Tiskane izdaje
»Moja neozdravljivo bolna prijateljica si je denar od odpravnine ob upokojitvi prihranila za to, da bo lahko šla, ko bo potrebno, na evtanazijo v Švico,« mi je med nedavnim simpozijem o pravici do življenja in dostojne smrti in etiki v medicinski znanosti povsem mirno rekla soseda.
Simpozij sta organizirali medicinska in pravna fakulteta mariborske univerze, bil pa je že 22. v nizu simpozijev o medicini in pravu, tokrat posvečen pred kratkim umrlemu prof. dr. Antonu Dolencu. V dvorani so torej prevladovali predstavniki pravne in medicinske stroke, moja soseda je sodila med slednje. Ni skrivala, da je zagovornica evtanazije. Tudi nekateri govorniki so jo previdno podprli.
V Evropi evtanazijo dovoljujejo v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Švici. O tem razmišljajo tudi v Franciji, predsednik François Holland je medicinskoetičnemu svetu že naročil, da podrobno prouči vse v zvezi z njo. Francija, kjer je menda izvedenih okrog 3000 nezakonitih evtanazij na leto, je tudi prizorišče zgodbe, ki se je končala z evtanazijo, formalno pa z umorom ljubljene žene in samomorom krivca, v pretresljivem filmu Michaela Hanekeja, letošnjega dobitnika oskarja za najboljši tujejezični film, Ljubezen.
Tudi v drugih delih sveta so glede evtanazije zelo velike razlike. Celo znotraj Združenih držav Amerike je nekaj držav, ki jo v določenih primerih dovoljujejo (Oregon in Washington), večinoma pa ji tam odločno nasprotujejo.
Razprava na simpoziju je pokazala, da so pri nas stališča do evtanazije v medicinskih in pravnih krogih še vedno precej različna. Nekateri se neprikrito zavzemajo, da bi šli po vzoru tistih evropskih držav, ki so jo uzakonile. Po oceni teh strokovnjakov je naše nesprejemanje evtanazije oziroma odpor proti temu, da bi postala del sistema, dejansko sprenevedanje in prelaganje bremena na vse tiste, ki se po sili razmer že soočajo s pasivno evtanazijo (izraz verjetno ni ustrezen, a težko je najti ustreznejšega za ravnanje, ko opustitev nekaterih ukrepov skrajša bolnikovo življenje) v zadnji fazi življenja.
Ali v Sloveniji res
Se v Sloveniji aktivna evtanazija z zdravniško pomočjo kljub temu izvaja? Tega očitno nihče z gotovostjo ne ve. Na simpoziju so predstavil tudi rezultate anonimne raziskave akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, predsednika SAZU, sicer pa mednarodno uglednega nevrologa in strokovnjaka za vprašanja medicinske in širše etike, opravljene med skupino slovenskih zdravnikov, od katerih ni niti eden priznal, da je bil že kdaj udeležen pri evtanaziji. Smo torej Slovenci izjema? V zvezi s tem in tudi o upravičenosti evtanazije na splošno so bili razpravljavci različnih mnenj.
Tako je prof. dr. Alojz Ihan, specialist mikrobiologije in imunologije, spregovoril o pojmovanju absolutne svetosti oziroma nedotakljivosti življenja, ki vključuje tudi odrekanje pravice, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem. Družbeno organizirano vsiljevanje takega pojmovanja tistim, ki tovrstnih idej ne priznavajo, je po Ihanovem mnenju že pojav verskega fundamentalizma.
Dr. Vojko Flis, žilni kirurg in izredni profesor mariborske medicinske fakultete, je pri navajanju kopice argumentov za evtanazijo in proti njej, še posebej opozoril na to, da je pravno ni mogoče urediti na način, da bi bil postopek varen in ne bi dopuščal zlorab. Najpogostejše so »nemerljivi pritiski na bolnika, naj se vendar že odloči oditi«, v ozadju katerih so »nemalokrat povsem praktična vprašanja o hitrem dedovanju«, poleg tega pa še »moralni pritiski, ko se bolniku njegovo stanje predstavi kot veliko breme za njegove bližnje in se mu da vedeti, da je malodane njegova dolžnost, da se odpove življenju«.
Na simpoziju so bili predstavljeni tudi raziskovalni izsledki, po katerih se v evropskih državah, ki so uzakonile evtanazijo, z leti ni povečevalo število takšnih smrti, kar naj bi pričalo o tem, da ni škodljivih posledic. Akad. Trontelj trdi drugo: »Ta raziskava seveda ne drži. Tudi uradne številke kažejo, da v vseh državah, ki so dovolile evtanazijo, število teh primerov raste. Spreminja se namreč odnos ljudi do vrednote življenja. To je huda stvar. Na Nizozemskem že obstaja evtanazija otrok in mladostnikov, zdaj o tem razmišljajo še v Belgiji. Najhuje pa je, da se evtanazija v zadnjem času povezuje celo z odvzemom organov. Tudi na slovensko društvo Transplant je že prišlo vprašanje, ali je voljno sprejemati organe, odvzete evtanaziranim pacientom. Takšna povezava je seveda skrajno kočljiva.«
Na naše vprašanje, ali se mu zdi možno, da bi lahko zaradi potrebe po organih prišlo do zlorab evtanazije, je akad. Trontelj odgovoril, da »pogosto evtanazirani niso zelo bolni, temveč imajo predvsem psihične probleme«. Najbolj sporni pa se mu zdijo predlogi nekaterih filozofov, da z odvzemom organov ne bi smeli čakati na to, da ljudje umrejo, temveč naj bi jih ravno s tem, ko bi jim odvzeli organe, usmrtili in tako ob evtanaziji opravili še »dobro« delo ... »Neverjetno daleč lahko gredo te stvari, ko jih enkrat izpustiš iz rok, tako kot se na spolzkem klancu ne moreš več ustaviti, čeprav si to želiš,« opozarja prvi med akademiki.
Evtanazija je že postala eno najobčutljivejših vprašanj
Ugledna mariborska infektologinja Jelka Reberšek Gorišek, ki je bila leta 1991 pobudnica ustanovitve simpozija Medicina in pravo in je predsednica komisije pri varuhu bolnikovih pravic v Mariboru, ugotavlja, da na vprašanji, kako je s pravico do življenja in kako je s pravico do dostojne smrti, ni enoznačnih odgovorov. »V obdobju vse bolj starajočega se prebivalstva se pogosteje postavljajo vprašanja pomoči pri umiranju – evtanaziji, bodisi aktivni ali pasivni. Prav gotovo je evtanazija postala eno najbolj občutljivih etičnih, moralnih, verskih, kulturoloških in pravnih vprašanj.« Kot poudarja, je najbolj etično, moralno in pravno izpostavljena aktivna oblika pomoči pri umiranju. Sama ima glede tega jasno stališče: »Nikoli se ni kakšen bolnik ali svojec obrnil name s prošnjo za pomoč pri umiranju, kljub dolgoletni zdravniški poti. In tudi če bi se, ne bi nikoli zmogla bolnikom aktivno pomagati pri umiranju, ker sem bila strokovno, etično in moralno vso svojo poklicno pot tako vzgojena, in ta odločitev je enako trdna tudi danes. Sem pa prepričana, da je treba hudo bolnim zagotoviti pravico do dostojne smrti brez bolečin, ob vsesplošni ustrezni negi in psihični podpori v okolju, ki ne bo delovalo hladno in odtujeno, pa tudi ob podpori svojcev oziroma najbližjih.« Ta strokovnjakinja pravi, da bo upoštevanje pravice do dostojne smrti »tudi odraz družbe, v kateri želimo živeti«.
A za vse tiste, ki, tako kot je v svojih Sonetih nesreče napisal naš veliki pesnik Prešeren, »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi«, želijo ubežati brezupnim telesnim bolečinam, kljub temu tudi pri nas obstaja izhod, ki formalno ni evtanazija. Reberšek Goriškova opozarja, da zakon o bolnikovih pravicah omogoča, da se upošteva pacientova volja, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben izraziti svoje volje. Seveda mora v ta namen svojo voljo pravočasno izraziti in jo tudi zapisati.
