Einstein je razburil filozofa

Šestega aprila 1922 je bilo v Parizu pomembno srečanje dveh vplivnih učenjakov. V prostorih francoskega filozofskega društva sta se soočila Albert Einstein in Henri Bergson, v tistem času najpomembnejši znanstvenik in najslavnejši filozof.

Henri Bergson je veljal za mednarodno intelektualno zvezdo. Družil se je z visokimi državniki, njegove knjige so bile zelo brane in na njegova predavanja je prihajalo po več tisoč ljudi. Sodobniki so ga primerjali z največjimi misleci v zgodovini človeštva.

Tudi Alberta Einsteina so častili kot velikana znanosti. Njegove na prvi pogled čudaške teorije, da čas teče različno za različne opazovalce in da se prostor lahko ukrivi, so pritegnile zanimanje širših množic. Sploh po tistem, ko so astronomi potrdili, da lahko pojave, kot jih je napovedal Einstein, dejansko opazijo na nebu.
Soočenje Einsteina in Bergsona ni bilo le srečanje genijev, ampak tudi slavnih osebnosti, ki pa ni bilo zgolj vljudnostne narave; šlo je za resno soočenje, katerega izid bi lahko ogrozil njuni karieri. Na udaru ni bil samo filozof, kot bi lahko sodili z današnje distance, ampak tudi znanstvenik.

Einstein izzove Bergsona

Ko je Einstein aprila 1922 v Parizu odgovarjal na vprašanja filozofov, je bil vseskozi prijazen. Predvsem je dal vedeti, da se na filozofijo ne spozna kaj dosti. A pri tej drži je vztrajal le, dokler ni prišel do besede Bergson. Slavni filozof je namreč podal kratek komentar svojega razumevanja filozofskih implikacij relativistične fizike, pri čemer je opozoril, da je teorija relativnosti predvsem fizikalna teorija, kar pomeni, da gre pri trditvah o naravi časa za čas fizike in ne za čas na splošno.

Einstein se je na razmeroma dolg Bergsonov komentar odzval s provokativno trditvijo, da po njegovem prepričanju »čas filozofov ne obstaja«, kar je bila zelo pogumna teza za okoliščine, v katerih je bila izrečena. V publiki so bili namreč v glavnem filozofi, razprava pa je potekala v filozofskem društvu. Kot je pojasnil, obstajata zanj samo dva pojma časa: fizikalni in psihološki. Fizikalni je tisti, ki ga merijo ure, psihološki pa je zgolj občutek trajanja, ki ga v različnih okoliščinah zaznamo različno.

Bergson se s trditvijo o neobstoju filozofskega časa seveda ni strinjal. Predstavljala je namreč prepričanje, proti kateremu se je vseskozi boril in o čemer je napisal že več odmevnih knjig. Na Einsteinovo zanikanje časa filozofov se je odzval s tezo, da tovrstne trditve niso znanstvene, ampak metafizične. Z drugimi besedami, menil je, da gre za trditve, ki niso utemeljene. Učenjaka sta tako drug o drugem diplomatsko izjavila, da so trditve nasprotnika v resnici prazno besedičenje.

Kaj je znanost in kaj filozofija?

Pomen polemike med Einsteinom in Bergsonom o naravi časa lažje razumemo, če pojasnimo, v čem se znanost sploh razlikuje od filozofije. Prav to vprašanje je bilo ves čas v ozadju debate, a ga učenjaka nikoli nista neposredno zastavila in razjasnila.

Znanost lahko najbolj preprosto opredelimo kot metodo, ki razkriva resnico o zgradbi in delovanju sveta. Njen cilj je odkriti, kako svet v resnici deluje. Kriterij resničnosti znanstvene teorije je, da z eksperimenti ali opazovanji preveri, ali teorija dejansko ustreza dogajanju v resničnem svetu. To počne praviloma tako, da napove prihodnji razvoj dogodkov, nato pa z opazovanjem preveri, ali se dogodki dejansko odvijajo tako, kot napoveduje teorija.
V nasprotju z znanostjo pa filozofija ni veda, ki bi se ukvarjala z razkrivanjem resničnih struktur sveta, temveč se ukvarja s pojmi. Vendar cilj filozofije ni razkrivanje resnice pojmov, ampak skrb za njihovo ostrino oziroma za čim bolj jasno razmejitev pomenov. Posamezen pojem je oster, če ni dilem, kaj spada pod njegovo okrilje in kaj ne.
Filozofija je tako veda, ki nenehno prečesava pojme, ki jih uporabljamo, in preverja, ali je njihov pomen dejansko dobro opredeljen, kar pomeni, da lahko pojmi učinkovito služijo svojemu namenu. Če odkrije, da začenja kateri od pojmov izgubljati svojo ostrino ali nosi le še čustva, ne pa tudi pomena, se loti filozofske analize.



Ključno pri tej analizi pa je, da filozofija ne more preprosto pogledati v kako staro knjigo, v kateri bi bili pomeni vseh pojmov že natančno opredeljeni, ali izvesti eksperimenta, s katerim bi razkrila pravo vsebino posameznega pojma. Filozofija nima nobene zunanje reference, ki bi ji služila kot opora pri analizi. Izhaja lahko le iz uporabe pojmov in znotraj tega poskuša vzpostaviti red.

Filozofovo opozorilo znanstveniku

Bergsonovo kritiko Einsteina tako lahko razumemo kot opozorilo, da se fizik ni dovolj zavedal, da je tudi njegova definicija časa v jedru filozofska in ne znanstvena. Ko je čas opredelil kot tisto, kar kažejo ure, je pojem časa priostril, kar ga je naredilo uporabnega znotraj moderne fizike. Brez te pojmovne izostritve oziroma bolj natančne definicije teorije relativnosti ne bi mogel formulirati. Vendar do te definicije časa ni prišel tako, da bi eksperimentalno preverjal različne teorije časa in pokazal, da realnosti ustreza prav ta in ne katera druga. V jedru je šlo za filozofsko analizo uporabe pojma časa v fiziki.

Prva desetletja dvajsetega stoletja so slava, prestiž in družbeni vpliv Henrija Bergsona bistveno presegali slavo Alberta Einsteina. Kmalu po njunem srečanju leta 1922 pa so se stvari spremenile. Danes Bergsona poznajo le še študenti filozofije, za Einsteina pa ve skorajda vsak.