temveč je, nasprotno, korak naprej k bolj kvalitetni znanosti.

Veliko laskavega ste povedali o citiranosti slovenske znanosti. Toda v nedavni kritični razpravi, ki so jo organizirali manjši javni družboslovni raziskovalni inštituti, smo lahko slišali očitek, da se pri vašem ocenjevanju enako upoštevajo tudi negativni citati, torej takšni, kjer nekdo nekaj citira, da bi tisto ovrgel.

Če bi bibliometrika lahko neposredno merila znanstveno odličnost, potem ne bi potrebovali zapletenega ocenjevalnega postopka. Res je, da lahko pride do omenjenih redkih izjem, ko citati ne potrjujejo odličnosti, temveč ravno nasprotno. Vendar je bibliometrika samo osnovno sito, nato pa nastopijo recenzenti, ki dejansko odločajo o tem, kdo bo dobil projekte. Res pa je, da je korelacija med dobitniki in bibliometričnimi kazalci precej velika.

Vaš optimizem vzbuja upanje, da se naši znanosti tudi naprej napovedujejo dobre razmere oziroma da je vsaj ne čakajo slabi časi.

Če gledamo preteklih desetih let, bi lahko financiranje znanosti do obdobja zadnjih nekaj let najkrajše opisali z besedami: država pri tem financiranju ni sledila rasti BDP, gospodarstvo pa je, nasprotno, iz leta v leto povečevalo vlaganja v raziskave in razvoj. To je očitno prepričalo državo, da je nazadnje tudi sama okrepila naložbe v znanost in razvoj. Zato bi za zadnji dve leti lahko rekli, da je bilo financiranje raziskav in razvoja v Sloveniji primerno, pri čemer pa tudi gospodarstvo ni zmanjšalo svojih tovrstnih naložb. To zanesljivo velja za leto 2010, za lani pa je oceno treba še potrditi.

Verjamete napovedim vseh strank, ki so se na zadnjih volitvah uvrstile v parlament, da je treba kljub krizi oziroma zlasti zaradi nje v prihodnje še bolj podpreti znanost?

Vsi vemo, da to leto ne bo lahko, da bodo težki časi. Ostaja upanje, da bo država razumela, kako si lahko zagotovi pogoje za izhod iz krize. Nedvoumno dejstvo je, da tiste države, ki več vlagajo v raziskave in razvoj, hitreje premagajo krizne razmere in celo povečujejo svoj BDP. Res pa je tudi, da trenutni finančni kazalci niso obetavni. Sprejeti proračun za leto 2012 za ARRS konkretno pomeni, da bo v tem letu deset milijonov manj denarja kot lani. Zaradi tega bomo projekte iz novega razpisa, ki je pravkar v ocenjevalnem postopku, lahko začeli financirati šele v letu 2013, namesto sredi letošnjega leta. Poleg tega bo letos tudi nekaj manj sredstev za raziskovalno infrastrukturo. Takšna so dejstva ta trenutek. Če pa bomo z rebalansom dobili nekaj več denarja, bo omenjeni zamik manjši. Zaskrbljenost raziskovalnih inštitutov je torej upravičena. Sam upam, da je večini uspelo nekaj sredstev iz lanskega leta – po naših podatkih je to skupno okoli deset milijonov – prenesti v to leto in da bodo s tem lahko prebrodili neugodne razmere.

Kaj pa tisti inštituti, ki jim ni uspelo ničesar privarčevati?

Sam menim, da ni razlogov za paniko. Vsi inštituti bodo tudi letos redno dobivali ustanoviteljska sredstva, prav tako tisto, kar jim pripada iz programskega financiranja. Projekti pa so vedno odvisni od denarja, ki je na razpolago. V ARRS seveda razumemo bojazni raziskovalcev, smo na njihovi strani in si želimo več stabilnega financiranja, tudi več programskega. Morda bosta nova vlada in nov parlament imela več razumevanja za to. Tudi zaradi evropskih primerjav, ki kažejo, da je Slovenija med tistimi članicami EU, ki imajo najmanjše deleže stabilnega financiranja raziskav in znanosti. Znanstvenoraziskovalna dejavnost je – to bi morali razumeti tudi politiki – dejavnost kot vsaka druga, zato zahteva zagotovljen osnovni pogon. Ne bi pa bilo prav, če bi ga institucijam zagotavljali kar po dolgem in počez – temelj za to bi morala biti znanstvena kvaliteta.