Facebook za akademike

Raziskovalci se uklanjajo založniškim oligarhom, ki obvladujejo infrastrukturo globalnega komuniciranja

Objavljeno
28. november 2019 06.00
Posodobljeno
28. november 2019 06.00
Spletni portali za znanstvene članek posnemajo uveljavljena pravila in operativno logiko glavnih omrežnih medijev. Foto Shutterstock
Ddr. Rudi Rizman
Ddr. Rudi Rizman
Znanstvene objave v družboslovnih in humanističnih vedah, za njimi pa ne zaostajajo dosti naravoslovne in tehnične, služijo danes v kritičnem obsegu isti prevladujoči ekonomski, natančneje poslovni paradigmi, ki obvladuje družbena oziroma družabna omrežja. Paradigmo sestavljajo tile trije imperativi: akceleracija, marketizacija in kvantifikacija.

Vodilna kritika na tem področju Brooke Erin Duffy in Jefferson D. Pooley, profesorja medijskih in komunikacijskih študij z Muhlenberg Collegea oziroma univerze Cornell, sta omenjeno paradigmo podrobneje predstavila v reviji Social Media+Society, v članku z naslovom Facebook za akademike: Konvergenca samobrendiranja in logika družbenih medijev na Academii.edu.

  • Raziskovalci rezultate zastonj ponujajo izdajateljskim korporacijam, te pa z njimi ustvarjajo enormne dobičke.
  • Ta čas smo priča tudi nasprotnemu, bolj pozitivnemu trendu – odprtemu dostopu do znanstvenih objav.
  • K rušenju starega sistema prispevajo odpovedi britanskih, ameriških in drugih univerz, ki odjavljajo naročnine.

 

Trženje znanstvenih produktov


Da bi napredovali na statusni lestvici, še posebej za trajno profesuro (tenure), raziskovalci, akademiki in drugi rezultate svojega dela zastonj (!) ponujajo velikim izdajateljskim korporacijam, te pa z njimi že nekaj desetletij ustvarjajo enormne dobičke. Prav tako ni plačano delo (peer review) recenzentov, ki ima pomembno vlogo pri statusnem napredovanju in validaciji znanstvenih spoznanj.

Nizozemski založniški gigant na tem področju Elsevier objavlja dobro četrtino vseh znanstvenih člankov na svetu, kar mu je samo lani navrglo skoraj milijardo evrov. Založniki znanstvenih publikacij v letnih poročilih za zadnja leta navajajo podatke o profitnih donosih, ki dosegajo v povprečju 40 odstotkov, in to v času, ko je preostala založniška dejavnost v eksistencialni krizi. Raziskovalci so pri tem posredno oškodovani (beri: izkoriščani), ker morajo njihove ustanove za članke, ki so nastali z javnim financiranjem njihovega raziskovalnega dela, trošiti precejšnja finančna sredstva za revije in dostop do njih na internetu. Leta 2016 so v ta namen na primer britanske univerze potrošile več kot 200 milijonov evrov, samo državne univerze v Kaliforniji pa več kot 10 milijonov evrov.

200

milijonov
evrov so leta 2016 plačale britanske univerze za naročnine in dostop do znanstvenih člankov
Ta čas smo v Evropi in drugod po svetu sicer priča tudi nasprotnemu, bolj pozitivnemu trendu – odprtemu dostopu do znanstvenih objav. Vzemimo za primer Sci-Hub, ki se od leta 2015 ponuja kot globalni fotokopirni dobavitelj znanstvenih člankov. Za uspeh tega podviga so zaslužni predvsem raziskovalci, ki mu pošiljajo članke, do katerih so se dokopali »legalno«, kar pomeni, da so jih plačali. Odprto ostaja vprašanje legalnosti sistema, ki se opira na to, da lahko ena individualna naročnina za revijo ali nakup članka služi za »vse«, kar založniški giganti izpodbijajo na sodišču. Kljub temu njihova dosedanja izkoriščevalska praksa izgublja legitimnost, vendar naprej ne bo šlo brez nadaljnjih (s)pobud in prizadevanj na tem področju. K rušenju starega sistema prispevajo številne odpovedi britanskih, ameriških in drugih univerz, ki odjavljajo naročnine, po drugi strani pa tudi izsiljevalski prijemi založnikov, ki zahtevajo od avtorjev (ti so povečini na začetku akademske kariere ali prekarci) od petsto do štiri tisoč evrov (!) za objavo njihovih člankov. Ta praksa je brutalnejša od prejšnje, ko je šlo za »zastonjske« objave, s katerimi služijo založniki.

Oligopol najmanj petih profitnih akademskih založnikov, za katerim stoji rizični kapital (venture capital), predstavlja in obvladuje (še posebej to velja za družbene in humanistične vede) infrastrukturo globalnega znanstvenega komuniciranja. Univerze in raziskovalne ustanove so s tem podvržene tržnim imperativom, ki zahtevajo od znanstvenikov in njihovih ustanov rigorozno merjenje njihovega vpliva. Merljivi podatki se navadno nanašajo na število citatov, zunanje ocene, število študentov in drugo. Številke pri tem niso v oporo kvalitativnemu ocenjevanju znanstvenih rezultatov, temveč so cilj same po sebi. Pri tem ima ključno vlogo revija Journal Impact Factor, ki s svojimi parametri meri znanstveni output raziskovalcev in institucij. Naj spomnimo, da je bil ustanovitveni namen revije pomagati bibliotekarjem pri naročanju revij in ne kot absolutno merilo za njihovo znanstveno kvaliteto! V zadnjem času se je pojavilo več pobud, da se izloči tovrstna metrika, ki jo uporablja revija, pri financiranju, napredovanju in promociji v akademski in raziskovalni sferi.

Univerze in raziskovalne ustanove so podvržene tržnim imperativom, ki zahtevajo od znanstvenikov in ustanov rigorozno merjenje vpliva.


 

Samobrendiranje znanstvenih profilov


Od znanstvenikov se zahteva, da omenjeno metriko internalizirajo, kar spodbuja prevlado kvantitete nad kvaliteto, samocitiranje kot svojevrsten pojav samoplagiranja, hiperproduktivnost in skrajno subjektivno »manikiranje« (»samobrendiranje«) njihovega intelektualnega profila. Državni in drugi financerji, univerzitetne administracije in raziskovalni inštituti zahtevajo od akademikov in raziskovalcev, da dokazujejo »produktivnost« s čim večjim številom člankov in citatov ter s kvantificiranjem njihovega vpliva v različno rangiranih revijah. Ob metričnem plimovanju – metrikomaniji spomnimo na Goodhartov zakon: ko postane mera cilj, preneha biti dobra mera.

Omenjeni metriki »citatomanije«, ki si jo kritiki tega sistema razlagajo z »lakoto« znanstvenikov po vidnosti in vplivu ter z »akademskim narcisizmom«, najbolje streže spletno družabno omrežje Academia.edu s sedežem v San Franciscu. Ustanovitelji tega omrežja izhajajo iz (neoliberalne) predpostavke, da je treba znanstvena dognanja, v prvi vrsti »citate«, tržiti kot vsako drugo blago, znanstvenike pa obravnavati kot »potrošnike«, ki so pripravljeni za »najdene« citate, rangiranje avtorjev in člankov odšteti precejšnje zneske. Uporabljeni algoritem vključuje tako iskanje realnih citatov kot bolj sofisticirane postopke, s katerimi omenjeno omrežje generira njihovo odkrivanje na račun in v (statusno) korist svojih strank – akademikov in raziskovalcev. To vključuje tudi omenjeno samocitiranje, pri katerem moški, kot za zadnjih dvajset let navaja sociologinja Molly King, s 70 odstotki prekašajo ženske.

Omrežje Academia.edu (njegova konkurenta sta ResearchGate in Napster), ki ga je pred enajstimi leti lansiral rizični kapital, ima po lastnih podatkih 57 milijonov rednih članov, njihova spletna stran privabi vsak mesec več kot 36 milijonov obiskovalcev, poleg tega razpolaga z najmanj 19 milijoni člankov. Svoje storitve odkrito imenujejo »facebook za akademike«, kar tudi ustreza resničnemu stanju, ker posnemajo uveljavljena pravila in operativno logiko glavnih omrežnih medijev.

Nekateri založniki že zahtevajo od avtorjev od petsto do štiri tisoč evrov za objavo članka.


 

Pasteurjev kvadrant


Njihova nenehno prihajajoča in vznemirjajoča elektronska sporočila spominjajo na sirene, ki so vabile Odiseja na grški otok Tasos. Zapišimo jih nekaj: Pridružite se 43 milijonom akademikom; 128 ljudi je pred kratkim preb(i)ralo članek, v katerem ste omenjeni; Najmanj 63 člankov na Academii.edu omenja vaše ime; Ne prezrite niti enega citata, nanašajočega se na vaše delo; Članki, objavljeni na Academii.edu, lahko v petih letih pričakujejo dodatnih 69 odstotkov citatov; Academia.edu je najboljši način, da zastonj delite svoje članke z milijoni ljudi po svetu. Takšnim skušnjavam se mnogi, čeprav bi se jim morali, težko uprejo, kar si je mogoče med drugim razložiti s podatkom, da v ZDA posamezni članek v znanstveni publikaciji v resnici prebere komajda deset ljudi (!). Zanimivo bi bilo vedeti, kako je s tem pri nas.

V resnici vedno obstaja alternativa, v tem primeru ScholarlyHub, ki se sklicuje na delovno kodo Za znanost/znanstvenike, ne za dobiček, omeniti pa je treba tudi Modern Language Association's Humanities Commons.

Nevarni, če že ne prevladujoči trendi v družbenih in drugih znanostih vzbujajo več resnih vprašanj: Ali te še služijo družbi ali pa so namenjene same sebi, se pravi svojevrstnemu pojavu larpurlartizma, ki samo pritrjuje starima trditvama Georgea Bernarda Shawa in Adama Smitha o »profesijah kot zarotah proti javnosti«? Raziskave, na primer ameriških in avstralskih sociologov in politologov, potrjujejo negativne trende. Pri tem sta glavni vlogi opravila rangiranje revij od leta 1970 naprej (A*, A, B in C) in peer review od leta 1960 naprej, ki sta močno škodila temeljnim (teoretičnim) raziskavam v družboslovju. Drugače povedano: rangiranje revij je imelo za posledico nižanje kvalitete člankov, namesto da bi kvaliteta določala vrednost revij. Oboje je tudi prispevalo k temu, da je bila družbena relevantnost člankov, torej preskripcija, prispevki k družbeni deliberaciji in »obravnavanje resnice moči«, podrejena kvantitativnim metodam raziskovanja.

Kult irelevantnosti je pripeljal do »tragedije politične znanosti«, kot je v naslovu svoje knjige zapisal David M. Ricci, izraelski politolog s Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Za tako stanje družboslovnih ved (med njimi poleg političnih posebej izstopa ekonomska veda) nosijo največjo odgovornost njihova skrajna specializacija, hiperfragmentacija, profesionalizacija in dajanje prednosti nagrajevanju sofisticiranih metodoloških pristopov pred diagnosticiranjem in reševanjem realnih družbenih problemov. Na te vrste profesionalno patologijo so sicer že zelo zgodaj opozarjali sociologa Émile Durkheim in Max Weber ter filozof Friedrich Nietzsche. Družbe se vedno znajdejo v težavah, kadar ne razpolagajo z relevantnimi znanstvenimi spoznanji. Nenazadnje so družboslovne vede dolžne spoštovati etični imperativ, da razpravljajo o problemih, s katerimi se spopada njihova družba, in jih rešujejo.

Na koncu se je treba vprašati, kaj je ostalo od znamenitega Pasteurjevega kvadranta, ki je bil zasnovan z namenom, da preseže prepad med »temeljnim« in »uporabnim« raziskovanjem, in je vključeval vse nepogrešljive sestavine: se pravi, tako prvo kot drugo, poleg njiju pa tudi na uporabnosti inspirirano temeljno raziskovanje. V naravoslovnih vedah predstavljajo omenjeno klasifikacijo znanstvenega raziskovanja imena, kot so Niels Bohr, Thomas Edison in Louis Pasteur. Brez težav pa je mogoče s klasifikacijo na enak način postreči tudi z imeni velikanov v družbenih in humanističnih znanostih.

-------------
Ddr. Rudi Rizman je zaslužni profesor sociologije in političnih ved na univerzah v Ljubljani in Bologni.